Jedro

Vrhovno sodišče ocenjuje, da zgolj dejstvo, da je bila dolžnica dalj časa zaposlena na sodišču, ki obravnava zadevo, v kateri je stranka v postopku, ne pomeni tehtnega razloga za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča za postopanje v zadevi.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Upnica je 22. 5. 2023 na Okrajno sodišče v Grosupljem zoper dolžnico vložila predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova za plačilo zneska 619,80 EUR s pripadki, in sicer sodbe Okrajnega sodišča v Trebnjem P 35/2021 z dne 30. 11. 2022, ki je postala pravnomočna in izvršljiva 28. 12. 2022. 2. Okrajno sodišče v Grosupljem je Vrhovnemu sodišču predlagalo delegacijo krajevne pristojnosti drugemu stvarno pristojnemu sodišču zaradi zasledovanja videza nepristranskosti, ker je bila dolžnica na Okrajnem sodišču v Grosupljem dalj časa zaposlena na področju izvršbe. Obenem je bila tam v istem času, tedaj kot strokovna sodelavka, zaposlena tudi sodeča sodnica.

3. Predlog ni utemeljen.

4. V obravnavani izvršilni zadevi je upnica predlagala izvršbo na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet ter na plačo in druge prejemke. Po 136. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) se za izvršbo na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizaciji za plačilni promet, uporabljajo določbe o izvršbi na denarno terjatev, če zakon ne določa drugače. Po prvem odstavku 100. člena ZIZ je za odločitev o predlogu za izvršbo na denarno terjatev krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima dolžnik stalno prebivališče; če dolžnik nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, pa sodišče, na območju katerega ima začasno prebivališče. 5. Na podlagi citiranih določil ZIZ je za odločanje v tej izvršilni zadevi glede na prebivališče dolžnice (Ivančna Gorica) pristojno Okrajno sodišče v Grosupljem.

6. Po 67. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se po določbi 15. člena ZIZ smiselno uporablja tudi v izvršilnih postopkih, lahko Vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi.

7. Med druge tehtne razloge v smislu citirane zakonske določbe spada zahteva po nepristranskosti sodišča, v povezavi z zunanjim videzom nepristranskosti vseh sodnikov pristojnega sodišča do udeležencev postopka in do javnosti.

8. V skladu s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) se za presojo nepristranskosti uporablja subjektivno-objektivni test. Pri subjektivnem testu gre za ugotavljanje dejanskega osebnega prepričanja ali interesa sodnika, ki pa sam po sebi ne zadošča, saj je kršitev pravice do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 6. člena EKČP podana že, če sodišče ne zadosti zahtevam po objektivni nepristranskosti. Pri objektivni nepristranskosti je po ustaljeni praksi ESČP treba ugotoviti tudi, ali je sodnik v postopku zagotavljal zadostna jamstva, ki bi izključila kakršen koli upravičen dvom glede obstoja osebnega prepričanja ali interesa sodnika, oziroma glede drugih okoliščin, ki bi lahko povzročile dvom o nepristranskosti sodnika.1 Pri tem je ESČP v zadevi Kristiansen proti Norveški poudarilo, da se objektivni test nanaša predvsem na hierarhične in druge vezi med sodnikom in drugimi udeleženci v postopku.

9. Iz predloga za določitev drugega krajevno pristojnega sodišča izhaja, da je bila dolžnica na krajevno pristojnem sodišču dalj časa zaposlena na področju izvršbe. Obenem izhaja, da je bila v nekem obdobju na istem sodišču kot dolžnica zaposlena tudi sodeča sodnica, tedaj kot strokovna sodelavka. Pri tem iz predloga ne izhaja, na katerem delovnem mestu je dolžnica opravljala delo na Okrajnem sodišču v Grosupljem. V predlogu tudi ni pojasnjeno, kako njeno preteklo delovanje na pristojnem sodišču vpliva na (ne)pristranskost sojenja, ki mora kot razlog za delegacijo pristojnosti tudi po sodni praksi Vrhovnega sodišča zadevati celotno sodišče in ne le sodečega sodnika.2 Dvom o (subjektivni) nepristranskosti posameznega sodnika je lahko razlog le za izločitev sodnika po 70. členu ZPP in ne za delegacijo pristojnosti po 67. členu ZPP. Delegacija v skladu s 67. členom ZPP namreč pomeni izjemo od splošnih pravil o krajevni pristojnosti, zato jo je treba, kot vse izjeme, razlagati restriktivno (ozko). Zaradi izjemne narave ukrepa iz 67. člena ZPP je treba okoliščine, ki naj bi ga utemeljile, presojati strogo, tudi z miselnim preizkusom, ali je pravico do nepristranskega sojenja mogoče uresničiti z institutom izločitve sodnika. Tak preizkus zaradi pomanjkljivo obrazloženega predloga ni bil mogoč, zato tudi domneva o subjektivni in objektivni nepristranskosti sojenja v obravnavani zadevi ni izpodbita.

10. Vrhovno sodišče ocenjuje, da zgolj dejstvo, da je bila dolžnica dalj časa zaposlena na sodišču, ki obravnava zadevo, v kateri je stranka v postopku, ne pomeni tehtnega razloga za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča za postopanje v zadevi. Na odločitev tudi ne vplivajo navedbe v predlogu, da je Vrhovno sodišče ugodilo predlogu za delegacijo pristojnosti v pravdni zadevi, v kateri je bila izdana sodba, ki pomeni izvršilni naslov, na podlagi katerega se vodi ta izvršilni postopek. V teoriji namreč velja koncepcija o samostojnosti izvršilnega postopka.3 Ravno tako je v izvršilnem postopku omejeno načelo kontradiktornosti, saj upnik izterjuje terjatev, za katero že ima izvršilni naslov in sodeči sodnik ni v stiku s strankami tako kot v pravdnem postopku. Pojasnjeni razlogi narekujejo odločitev o zavrnitvi predloga za delegacijo pristojnosti.

1 Vavken Luka, Pravosodni bilten št. 3/2019, str. 97. 2 Betetto Nina v: Pravdni postopek s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana, 2005, str. 291. Glej npr. sklep VSRS I R 32/2016 z dne 9. 3. 2016. 3 Ude Lojze, Civilno procesno pravo, Uradni list RS, Ljubljana, 2002, str. 75.