27. 3. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata 9. marca 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 393/2005 z dne 19. 1. 2006 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 818/2004 z dne 27. 10. 2004 in s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. Nz 239/2003 z dne 21. 11. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnica navaja, da je leta 1995 Okrožno sodišče v Ljubljani razveljavilo sodbo Sodišča slovenske narodne časti, ki je njeni pravni prednici leta 1945 zaplenilo premoženje v Ljubljani. Okrajno sodišče v Ljubljani je predlog za vrnitev zaplenjenega premoženja zavrnilo z utemeljitvijo, da je bil vložen prepozno, po preteku petletnega zastaralnega roka. Pri tem je sodišče prve stopnje navedlo, da gre pri tovrstnih predlogih za zahtevke, kjer je treba upoštevati splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju ZOR). Pritožba in revizija pritožnice sta bili zavrnjeni.

2.Z ustavno pritožbo pritožnica izpodbija sklep Vrhovnega sodišča. Sodišču očita, da je kršilo 22., 30. in 33. člen Ustave. Kršitev človekove pravice iz 22. člena Ustave utemeljuje s trditvijo, da Vrhovno sodišče ni odgovorilo na vse njene revizijske navedbe. Pritožnica navaja, da pravica do rehabilitacije in odškodnine (30. člen Ustave) ne more biti časovno omejena, česar izpodbijani sklep Vrhovnega sodišča ne upošteva, saj je v njem sodišče kot pravilno potrdilo stališče nižjih sodišč o časovni omejenosti te pravice. Meni, da je zahtevek za vrnitev zaplenjenega premoženja stvarnopravne narave, kjer ni zastaralnih rokov. Ker je zaplemba hud poseg v zasebno lastnino, ta pa je varovana z 33. členom Ustave, pritožnica meni, da stališče Vrhovnega sodišča o zastaralnem roku pri uveljavljanju pravice do rehabilitacije in odškodnine krši tudi to ustavno določbo.

3.Pritožnica, ki sicer meni, da ta pravica zaradi narave zahtevka ne zastara, opozarja tudi, da bi sodišča v vsakem primeru morala uporabiti daljši, desetletni zastaralni rok. To utemeljuje s primerjavo zastaralnih rokov v izvršilnem in kazenskem pravu. Kot razlog, zakaj do zastaranja v njenem primeru ni prišlo, navaja, da je bila z oporoko vlagatelja predloga za obnovo kazenskega postopka, čigar oporočna dedinja je, seznanjena kasneje, od tega dne do vložitve predloga za vrnitev premoženja pa je preteklo manj kot pet let. Zastaranje naj tudi ne bi začelo teči pred uveljavitvijo Zakona o izdaji obveznic za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja (Uradni list RS, št 49/99 – ZIOOZP), ki je začel veljati 24. 6. 1999, saj pred tem datumom zahteve po obveznicah sploh ni mogla vložiti. Kot razlog, da do zastaranja ni prišlo, pa navaja tudi dejstvo, da je skrbnik za posebne primere na podlagi sodbe Okrožnega sodišča o razveljavitvi sklepa o zaplembi predlagal, da se pri zaplenjenih nepremičninah vknjiži lastninska pravica v korist njene pravne prednice.

B.

4.Očitka Vrhovnemu sodišču, da ni odgovorilo na vse njene revizijske navedbe, pritožnica v ustavni pritožbi posebej ne konkretizira. Kolikor pritožnica s tem očitkom želi opozoriti, da Vrhovno sodišče ni odgovorilo na njene ugovore, ki jih ponovno navaja v ustavni pritožbi in so zajeti v prejšnji točki tega sklepa, je treba povedati, da ta očitek ne drži. Člen 22 Ustave zahteva, da sodišče odgovori na očitke in navedbe stranke, ki so pomembni za odločitev. V konkretnem primeru je bilo za odločitev o zahtevku pomembno odgovoriti na vprašanje narave zahtevka, kot je bil v predmetni zadevi vložen, ter se opredeliti do vprašanja zastaranja. Vrhovno sodišče se je glede tega opredelilo in pojasnilo, da se z razveljavitvijo sodbe, s katero je bila izrečena kazen zaplembe premoženja, vzpostavi med upravičencem in zavezancem za vrnitev premoženja obligacijsko razmerje, pri katerem je treba glede zastaranja uporabiti petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR. Izrecno se je opredelilo tudi do vprašanja, kdaj začne ta rok teči, opredelilo pa se je tudi do ugovora pritožnice o prekinitvi zastaranja. Do drugih navedb pritožnice se je opredelilo tako, da se je strinjalo z odločitvami in razlogi zanje, ki sta jih sprejeli nižji sodišči.

5.Očitek o kršitvi 30. člena Ustave je treba zavrniti kot neutemeljen, saj pravica dedičev do povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe njihovega pravnega prednika ne izhaja iz 30. člena Ustave (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-60/98 z dne 16. 7. 1998, Uradni list RS, št. 56/98 in OdlUS VII,150, točka 13). Neutemeljen je tudi očitek, da izpodbijani sklep Vrhovnega sodišča krši 33. člen Ustave. Pritožnica ob utemeljevanju te kršitve navaja, da pomeni zaplemba premoženja hud poseg v zasebno lastnino. To sicer drži, vendar to za utemeljitev te kršitve ne zadostuje. Kot že povedano, temeljijo odločbe vseh treh sodišč na ugotovitvi, da gre v primeru zahtevkov za vračilo zaplenjenega premoženja za zahtevke, kjer je velja petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR, sodišča pa so enako opredelila, kdaj začne teči zastaralni rok. Takemu stališču ni mogoče očitati, da krši 33. člen Ustave. Tudi Ustavno sodišče je glede teh vprašanj zavzelo enako stališče (že navedena odločba, točka 45). Kršitev te ustavne določbe pa tudi ni mogoče očitati Vrhovnemu sodišču glede stališča, zakaj zaradi predloga za vknjižbo lastninske pravice na zaplenjenih nepremičninah zastaranje ni bilo pretrgano. Vrhovno sodišče je to stališče utemeljilo z zakonskimi določbami, čemur pritožnica ne oporeka.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 –popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodnici dr. Dragici Wedam Lukić, ki je bila v tej zadevi izločena. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan