Jedro

Pogodbeno določilo je sporno, kadar mu pogodbeni stranki, ki sta hkrati nasprotni stranki v pravdi, pripisujeta različen pomen.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na plačilo 2.786,38 EUR (prej 667.728,00 SIT), zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta razvezana zakonca. Z notarskim sporazumom o delitvi skupnega premoženja z dne 24. 3. 2003 sta si razdelila nepremično premoženje in se dogovorila o odplačilu skupnega posojila, za zavarovanje katerega je tožnik zastavil svojo nepremičnino. Od toženke je v tem postopku zahteval povrnitev škode v skupni višini 62.711.417,00 SIT. Trdil je, da mu je škoda nastala, ker je bila zaradi neplačila posojila prodana njegova nepremičnina, na kateri je imel namen zgraditi večstanovanjski objekt in ga nato prodati po posameznih stanovanjskih enotah, zato je oškodovan za dobiček v višini 34.035.360,00 SIT. Zahteval je tudi povrnitev škode, ker je bila nepremičnina prodana le za 70.000,00 EUR, čeprav je bila vredna bistveno več, (iz tega naslova je zahteval 21.464.009,00 SIT), ker je tožnik prvi del kupnine za nepremičnine, ki so bile v skupni lasti pravdnih strank, plačal tako, da je pobotal svoj dolg do posojilodajalca (zato je zahteval 4.144.320,00 SIT) in ker je plačal tudi ostale neporavnane obveznosti toženke do posojilodajalca v višini 667.728,00 SIT. Od toženke je zahteval tudi povrnitev vlaganj v skupne nepremičnine v višini 2.400.000,00 SIT, vendar je ta del tožbenega zahtevka kasneje umaknil, zato je sodišče prve stopnje v tem delu ustavilo postopek. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da celoti ugodi njegovim zahtevkom, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje oziroma le sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje oziroma pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje spregledali določilo prvega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da se pogodbena določila uporabljajo tako, kot se glasijo. Iz spornega določila notarskega sporazuma o delitvi skupnega premoženja izhaja, da bosta pogodbeni stranki posojilodajalcu obroke odplačevali do prodaje nepremičnin. Kljub jasnemu pogodbenemu določilu sta sodišči še naprej iskali skupni namen pogodbenih strank in samovoljno ter napačno interpretirali določilo sporazuma. Tudi sicer skupni namen pogodbenih strank ni bil tak, kot sta ga razlagali sodišči. Sodišči tudi napačno ugotavljata, da notarski sporazum govori o prodaji nepremičnin parc. št. 246/7 in 246/10, vpisanih v vl. št. 573 k. o. ... in ne nepremičnine parc. št. 312/6, vpisane v vl. št. 1868 k. ..., čeprav sporni del sporazuma govori le o prodaji nepremičnin na splošno in ne navaja konkretne nepremičnine, ki naj bi bila prodana. Sodišči sta spregledali načelo pacta sunt servanda iz 9. člena OZ. Ker sta zmotno uporabili materialno pravo, sta tudi nepopolno oziroma napačno ugotovili dejansko stanje. Nadalje nista upoštevali dejstva, da v plačilo obveznosti ne sodi le glavnica, temveč tudi obresti. Obveznosti iz kreditne pogodbe torej ne znašajo le 61.000 EUR, kolikor zanaša le glavnica, ampak 80.132,40 EUR, kolikor znaša glavnica skupaj z obrestmi, in tudi zato toženka ni odplačala celotnega dolga. Izpodbijana sodba nima razlogov glede zaključka, da za tožnikovo škodo ne more biti odgovorna toženka, ampak kvečjemu tožnik sam, če ni izpolnil svojega dela obveznosti po notarskem sporazumu. Za tak zaključek ni nikakršne osnove niti v trditveni podlagi niti v izvedenih dokazih.

3. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Revizija je v delu, ki se nanaša na zahtevek za vrnitev plačila obveznosti, ki jih je tožnik plačal posojilodajalcu, nedovoljena, v ostalem delu pa je neutemeljena.

O nedovoljenosti revizije:

5. Revizija je dovoljena zoper pravnomočno sodbo, če vrednost izpodbijanega predmeta presega 1.000.000,00 SIT oziroma sedaj 4.172,93 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP). Z revizijo izpodbijani del zahtevka, ki se nanaša na vrnitev plačila 667.728,00 SIT oziroma 2.786,38 EUR, kolikor naj bi znašal dolg toženke do posojilodajalca, ki ga je namesto nje plačal tožnik, ne presega revizijskega praga. Dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka v tem delu je samostojna in drugačna kot dejanske in pravne podlage tožbenega zahtevka, ki se nanašajo na druga zahtevana plačila, zato se tudi vrednost spornega predmeta upošteva ločeno (drugi odstavek 41. člena ZPP). Dopustnost revizije se presoja za vsako terjatev, ki izhaja iz različne podlage, posebej. Revizija proti temu delu sodbe ni dovoljena, zato jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije:

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da sta pravdni stranki razvezana zakonca, ki sta 24. 3. 2003 sklenila notarski sporazum o delitvi skupnega premoženja. Dogovorila sta se: da skupne nepremičnine, vpisane v vl. št. 573 k. o. .., razdelita tako, da je tožnik njihov lastnik do 65/100, toženka pa do 35/100; da bosta skupne nepremičnine prodala ter od prejete kupnine najprej poplačala posojilo po pogodbi o dolgoročnem posojilu, ki sta jo za nakup nepremičnin sklenila z B. d. o. o. kot posojilodajalcem (za zavarovanje tega posojila je tožnik zastavil svojo nepremičnino parc. št. 312/6, vpisano v vl. št. 1868 k. o. ...); da si bosta preostanek kupnine, ki jo bosta dobila od prodaje nepremičnin, razdelila v razmerju s solastninskimi deleži, tožnik bo dobil 65%, toženka pa 35 % preostanka kupnine; da bosta od sklenitve sporazuma do prodaje nepremičnin plačevala obroke posojilodajalcu po spremenjenih solastninskih deležih, tožnik 65 % in toženka 35 %.

Do prodaje nepremičnin pravdnih strank ni prišlo. Zaradi uresničitve zastavne pravice upnika je bila prodana tožnikova nepremičnina, ki je bila dana v zavarovanje posojila pravdnih strank.

7. Ne drži revizijski očitek, da bi morali sodišči prve in druge stopnje uporabiti prvi 82. člena OZ, ki določa, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Določilo četrtega odstavka 3. točke notarskega sporazuma o delitvi skupnega premoženja, ki določa, da bosta stranki od sklenitve sporazuma do prodaje nepremičnin plačevali obroke posojila po spremenjenih solastniških deležih, tako da bo tožnik plačeval 65 %, toženka pa 35 % posojila, je med pravdnima strankama sporno. Toženka meni, da ni več dolžna odplačevati obrokov posojila, ker je že odplačala 35 % celotnega posojila, tožnik pa, da mora obroke še naprej plačevati, ker nepremičnine še niso bile prodane. Določilo je sporno, kadar mu pogodbeni stranki (ki sta hkrati nasprotni stranki v pravdi) pripisujeta različen pomen.(1) Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo drugi odstavek 82. člena OZ in tudi pravilno ugotovilo, kakšen je bil namen pravdnih strank, to je dokončna ureditev vseh medsebojnih premoženjskih razmerij in da zato ni bil njun namen, da bi morala toženka še po sklenitvi sporazuma za prejšnje skupne obveznosti plačevati več, kot znaša njen delež na skupnem premoženju.

8. Prav tako ne drži revizijski očitek, da iz sporazuma o delitvi skupnega premoženja ne izhaja, katere nepremičnine bi morale biti prodane. Čeprav v četrtem odstavku 3. točke ne piše izrecno, katere nepremičnine naj bi bile prodane (ali tožnikova ali nepremičnine v solastnini obeh strank), pa to jasno izhaja iz tretjega odstavka 3. točke sporazuma, v katerem je zapisano, da se pogodbeni stranki dogovorita, da bosta v najkrajšem času najboljšemu ponudniku prodali nepremičnine vl. št. 573 k. o. ...

9. Trditve o tem, da bi morala toženka povrniti glavnico skupaj z obrestmi, ker je posojilo skupaj z obrestmi znašalo 80.132,40 EUR in ne le 61.000 EUR, pa so revizijska novota in so kot take neupoštevne. Stranke smejo v reviziji navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če se ti nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija (372. člen ZPP).

10. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ni podan razlog, na katerega mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo in predlog za povrnitev revizijskih stroškov kot neutemeljena zavrnilo, v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo 2.786,38 EUR (prej 667.728,00 SIT) pa zavrglo (377. člen ZPP).

Op. št. (1): Tako tudi dr. Nina Plavšak, Komentar Obligacijskega zakonika, 1. knjiga, komentar k 82. členu, str. 403.