Jedro

Za neupravičeno pridobitev gre tudi takrat kadar ni neposrednega povečanja premoženja, ampak se le to ohranja oz. se prepreči njegovo prikrajšanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po ponovljenem sojenju z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da tožnici plača znesek 325.182,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.9.1995 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, toženi stranki pa naložilo, da tožeči povrne pravdne stroške v znesku 35.506,00 SIT.

Proti sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila. Izpodbija ugoditveni del sodbe, razen v delu, ki se nanaša na plačilo telefonskega priključka v znesku 5.000,00 SIT in stroške pogreba v znesku 66.622,00 SIT. Izpodbija torej odločitev prvostopenjskega sodišča, s katero je tožencu naložilo plačilo zneska 253.560,00 SIT.

Uveljavlja vse tri pritožbene razloge po 353. členu ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu zavrne. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je osnovno izhodišče v obravnavani zadevi pravilno razumevanje določil o neupravičeno obogatitvi. Pri tem insitutu ne gre za enostavno plačilo protivrednosti za nekaj,kar je tožnica pokojni M. K. dala oziroma nudila temveč za vračanje koristi, ki jo je na njen račun pridobil toženec. Zatrjevana korist ni nujno enaka materialni prizadetosti na drugi strani.

Napačno izhodišče prvostopenjskega sodišča se najbolj odraža v presoji višine stroškov, ki naj bi jih tožnica imela z vožnjami pokojne k zdravniku in izgubo časa pri tem. Zmotno je bilo ugotovljeno, da sta bila potrebna dva človeka za spremljanje pokojne k zdravniku. Toženec ni materialno okoriščen v takšni višini, ampak le v toliko, kolikor bi moral prevoze k zdravniku opravljati on sam, oziroma bi jih opravil kakšen drug član družine, ki ne bi zahteval povračila stroškov. Sodišče v obrazložitvi ni navedlo razlogov, zakaj je kot primerno ceno za eno čakalno uro opredelilo 400,00 SIT, ampak je zgolj sprejelo oceno tožeče stranke, katere breme je dokazati višino materialne prizadetosti, ne pa jo le zatrjevati. Z neobrazložitvijo tega odločilnega dejstva je sodišče zagrešilo bistveno kršitev postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, dejansko stanje pa je v tej smeri ostalo nepopolno ugotovljeno.

Sodišče bi moralo tudi upoštevati, da sta tožnica in njen mož po njunih trditvah v tem času imela plačan dopust. Podrejeno še ugovarja, da gre v tem delu v višini 50% (40 ur) za zahtevek tožničinega moža in tožnica v tem delu ni aktivno legitimirana.

Dokazna ocena sodišča prihaja v nasprotje s čimer je podana že uveljavljana absolutna bistvena kršitev postopka. Sodišče bi po pravilih o dokaznem bremenu v tem delu moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti saj z vljudnostnimi obiski toženec ne more biti obogaten. Iz dokaznega postopka pa tudi izhaja, da so si ostali družinski člani vseskozi medsebojno pomagali. Tudi v tem delu meni, da višina ure dela ni dokazana. Podani so tudi razlogi za zavrnitev zahtevka na podlagi 213. člena ZOR. Tisto kar je bilo storjeno ali dano zaradi izpolnitve naravnih in moralnih dolžnostih (do brata) ni mogoče zahtevati nazaj. Napačna je tudi odločitev o stroških. Tožnica je uspela le v 39% zahtevka pa ji mora kljub temu toženec povrniti še 35.506,00 SIT pravdnih stroškov. Odmerjeni stroški tožeče stranke so za več kot dvakrat višji od stroškov tožene, kar je ob uporabi iste Odvetniške tarife močno vprašljivo. Glede na pomanjkljivo obrazložitev v tem delu pa toženec svojih pomislekov ne more podrobneje opredeliti.

Pritožba je bila poslana tožeči stranki, ki pa odgovora nanjo ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77). Sodišče prve stopnje je sprejeto odločitev utemeljilo z jasnimi in logičnimi razlogi, ki temeljijo na oceni izvedenih dokazov in omogočajo preizkus izpodbijanega dela odločitve. V postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena katera od drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP, na obstoj katerih mora pritožbeno sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je tudi vsa dejstva,ki so odločilnega pomena, glede na pravilno upoštevano materialno pravo ugotovilo popolno in pravilno. Pri tem je pravilno razumelo vsebino določb o neupravičeni obogatitvi saj je upoštevalo, da gre za obogatitev tudi takrat, kadar ni neposrednega povečanja premoženja, ampak se premoženje ohranja oziroma se prepreči njegovo prikrajšanje.

Ob tem materialnopravnem izhodišču je prvostopenjsko sodišče utemeljeno tožencu naložilo, da povrne tožnici tudi stroške za delo njenega moža v uveljavljani višini. Uveljavljani strošek, čeprav za dve osebi (tožnica je teto spremljala k zdravniku na njeno izrecno željo) je bistveno nižji, kot bi znašal v primeru, če bi za prevoz angažirali najetega delavca. Ob splošnem poznavanju vrednosti opravljenega dela po najetem delavcu je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo uveljavljano vrednost za posamezno uro. Pri tem je, čeprav v obrazložitvi izpodbijane odločitve tega ni navedlo, očitno uporabilo določbo 223. člena ZPP in višino vrednosti za posamezno uro opravljenega dela ocenilo po prostem preudarku, saj z drugimi dokazi višine prikrajšanja ni mogoče ugotoviti. Tudi okoliščina, da je tožničin mož delo opravil v času plačanega dopusta, napravljenega zaključka ne spreminja. Tožničin mož je opravil delo na škodo svojega prostega časa, česar ni bil dolžan niti na podlagi katerega veljavnih predpisov niti mu kaj takega ni narekovala moralna dolžnost. Neutemeljen je tudi ugovor zoper aktivno legitimacijo tožnice za uveljavljanje stroškov opravljenega dela njenega moža. Tožničin mož je podal v postopku izjavo, da terjatev prepušča ženi, kar je, ob upoštevanju določbe 438. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, dopustno. Soglasje dolžnika za odstop terjatve pa ni potrebno.

Prvostopenjsko sodišče je tožencu utemeljeno naložilo tudi povračilo vrednosti tožničine vsakodnevne pomoči pokojni teti. Izvedeni dokazi, ne le izpoved tožnice, so sodišču prve stopnje nedvomno omogočili ugoditev zahtevka v omejenem obsegu. Razloge za takšno odločitev je sodišče prve stopnje navedlo, ti razlogi so logični in prepričljivi ter temeljijo na izvedenih dokazih in tudi pri tej odločitvi uveljavljana postopkovna kršitev ni podana. Neutemeljeno se pritožba sklicuje tudi na določbo 213. člena ZOR. Pomoč teti je tožnica izvajala zaradi obljube, ki jo je teti dala ob napravi oporoke, ne pa zaradi kakšne naravne ali moralne dolžnosti do nje. Te dolžnosti tudi ne obstajajo do brata, toženca in je tudi v tem pogledu pritožbeno sklicevanje na določbo 213. člena ZOR neutemeljeno.

Pravilna je tudi odločitev o stroških. Kot je razvidno iz stroškovnikov je sodišče prve stopnje obema strankama odmerilo stroške v priglašeni višini ob upoštevanju Odvetniške tarife, za tista opravila, ki jih je odvetnik za stranko opravil. Razlika pri višini stroškov pa je posledica dejstva, da se je odvetnik toženca pričel udeleževati pravdnega postopka šele 1.2.1996,tožeča stranka je uveljavljala pravdne stroške tudi na podlagi določbe 1. odstavka 151. člena ZPP, višji stroški pa so tej stranki nastali tudi zaradi vložitve utemeljene pritožbe.

Po navedenem se pokaže, da pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče jo je zato na podlagi določbe 368. člena ZPP kot tako zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

Posledica odločitve o zavrnitvi pritožbe je tudi zavrnitev predloga tožene stranke, da ji nasprotna stranka povrne pritožbene stroške. Ta odločitev temelji na določbi 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in je posledica dejstva, da toženec s pritožbo ni uspel.