Jedro

Presoja nedopustnosti ravnanj obeh udeležencev prometne nesreče in njihov vpliv na nastanek škode (vzročna zveza) izkazuje, da prispevek mld. tožnika k nastanku škode ne more biti pravno relevanten.

Sodišči prve in druge stopnje temeljita nedopustnost ravnanja mld. tožnika na določilih 1. in 2. odstavka 97. člena zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZTVCP), po katerih mora kolesar voziti čim bližje desnemu robu vozišča (vozišče je del površine ceste, namenjen predvsem za promet vozil - 11. točka 10. člena ZTVCP), v kolikor pa vozi dvoje ali več kolesarjev v skupini, morajo voziti drug za drugim. Pri tem sta sodišči premajhno pozornost namenili ugotovljenemu dejstvu, da je šlo za vožnjo mld. tožnika po klancu navzgor, torej z zanemarljivo hitrostjo, po 2,6 m široki vaški cesti (nekategorizirana cesta oziroma površina, ki se uporablja za promet na katerikoli podlagi - 9. točka 10. člena ZTVCP), obdani s stanovanjskimi in gospodarskimi poslopji, kjer so pešci, počasi vozeča vozila in kolesarji pričakovana ovira.

Na takšni cesti pa ni mogoče pričakovati oziroma računati z vozili, ki "drvijo" 72 km/h. Ob takšni hitrosti drugega toženca umik mld. tožnika k desnemu robu ceste oziroma reševanje iz nevarnega položaja enostavno ni bilo mogoče (5. odstavek na str. 4 izvedenskega mnenja). Zato sklepa obeh sodišč, da je bil mld. tožnik tisti, ki je s svojo lego na cesti ustvarjal kritično prometno situacijo, ni mogoče sprejeti. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč ugotovili, da bi drugotoženec, ki kot domačin pozna razmere na kraju trčenja in za katerega je bil tudi način vožnje mld. tožnika vsekakor pričakovana ovira, lahko preprečil nesrečo že, če bi vozil 50% nad dovoljeno hitrostjo (60 km/h, dovoljena hitrost 40 km/h). Nevarnostni položaj za kolesarja je s svojo protipredpisno vožnjo (ki jo je glede na ugotovljene okoliščine nedvomno mogoče označiti kot skrajno nepazljivo) ustvaril izključno drugi toženec sam.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v prvem in tretjem odstavku spremeni tako, da se glasi: "Pritožbama tožeče stranke in tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek glavnice 1.930.000,00 SIT nadomesti z zneskom 1.670.313,00 SIT, v ostalem delu se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

II. V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki plačati stroške revizijskega postopka v znesku 16.635,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.11.1996 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in mld. tožniku priznalo kot odškodnino za telesne bolečine zahtevani znesek 1.500.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zahtevani znesek 1.500.000,00 SIT, za strah 300.000,00 SIT (zahteval je 500.000,00 SIT) in za duševne bolečine zaradi skaženosti znesek 250.000,00 SIT (zahteval je 500.000,00 SIT). Od odmerjene odškodnine je odštelo že plačane zneske akontacije, nato pa odškodnino zmanjšalo za 20%, na kolikor je ocenilo prispevek tožnika k nastali škodi in naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki znesek 1.930.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, pravdne stroške pa porazdelilo med strankama v razmerju 67,4% : 32,6%.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, delno pa je ugodilo pritožbi tožene stranke. Ugotovilo je, da bi moralo sodišče prve stopnje najprej zmanjšati ocenjeno škodo za tožnikov prispevek k njenemu nastanku in šele nato odšteti že plačane zneske odškodnine, ne pa obratno, poleg tega pa sodišče prve stopnje že plačanih zneskov odškodnine ni valoriziralo. Hkrati je sodišče druge stopnje zmanjšalo odmerjeno odškodnino za telesne bolečine in sicer za 500.000,00 SIT in odmerjeno odškodnino za strah za 100.000,00 SIT ter spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je prisodilo tožeči stranki znesek 1.080.313,00 SIT.

Tožeča stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ali pa, da izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji se sklicuje na izvedensko mnenje ing. J. in njegovo ugotovitev, da do nesreče sploh ne bi prišlo, če bi drugi toženec vozil s hitrostjo 60 km/h. Ker je bila omejitev hitrosti 40 km/h, jo je drugi toženec skoraj dvakrat prekoračil. Ob takšni ugotovitvi ni več vzročne zveze med tožnikovo nekoliko napačno vožnjo in nastalo posledico. Napačna je tudi odločitev glede znižanja odškodnine za vse oblike negmotne škode. Telesne bolečine so bile dolgotrajne, saj je bil obseg poškodb velik, tožnik pa je bil tudi izvzet iz svojega okolja leto dni. Iz izvedenskega mnenja tudi izhaja, da je bil tožnik v strahu, da ima hujše notranje in zunanje poškodbe, v strahu pred operativnim posegom, pa tudi za izid zdravljenja. Glede zmanjšanja odškodnine za skaženost je neopravičeno sklicevanje na podatek, da tožnik nima skrajšane okončine, saj sicer ne bi bilo razloga za nošnjo ortopedskih čevljev. Nepravilna pa je tudi odmera odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Materialno pravo je bilo kršeno tudi z revalorizacijo zahtevkov, ki so bili delno poravnani.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizija je delno utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), sodišči nista zagrešili.

Iz dejanske podlage sodišč prve in druge stopnje, ki temelji predvsem na ugotovitvah, med pravdnima strankama nespornega izvedenskega mnenja izvedenca prometne stroke, izhaja: - da je drugi toženec pripeljal z regionalne ceste na 2,6 m široko vaško cesto s hitrostjo, ki je pred zaviranjem znašala okoli 72 km/h, kljub omejitvi hitrosti na 40 km/h, - da je kljub zaviranju v dolžini 30,4 m in umikanju v desno, s prednjim levim delom vozila trčil v takrat desetletnega tožnika, - da bi drugi toženec ob enakih okoliščinah lahko ustavil svoje vozilo pred mestom trčenja, če ne bi vozil hitreje kot 60 km/h, - da so ob ozki vaški cesti gosto nameščena stanovanjska in gospodarska poslopja, - da je bilo, zaradi ožine ceste in položaja mld. tožnika, ki je vozil vzporedno z drugim otrokom - kolesarjem, nemogoče varno srečanje, - da bi nujno prišlo do nesreče tudi, če bi nasproti pripeljalo kakršnokoli vozilo z vzporednimi kolesi, ker srečanje brez sporazumevanja ne bi bilo mogoče. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah izpodbijana sodba pravilno izhaja iz objektivne odškodninske odgovornosti drugo tožene stranke. Voznik avtomobila je namreč v razmerju do kolesarja upravljalec nevarne stvari. To pomeni, da se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo, šteje, da izvira iz te stvari (173. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR), odgovornost zanjo pa nosi njen imetnik (1. odstavek 174. člena ZOR). Ta pa se lahko oprosti odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (2. odstavek 177. člena ZOR). Če dejanje oškodovanca ni nepričakovano in neodvrnljivo, vendar pa je zakrivljeno oziroma predstavlja, ko gre za oškodovanca, ki ne more biti krivdno odgovoren (otrok), prispevek k nastanku škode, nastane podlaga za delno oprostitev odškodninske odgovornosti imetnika nevarne stvari (3. odstavek 177. člena ZOR). Za ocenitev obsega delne oprostitve mora sodišče ugotoviti sokrivdo oziroma prispevek oškodovanca in sicer v razmerju s krivdnim ravnanjem imetnika nevarne stvari (avtomobilista). To je pomembno le za oceno deleža odgovornosti oziroma prispevka oškodovanca, ne pa za avtomobilistovo odškodninsko odgovornost, ki je, kot je zgoraj navedeno, objektivna. Glede na dejansko podlago izpodbijanih sodb in navedeno materialnopravno izhodišče ni pravilno sklepanje sodišč prve in druge stopnje o 20% prispevku mld. tožnika k nastali škodi. Presoja nedopustnosti ravnanj obeh udeležencev prometne nesreče in njihov vpliv na nastanek škode (vzročna zveza) izkazuje, da prispevek mld. tožnika k nastanku škode ne more biti pravno relevanten.

Sodišči prve in druge stopnje temeljita nedopustnost ravnanja mld. tožnika na določilih 1. in 2. odstavka 97. člena zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZTVCP), po katerih mora kolesar voziti čim bližje desnemu robu vozišča (vozišče je del površine ceste, namenjen predvsem za promet vozil - 11. točka 10. člena ZTVCP), v kolikor pa vozi dvoje ali več kolesarjev v skupini, morajo voziti drug za drugim. Pri tem sta sodišči premajhno pozornost namenili ugotovljenemu dejstvu, da je šlo za vožnjo mld. tožnika po klancu navzgor, torej z zanemarljivo hitrostjo, po 2,6 m široki vaški cesti (nekategorizirana cesta oziroma površina, ki se uporablja za promet na katerikoli podlagi - 9. točka 10. člena ZTVCP), obdani s stanovanjskimi in gospodarskimi poslopji, kjer so pešci, počasi vozeča vozila in kolesarji pričakovana ovira. Na takšni cesti pa ni mogoče pričakovati oziroma računati z vozili, ki "drvijo" 72 km/h. Ob takšni hitrosti drugega toženca umik mld. tožnika k desnemu robu ceste oziroma reševanje iz nevarnega položaja enostavno ni bilo mogoče (5. odstavek na str. 4 izvedenskega mnenja). Zato sklepa obeh sodišč, da je bil mld. tožnik tisti, ki je s svojo lego na cesti ustvarjal kritično prometno situacijo, ni mogoče sprejeti. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč ugotovili, da bi drugotoženec, ki kot domačin pozna razmere na kraju trčenja in za katerega je bil tudi način vožnje mld. tožnika vsekakor pričakovana ovira, lahko preprečil nesrečo že, če bi vozil 50% nad dovoljeno hitrostjo (60 km/h, dovoljena hitrost 40 km/h). Nevarnostni položaj za kolesarja je s svojo protipredpisno vožnjo (ki jo je glede na ugotovljene okoliščine nedvomno mogoče označiti kot skrajno nepazljivo) ustvaril izključno drugi toženec sam.

Glede na navedeno sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ko sta šteli, da je drugi toženec deloma prost odškodninske odgovornosti (3. odstavek 177. člena ZOR).

Revizijsko sodišče je zato glede temelja odškodninske odgovornosti ugodilo reviziji (1. odstavek 395. člena ZPP).

Revident pa graja tudi presojo o višini odškodnine za negmotno škodo in sicer za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti. Graja odmere odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je brezpredmetna, saj je bila odškodnina za to obliko negmotne škode določena v zahtevanem znesku. Vsa v reviziji povzeta dejstva, ki določajo obseg škode mld. tožnika in predstavljajo dejansko podlago odločitve, so povzeta tudi v izpodbijani sodbi. Po mnenju revizijskega sodišča pa so bila pri odmeri odškodnine tudi pravilno upoštevana. Po ZOR pomeni odmera odškodnine za negmotno škodo uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Pri določitvi njegove vsebine v konkretnem primeru oziroma pri njegovi individualizaciji je sodišče vezano na kriterije, določene v 200. členu. To pa so: - stopnja telesnih in duševnih bolečin in njihovo trajanje ter druge okoliščine primera (1. odstavek 200. člena ZOR), - pomen prizadete dobrine, namen odškodnine ter negativni kriterij, po katerem odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (2. odstavek 200. člena ZOR).

Glede na navedene kriterije poteka odmera odškodnine na dveh nivojih: konkretnem in abstraktnem. To pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo navedeno škodo omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje, in glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo. To omogoča sodna praksa, ki je oblikovala (oblikuje) navedeno razmerje oziroma določila (določa) vsebino tega abstraktnega zakonskega kriterija. Le tako je mogoče omejiti arbitrarnost pri določanju višine odškodnine za negmotno škodo in hkrati zagotoviti spoštovanje načel nepristranosti, enakosti in predvidljivosti.

V izpodbijani odločitvi so navedeni kriteriji korektno upoštevani, zato revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Tako so bile pri odmeri odškodnine za telesne bolečine v znesku 1.000.000,00 SIT upoštevane vse konkretne okoliščine, ki vplivajo na odmero odškodnine in izhajajo iz ugotovljenega dejanskega stanja - tako intenzivnost kot tudi trajanje telesnih bolečin. Upoštevane pa so bile tudi vse, v reviziji zatrjevane nevšečnosti med zdravljenjem, vključno z enoletno odsotnostjo mld. tožnika iz domačega okolja. Enako velja tudi glede upoštevanja konkretnih okoliščin na strani mld. tožnika pri določitvi odškodnine za strah (ugotovljen je bil le sekundarni strah) v znesku 200.000,00 SIT. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti, ki je bila odmerjena na znesek 250.000,00 SIT, je glede na ugotovljeno dejansko stanje primerna. Kot ugotavlja izpodbijana sodba je dolžina nog mld. tožnika enaka - 85 cm. V reviziji zatrjevana nošnja ortopedskih čevljev, ki naj bi dokazovala, da ima mld. tožnik eno nogo krajšo, ne more biti upoštevna, saj predstavlja poskus izpodbijanja dejanskega stanja, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).

Navsezadnje tudi umestitev dosojenih odškodnin za navedene oblike negmotne škode v razmerje med različnimi škodami in odškodninami zanje in primerjava z odškodninami za enako škodo izkazuje njihovo primernost. Tožeča stranka pa tudi neutemeljeno graja revalorizacijo že plačanih zneskov odškodnine. Sodišče je namreč odmerilo polno odškodnino, ugotovljeno po merilih na dan sodne odločbe, nato pa je z upoštevanjem delne spolnitve prvo tožene stranke določilo denarno odškodnino za neporavnani del negmotne škode. Pri tem je pravilno upoštevalo realno vrednost, ki jo je imela delna spolnitev v času, ko je bila dana (načelno pravno mnenje skupne seje rednih sodišč in sodišč združenega dela, objavljeno v Poročilu VSS, št. 2/89).

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pri odmeri odškodnine in revalorizaciji njene delne spolnitve torej ni podan, zato je bilo treba v tem delu revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Glede na spremenjeni uspeh tožeče stranke po temelju je bilo treba ponovno določiti odškodnino in sicer za telesne bolečine 634.375,00 SIT (1.000.000,00 SIT - 365.625,00 SIT), za strah 90.313,00 SIT (200.000,00 SIT - 109.687,00 SIT), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 841.875,00 SIT (1.500.000,00 SIT - 658.125,00 SIT) in za duševne bolečine zaradi skaženosti 103.750,00 SIT (250.000,00 SIT - 146.250,00 SIT), skupaj 1.670.313,00 SIT.

Sprememba izpodbijanih sodb pa je imela za posledico tudi spremembo odločitev o stroških pravdnega postopka (2. odstavek 166. člena ZPP). Glede stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje je revizijsko sodišče vzdržalo odločitev sodišča prve stopnje (151.460,50 SIT), saj je končni uspeh tožeče stranke v postopku (po temelju 100%, po višini 58,3%) skoraj enak izhodišču za izračun stroškov tega sodišča (67,4% : 32,6%). Spremenilo pa je odločitev o stroških pritožbenega postopka, v katerem je imela vsaka stranka delen uspeh - tožeča stranka po temelju, tožena stranka pa po višini, zato je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 154. člena ZPP). Glede na popoln uspeh tožeče stranke glede temelja in neuspeh glede višine v revizijskem postopku je bilo treba tožeči stranki priznati tudi polovico stroškov revizijskega postopka v znesku 16.625,00 SIT (1/2 od 500 t x 66,50 SIT) z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje te sodbe dalje. Stroški revizijskega postopka so odmerjeni na podlagi stroškovnika tožeče stranke, navedenega v reviziji, ter v skladu z odvetniško tarifo.