Jedro

Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana in takšna dejstva tudi niso predmet dokazovanja. Sodišče prve stopnje bi zato moralo neprerekana dejstva vzeti za podlago svoje odločitve. Ker neprerekanih dejstev ni vzelo za podlago odločitve, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost zavrnilnega dela sodbe.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni: - - v točki V tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 99956/2014 z dne 23. 7. 2014 ostane v veljavi v delu, v katerem je bilo prvotni toženi stranki V.J. s.p., Zg. Bistrica 70, S.B. (prej dolžniku) naloženo plačati tožeči stranki (prej upniku) znesek 8.454,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneskov 18,30 EUR za čas od 9. 6. 2014 do plačila in 8.436,30 EUR za čas od 17. 6. 2014 do plačila, ter za sorazmeren del izvršilnih stroškov v znesku 3,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi do plačila, in sicer tako, da je te zneske dolžna v roku 15 dni plačati druga tožena stranka V.L. d.o.o., Zg. Bistrica 70, S.B., subsidiarno, v kolikor le tega v 15-dnevnem roku ne bo plačala družba V.L. d.o.o., pa prva tožena stranka V.J., Zg. Bistrica 70, S.B.; - - v točki VII tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki namesto 4.011,90 EUR pravdne stroške v znesku 4.584,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 15-dnevnega roka za izpolnitev obveznosti.

II. Pritožba prve tožene stranke se zavrne in v točki IV sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 956,45 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 99956/2014 z dne 23. 7. 2014 v veljavi v delu, v katerem je bilo prvotni toženi stranki V.J. s.p., Zg. Bistrica 70, S.B. (prej dolžniku) naloženo plačati tožeči stranki (prej upniku) znesek 89.931,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumi zapadlosti kot to natančneje izhaja iz IV. točke izreka sodbe ter za sorazmeren del izvršilnih stroškov v znesku 40,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi do plačila, in sicer tako, da je te zneske dolžna v roku 15 dni plačati druga tožena stranka V.L. d.o.o., Zg. Bistrica 70, S.B., subsidiarno, v kolikor le tega v 15-dnevnem roku ne plača družba V.L. d.o.o. pa prva tožena stranka V.J., Zg. Bistrica 70, S.B. (IV. točka izreka sodbe). Citirani sklep o izvršbi pa je razveljavilo v naložitvenem delu, v katerem je bilo prvotni toženi stranki V.J. s.p., Zg. Bistrica 70, S.B. naloženo, da je dolžan plačati tožeči stranki znesek 8.454,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneskov 18,30 EUR za čas od 9. 6. 2014 do plačila in 8.436,30 EUR za čas od 17. 6. 2014 do plačila ter za sorazmeren del izvršilnih stroškov v znesku 3,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi do plačila in v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo (V. točka izreka). Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke v delu, v katerem je le ta predlagala, da sodišče prvega toženca V. J. solidarno z drugim tožencem V.L. d.o.o. zaveže k plačilu prisojenega zneska (VI. točka izreka) in še odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 4.011,90 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 15-dnevnega roka za izpolnitev obveznosti do plačila (VII. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se pritožujeta tožeča in prva tožena stranka.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (V. točka izreka) in zoper odločitev o stroških postopka. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje v delu, s katerim je zavrnilo tožbeni zahtevek za zneska 18,30 EUR in 8.436,30 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ker da tožeča stranka ni navedla, zakaj bi morala tožena stranka plačati pranje prikolice tožeče stranke, oziroma da ni predlagala nobenega dokaza v zvezi z računom za nedostavljene palete. Tožeča stranka izpostavlja, da je oba računa za uveljavljani terjatvi predlagala oziroma predložila v dokazne namene ter v vlogi z dne 8. 10. 2014 tudi obrazložila, da je račun št. 1787-0005054 z dne 31. 5. 2014 izdala za pranje notranjosti prikolice, navedenemu računu pa tožena stranka ni ugovarjala ne po temelju ne po višini. Prav tako je tožeča stranka v isti vlogi navedla, da je bil račun št. 1993-0005054 z dne 16. 6. 2014 v višini 8.436,30 EUR izdan zaradi nedostavljenih palet po nalogih št. 3319, 4099, 3569, 3665, 3022, 2882, 265, 3759, 3838, 3837, 300, 798, 62 ter 63. Tudi temu računu tožena stranka ni nikoli ugovarjala ne po temelju ne po višini. Sodišče prve stopnje bi zato moralo o vtoževani terjatvi odločiti na podlagi drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ker tega ni storilo, je zagrešilo relativno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka, ki je nedvomno vplivala na pravilnost in zakonitost izdane sodbe, saj določbe drugega odstavka 214. člena ZPP ni uporabilo oziroma jo je uporabilo napačno. Zaradi tega je procesnopravni in materialnopravni zaključek sodišča, da je zahtevek po višini delno neutemeljen, zmoten in napačen tako iz razlogov kršitve pravil ZPP kot tudi iz razlogov napačne uporabe materialnega prava. Pri tem je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe na strani 21 tudi navedlo, da je tožeča stranka vse listine, s katerimi je dokazovala temelj svoje terjatve, priložila k pripravljalni vlogi z dne 8. 10. 2014, torej nesporno tudi obe verodostojni listini - računa, ki pa jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Ker tožena stranka tudi datumom zapadlosti navedenih računov ni ugovarjala, bi sodišče prve stopnje moralo šteti, da to dejstvo priznava. Terjatev tožeče stranke je zato utemeljena tudi v delu za plačilo zakonskih zamudnih obresti. Posledično bi sodišče moralo tožeči stranki v VII. točki izreka prisoditi vse potrebne stroške postopka in ne zgolj v višini 91,41 EUR, kar pomeni, da bi sodišče moralo tožeči stranki priznati 4.584,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega po preteku 15-dnevnega roka za izpolnitev obveznosti do plačila. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Bistvo pritožbenih navedb prve tožene stranke predstavlja očitek sodišču prve stopnje, da je zavrnilo dokazni predlog prve tožene stranke po zaslišanju priče U.J., ki je s tožečo stranko oziroma S.O. neposredno urejal prevoze iz N. k raznim kupcem in ki bi lahko v celoti pojasnil ter osvetlil vlogo in sicer tako obeh toženih strank kot tudi tožeče stranke pri samih prevozih. V zvezi s tem izpostavlja tudi neutemeljen očitek sodišča, da prva tožena stranka ni pravočasno predlagala zaslišanja navedene priče. Prva tožena stranka prav tako graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ker da naj bi upoštevalo zgolj pisne izjave prič, ki jih je sodišču dostavila tožeča stranka, tožena stranka pa podaja dvom v njihovo verodostojnost, medtem pa se ni opredelilo do pisne izjave priče B.J., katere izjavo sta predložili toženi stranki. Po stališču pritožbe je zato sodišče prve stopnje kršilo pravico tožene stranke do izvajanja dokazov v njeno korist, kar pomeni bistveno kršitev določb ZPP. Z vidika poštenega postopka ni sprejemljivo, da sodišče na predlog tožene stranke ni izvedlo pomembnega dokaza v njeno korist, ki bi ga bilo mogoče izvesti, ter bi utegnil pripeljati do drugačnih dejanskih in pravnih sklepov. Zatrjevana kršitev je zato podana in po teži taka, da je vplivala na zakonitost sodbe. Posledično pa je sodišče tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zato tožena stranka predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prve tožene stranke pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

6. Toženi stranki na pritožbo tožeče stranke nista odgovorili.

7. Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba prve tožene stranke ni utemeljena.

- K pritožbi tožeče stranke:

8. Sodišče prve stopnje je zavrnilni del tožbenega zahtevka sprejelo z obrazložitvijo, da tožeča stranka za terjatev v znesku 18,30 EUR ni navedla temelja, na podlagi katerega je račun za ta znesek izdala in tudi ni navedla dejstev, zakaj bi tožena stranka morala plačati pranje njene prikolice. Za znesek 8.436,30 EUR, ki ga je tožeča stranka uveljavljala po računu št. 1993-0005054 in s katerim je tožeča stranka toženi stranki zaračunala nedostavljene palete, pa je sodišče prve stopnje obrazložilo, da v zvezi s slednjim računom ni navedla ničesar in tudi ni predlagala nobenega dokaza.

9. Pritrditi je pritožbi, da je glede zavrnjenega dela zahtevka sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve v obsegu zavrnjenega dela tožbenega zahtevka.

10. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno izpostavlja dejstvo, da je glede terjatve v višini 18,30 EUR in 8.436,30 EUR v pripravljalni vlogi navedla, kaj uveljavljana zneska po zadevnih računih predstavljata. Trditve tožeče stranke so res skope, vendar povsem zadostne, da so omogočale toženi stranki, da bi se o uveljavljanih zneskih lahko izjavila, vendar tožena stranka dejstvom, ki jih je tožeča stranka v oporo izdanima računoma navajala, tožena stranka ni nasprotovala.

11. Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana in takšna dejstva tudi niso predmet dokazovanja (214. člen ZPP). Sodišče prve stopnje bi zato moralo neprerekana dejstva vzeti za podlago svoje odločitve. Ker citirane zakonske določbe sodišče prve stopnje ni uporabilo in neprerekanih dejstev ni vzelo za podlago odločitve, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost zavrnilnega dela sodbe.

12. Ker dejstev, ki jih stranka ne zanika, torej ni potrebno dokazovati, ker se štejejo za priznana, je sodišče druge stopnje samo odpravilo kršitev določb pravdnega postopka in glede zavrnilnega dela izpodbijane sodbe (točka V izreka) le to spremenilo in predmetni sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi tudi za zneska 18,30 EUR in 8.436,30 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (šesta alineja 338. člena ZPP). Na podlagi tako spremenjene odločitve je tožeča stranka, kot bo obrazloženo v nadaljevanju glede odločitve v zvezi z obsodilnim delom sodbe, uspela s tožbenim zahtevkom v celoti, zato je sodišče druge stopnje glede na dosežen uspeh v postopku spremenilo tudi stroškovno odločitev (točka VII) izpodbijane sodbe (drugi odstavek 165. člena ZPP). Glede na dosežen uspeh v postopku in ker sama stroškovna odmera tožeči stranki priznanih pravdnih stroškov ni bila izpodbijana, je sodišče druge stopnje tožeči stranki priznalo stroške, kot jih je odmerilo in priznalo že sodišče prve stopnje in sicer v znesku 4.584,85 EUR.

- K pritožbi prve tožene stranke:

13. Pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje sta z isto vlogo vložili prva in druga tožena stranka, vendar slednja zanjo ni plačala sodne takse, zaradi česar se je njena pritožba štela za umaknjeno. Predmet pritožbene presoje je tako zgolj pritožba prve tožene stranke.

14. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zvezi s sprejetim obsodilnim delom sodbe pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na podlagi tega sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo v pritožbi zatrjevanih niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave. Odločitev, ki jo je sprejelo, je tudi skrbno in zanesljivo obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne povzema razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev ter v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja.

15. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta bili tožeča stranka in prva tožena stranka v poslovnem odnosu, v okviru katerega je tožeča stranka za prvo toženo stranko na podlagi njenih naročil - nakladalnih nalogov izvajala prevoze blaga - mesa v različnih oblikah v cestnem prometu. Glede na dejstvo, da je tožena stranka zatrjevala, da naj bi bila obveznost tožeče stranke poleg oprave prevoza tudi vrnitev embalaže toženi stranki, je sodišče prve stopnje presojalo, ali je med tožečo in prvo toženo stranko obstajal dogovor o tem, da bi morala tožeča stranka embalažo toženi stranki vrniti in ali je bila za to določena posebna cena. V tem pogledu je ugotovilo, da je bila prva tožena stranka tista, ki je bila zavezana vrniti embalažo glavnemu naročniku prevozov in da tožeča stranka ni bila dolžna embalaže vračati prvi toženi stranki, ter da tudi cena prevoza v nakladalnem nalogu ni vsebovala dela, ki bi predstavljal plačilo za vrnjeno embalažo. Zaključilo je, da je tožeča stranka dokazala, da se dogovor med pravdnima strankama nanašal zgolj na opravo prevoza mesa iz odpremnega v namembni kraj in ker med strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka prevoze po zadevnih računih opravila, je presodilo, da je tožeča stranka upravičena do njihovega plačila od tožene stranke.

16. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita postopkovno kršitev, ker da kljub njenemu predlogu ni neposredno zaslišalo ključne priče U.J., oziroma da prva tožena stranka naj ne bi pravočasno predlagala zaslišanje navedene priče. Ne da prva tožena stranka ni pravočasno predlagala zaslišanja priče U.J., pač pa prva tožena stranka takšnega dokaznega predloga pred sodiščem prve stopnje sploh ni podala. Sodišče prve stopnje prvi toženi stranki ni očitalo, da predloga za zaslišanje priče U.J. prva tožena stranka ni podala pravočasno, pač pa je v točki 15 obrazložitve le navedlo, da bi slednjega lahko predlagala za pričo pravočasno še na prvem naroku za glavno obravnavo dne 19. 5. 2015, pa tega ni storila. Kljub dejstvu, da je tožeča stranka vse od začetka tega postopka kategorično zanikala vsakršen dogovor glede obveznosti vračila embalaže, bi lahko prva tožena stranka, če zatrjuje, da je bil prav U.J. tisti, ki se je s strani tožene stranke dogovarjal s tožečo stranko glede vračanja embalaže, le tega lahko predlagala za pričo v eni izmed večih pripravljalnih vlog, ki jih je tožena stranka vložila tekom postopka, oziroma bi to lahko storila, kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, še na prvem naroku za glavno obravnavo. Vendar prva tožena stranka dokaza z zaslišanjem te priče sploh ni podala, zaradi česar neutemeljeno uveljavlja, da ji je sodišče kršilo pravico do izvajanja dokazov v njeno korist. 17. Okoliščina, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika druge tožene stranke (ki je sicer U.J.), glede na dejstvo, da se druga tožena stranka zoper sodbo ne pritožuje, za samo presojo obravnavane pritožbe ni relevantno. Ne glede na navedeno pa je bila zavrnitev tega dokaza prav tako pravilna. Do vstopa druge tožene stranke v predmetni postopek je prišlo zgolj zaradi statusnega preoblikovanja prve tožene stranke kot samostojnega podjetnika v kapitalsko družbo. Ustrezno takšni spremembi je tožeča stranka z vlogo z dne 17. 8. 2015 tožbo razširila tudi na drugo toženo stranko. Slednja po razširitvi tožbe tudi zoper njo ni navedla nobenih dejstev o zatrjevanem dogovarjanju zakonitega zastopnika glede sporne obveznosti vračila embalaže in o tem, da je pri poslih, ki so predmet obravnavanja, zakoniti zastopnik druge tožene stranke neposredno sodeloval, zato je sodišče prve stopnje tak dokazni predlog utemeljeno zavrnilo.

18. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek neustreznosti dokazne presoje sodišča prve stopnje. Slednje je izvedlo obsežen dokazni postopek in podalo skrbno dokazno oceno vseh izvedenih dokazov. Kritično je presodilo vsebine pisnih izjav prič, za katere ni imelo nobenih razlogov, da bi dvomilo v njihovo verodostojnost, saj so prav te priče neposredno sodelovale pri poslovanju med pravdnima strankama, njihove izjave pa so bile o bistvenih okoliščinah med seboj skladne. Prva tožena stranka je imela možnost predlagati neposredno zaslišanje prič, katerih pisne izjave so ji bile vročene, če je menila, da vsebine izjav niso izkazovale dejanskega stanja, vendar njihovega zaslišanja prva tožena stranka ni predlagala. Sodišče prve stopnje pa tudi ni prezrlo pisne izjave priče B.J. in se je do nje, kar zadeva vprašanje obveznosti vračanja embalaže, tudi opredelilo (točki 18 in 20 obrazložitve). Prav tako se je sodišče prve stopnje v dokazni oceni opredelilo tudi do trditev tožene stranke, da listinski dokazi dokazujejo, da je bilo vračilo embalaže med strankama dogovorjeno, o čemer je svoje stališče zavzelo v točki 24 obrazložitve. Sodišče prve stopnje podani obrazložitvi kot pravilni pritrjuje in jo povzema, saj k obrazloženemu ni kaj dodati.

19. Sodišču prve stopnje so dokazi, ki jih je izvedlo in skrbno ocenilo, dali povsem zadostno podlago za ugotovitev dejstva, da je tožeča stranka dokazala, da se je poslovni dogovor med pravdnima strankama nanašal zgolj na odpravo prevoza mesa iz odpravnega v namembni kraj, in ker ni bilo spora o tem, da je tožeča stranka prevoze po spornih računih opravila, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, temu ustrezno pa glede na dejstvo, da tožena stranka opravljenih storitev ni plačala, materialnopravno pravilno zavezalo drugo toženo stranko, da terjatev tožeče stranke poravna, v primeru, da tega v postavljenem roku ne bo storila, pa je subsidiarno, upoštevaje 672. člen Zakona o gospodarskih družbah, za plačilo zavezalo prvo toženo stranko.

20. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo prve tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem obsodilnem delu (točka IV) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Tožeči stranki, uspešni s pritožbo, sta toženi stranki dolžni povrniti njene potrebne pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Kot take in v skladu z veljavno taksno in odvetniško tarifo je sodišče druge stopnje tožeči stranki priznalo stroške za nagrado za postopek (456,60 EUR), materialne stroške (20,00 EUR), 22% DDV na odvetniške storitve ter sodno takso za pritožbo (375,00 EUR), kar znaša skupaj 956,45 EUR. Ni pa priznalo tožeči stranki stroškov, ki jih je ta priglasila za odgovor na pritožbo tožene stranke, ker s slednjim ni prispevala k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje, zato teh stroškov sodišče druge stopnje ne šteje za potrebne v smislu določbe 155. člena ZPP.