Jedro

Posest javnega dobra ni mogoča, zaradi česar je izključeno posestno varstvo. Prav tako je v sodnem varstvu posesti varovana oblast nad stvarjo, sence pa ni mogoče šteti kot stvar.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevek tožnikov na ugotovitev, da sta toženca motila tožnike v soposesti parkirnega prostora s tem, da sta dne 16.6.2008 na robu južnega dela zemljišča s parc. št. 275/3 ob meji s parc. št. 275/1 k.o. ..., ki v naravi predstavlja parkirišče v dolžini 20 m, posekala drevesa. Zavrnilo je tudi zahtevek, da morata toženca posaditi drevesa, primerljiva še neposekanim drevesom, ter prepovedni del zahtevka glede takšnih in podobnih motitvenih dejanj. Hkrati je odločilo, da so tožniki dolžni prvotoženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 445,54 EUR.

Zoper navedeno odločitev se tožniki po svoji pooblaščenki pravočasno pritožujejo in uveljavljajo pritožbena razloga napačne uporabe materialnega prava in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter predlagajo spremembo sklepa z ugoditvijo zahtevku. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da ugotovitveni del zahtevka nima poglavitnega pomena, a ga je vseeno presojalo v okviru dejanske podlage in iz tega razloga tožbeni zahtevek tudi zavrnilo. Ključni razlog za zavrnitev je namreč v tem, da naj tožniki ne bi bili moteni v soposesti parkirnega prostora, vendar pa so tožniki v tožbi in pripravljalni vlogi navajali, da že sam posek dreves pomeni motitveno dejanje. Sodišče bi moralo odločiti v skladu s pravom in elementarno logiko in dejstvo, da je že sam posek dreves oblika motenja posesti, ne potrebuje nadaljnje razlage. Ob tem že tožba vsebuje vse odločilne in pomembne dejanske trditve. Sodišče je zavrnilo dajatveni zahtevek iz razloga, ker izraz "primerljiva drevesa" ne pomeni konkretizacije tožbenega zahtevka, o čemer pa bi bilo pristojno odločati le izvršilno sodišče. Pritožba ni utemeljena.

Določba 1. odstavka 33. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/02, v nadaljevanju SPZ) predpisuje, da daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa se ne upošteva pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Po določilu 1. odstavka 24. člena SPZ ima namreč soposest stvari tisti, ki ima dejansko oblast nad stvarjo. Pritožba povzema, da je sodišče prve stopnje štelo ugotovitveni del tožbe tudi kot del dejanske podlage in ne pojasni, v čem naj bi bilo s tem dejansko stanje napačno ugotovljeno. Zakon res ponuja glede na to, ali gre za odvzem posesti ali njeno motenje, le vrnitveni ali restitucijski ter opustitveni oziroma prepovedni zahtevek (člen 34 SPZ). Vsi ti zahtevki so dajatvene narave, vendar je treba pred odločitvijo o teh zahtevkih ugotoviti, ali je prišlo do motenja ali odvzema posesti. Ne glede na stališče, da v praksi sicer dopusten, a zakonsko nepotreben ugotovitveni del zahtevka ne spada v izrek sodne odločbe, pa ta vsekakor po vsebini pomeni bistvo zatrjevanega motenja kot tudi način, s katerim je bilo motilno dejanje izvršeno. Ta pa brez dvoma meri na posest oziroma uporabo parkirnih prostorov, kar je tožeča stranka opredelila tako v tožbi kot v poznejši precizaciji tožbenega zahtevka. O tem, da lahko tožniki ne glede na zatrjevano motilno dejanje nemoteno uporabljajo parkirni prostor, je sodišče navedlo jasne in izčrpne razloge, ki jih pritožba konkretizirano sploh ne izpodbija. V kolikor pa tožniki merijo na to, da gre sicer za javno parkirišče, pa je potrebno opozoriti, da v takšnem primeru ne bi bili upravičeni do sodnega varstva, saj posest javnega dobra ni mogoča, zaradi česar je izključeno posestno varstvo (glej Tone Frantar, Stvarno pravo, GV Ljubljana, 1993, str. 334). Tudi primer, ki ga pritožba obširno opisuje, ni v ničemer primerljiv z obravnavano zadevo, v kateri tožniki še vedno nemoteno uporabljajo parkirni prostor in ni nobene povezave z očitanim motilnim dejanjem in to uporabo. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema pravno utemeljene zaključke, da je v sodnem varstvu posesti varovana oblast nad stvarjo in da sence ni mogoče šteti kot stvar, enako pa velja glede razlogov, ki se nanašajo na zavrnitev zahtevka zoper drugo toženca. Sicer pa dejstev glede obeh navedenih zaključkov pritožba obrazloženo sploh ne izpodbija. V celoti pritožbeno sodišče tudi sprejema ocena sodišča prve stopnje, da restitucijski zahtevek ni določen oziroma konkretiziran in ni mogoče sprejeti trditev, da gre za stvar, o kateri odloča le izvršilno sodišče. Stranke namreč zavezuje le pravnomočni del odločbe, pravnomočen pa postane le izrek (1. odstavek 319. člena ZPP). Izrek je spričevalo sodnikove strokovnosti in ni opravičila za kakršnekoli nejasnosti. Z drugimi besedami: to pomeni, da mora biti izrek vsebinsko (v pravnem smislu) brezhiben, odločitev sodišča pa nedvoumna in jasna vsakomur brez posebnega miselnega napora. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ocenilo, da restitucijski zahtevek tožnikov temu standardu ni sledil in je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako pa sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).