Jedro

Po oceni pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje povsem pravilno in v skladu s členi 50 in 51 KZ-1 obdolžencu omililo zaporno kazen do višine zaporne kazni, ki mu jo je tudi izreklo.

Izrek

I. Pritožbi okrajne državne tožilke se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje o odvzemu predmetov spremeni tako, da se obdolžencu po prvem odstavku 73. člena Kazenskega zakonika namesto odvzetih SIM kartic odvzamejo SIM kartice s serijskimi številkami: ..., ... in ...

II. V ostalem se pritožba okrajne državne tožilke zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obdolženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse, potrebni izdatki in nagrada zagovornika obdolženca pa bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu je z uporabo prve alineje 50. člena KZ-1 in 2. točke drugega odstavka 51. člena KZ-1 izreklo kazen eno leto in enajst mesecev zapora in denarno kazen v višini 100 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, kar znaša skupaj 1.000,00 EUR, ki jo je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati se bo izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska izrečene denarne kazni določil en dan zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje obdolžencu v izrečeno kazen vštelo čas prestan v priporu od 17. 12. 2022 od 16.17 ure dalje. Po prvem odstavku 48.a člena KZ-1 je obdolžencu izreklo kazen izgon tujca z ozemlja Republike Slovenije za čas dveh let. Trajanje izgona se šteje od pravnomočnosti sodbe. Čas prebit v zaporu, se ne všteva v čas trajanja te kazni. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obdolženega oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 97. člena ZKP, pa se potrebni izdatki in nagrada zagovornika, ki je bil obdolžencu postavljen, izplačajo iz proračunskih sredstev. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 se obdolžencu vzamejo elektronske naprave, in sicer: mobilni telefon znamke Apple Iphone, mobilni telefon Meizu Pro 7-H, SIM kartica s serijsko številke ... in SIM kartica s serijsko številko: ... Po osmem odstavku 308. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje obdolžencu odvzelo osebni avtomobil znamke VW, tip Caravvel in kontaktni ključ.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožila okrajna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da obdolžencu izreče kazen dveh let in pet mesecev zapora ter višjo denarno kazen v višini 1.500,00 EUR, namesto kazni izgona tujca iz ozemlja Republike Slovenije obdolžencu izreče izgon za dobo treh let ter mu namesto odvzetih SIM kartic odvzame SIM kartice, ki so bile obdolžencu odvzete z zasegom predmetov.

3. Na pritožbo okrajne državne tožilke je podal odgovor zagovornik obdolženca, s katerim pritožbenemu sodišču predlaga, da tožilsko pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Na predlog zagovornika obdolženca je pritožbeno sodišče opravilo sejo v navzočnosti strank in sicer višjega državnega tožilca C. C. in zagovornika obdolženega D. D., navzočnost obdolženega A. A. in prevajalke za ukrajinski jezik B. B. pa je bila zagotovljena na podlagi videokonference.

5. Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje.

6. Tožilka ne soglaša z višino zaporne kazni, ki jo je obdolžencu odmerilo sodišče prve stopnje, saj meni, da je ta prenizka. Sicer se strinja z uporabo omilitvenih določil, vendar meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno vrednotilo olajševalne in druge okoliščine. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti, saj je tožilka sama predlagala izrek omiljene zaporne kazni. Po oceni pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje povsem pravilno in v skladu s členi 50 in 51 KZ-1 obdolžencu omililo zaporno kazen do višine zaporne kazni, ki mu jo je tudi izreklo. Pri tem je povsem pravilno težo dalo okoliščini, da je obdolženi krivdo priznal in storitev kaznivega dejanja obžaloval, kakor tudi njegove družinske razmere, ko mora skrbeti za dva otroka in njegovo dosedanjo nekaznovanost, ki s podatki kazenskega spisa ni ovržena. Obteževalnih okoliščin pa sodišče prve stopnje ni zaznalo, pravilno pa ni prezrlo situacije, v kateri se je znašel obdolženi in njegova družina, ki so se zaradi vojne v Ukrajini iz Hersona zatekli v varnejše mesto Krasno Perikopska, tudi z namenom, da se sam izgone vpoklicu v vojsko. Pritožnica, ki meni, da je sodišče prve stopnje dalo preveliko težo zgoraj ugotovljenim olajševalnim okoliščinam in da je nepravilno uporabilo omilitvena določila, ne more biti uspešna, saj je sodišču prve stopnje tudi sama predlagala uporabo omilitvenih določil. Ker je sodišče prve stopnje kazen omililo v okviru dovoljene višine, ne more biti govora o nepravilni uporabi omilitvenih določil, kot to zmotno skuša prepričati tožilka, saj je sodišče prve stopnje pri izrečeni omiljeni kazni vsekakor upoštevalo tudi težo kaznivega dejanja, kar se izraža v njeni višini. Ostale okoliščine na katere se sklicuje pritožnica prav tako ne morejo spremeniti višine izrečene zaporne kazni, saj gre večinoma za same znake obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, kar je tudi krivda obdolženca, na katero posebej opozarja pritožnica, saj se obravnavano kaznivo dejanje lahko stori le z direktnim naklepom. Zagotovo pa se je obdolženi, ki je državljan Ukrajine, zaradi vojne znašel v zelo slabem položaju, kot je sam povedal, pritožnica pa tudi ni predlagala, da bi se takšne njegove navedbe dodatno preverjale. Kljub temu, da dejansko iz podatkov kazenskega spisa ne izhaja, da bi obdolženi obljubil, da v bodoče kaznivih dejanj ne bo izvrševal, navedeno ne more vplivati na višino izrečene kazni, kot to zmotno meni pritožnica. Ker je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje obdolžencu utemeljeno in na predlog tožilstva uporabilo omilitvena določila ter mu kazen omililo na eno leto in enajst mesecev zapora, pri čemer je povsem pravilno ocenilo vse okoliščine, ki vplivajo na višino izrečene kazni, so vsi pomisleki pritožnice neutemeljeni in ji zato pritožbeno sodišče v tej smeri ni ugodilo. Po oceni pritožbenega sodišča bo namreč izrečena omiljena zaporna kazen eno leto in enajst mesecev zapora tako vplivalo na obdolženca, da ta v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj.

7. Prav tako so zavzemanja tožilke za izrek višje denarne kazni neutemeljena. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje obdolžencu glede na zgoraj navedene okoliščine izreklo povsem primerno denarno kazen, pri čemer je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi premoženjske razmere obdolženca kot to izhaja iz obrazložitve sodbe pod točko 2. Pri tem pa ni prezreti, da je sicer obdolženi brez dohodkov in da se njegovo premoženje nahaja na okupiranem ozemlju, kar samo pritrjuje višini izrečene denarne kazni. Sicer pa se pritožnica tudi v tem delu pritožbe zavzema za izrek višje denarne kazni tudi zaradi obdolženčeve krivde in sicer direktnega naklepa, ki pa glede na že obrazloženo ne more biti razlog, ki bi to narekoval. Zato pritožbeno sodišče pritožnici tudi v tem delu njene pritožbe ni ugodilo.

8. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z višino kazni izgona tujca iz države iz prvega odstavka 48.a člena KZ-1 v trajanju dveh let, saj je sodišče prve stopnje takšno svojo odločitev v napadeni sodbi pod točko 4 ustrezno obrazložilo. Zato se pritožbeno sodišče na te razloge v izogib ponavljanju tudi sklicuje, saj obdolženec še dolgo po prestani kazni zapora ne bo mogel v Ukrajini živeti z družino, kot je živel pred začetkom vojne, pri čemer je čas trajanja izgona povsem primeren tudi ob upoštevanju same narave in teže storjenega kaznivega dejanja. Glede na navedeno pritožbeno sodišče tožilski pritožbi v tem delu ni ugodilo, saj ne navaja nič takšnega, kar bi narekovalo spremembo časa trajanja izgona.

9. Pritrditi pa je tožilki, ki graja odločitev sodišča prve stopnje glede odvzema predmetov iz točke III izreka napadene sodbe. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da ima pritožnica prav, da je sodišče prve stopnje obdolžencu odvzelo SIM kartice z napačnimi serijskimi številkami. Iz podatkov kazenskega spisa namreč izhaja, da so obdolžencu na podlagi zapisnika o zasegu predmetov z dne 17. 12. 2022 bile zasežene tri SIM kartice s serijskimi številkami: ..., ... in ..., sodišče prve stopnje pa jih obdolžencu ni zaseglo, kot to izhaja iz izreka napadene sodbe in kar utemeljeno graja pritožnica. Zato je pritožbeno sodišče napadeno sodbo v tem delu, ko je ugotovilo, da obdolžencu niso bile zasežene kartice z ustreznimi serijskimi številkami, spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe in kar je utemeljeno predlagala tudi pritožnica. Sicer pa ni nobenega dvoma, da so SIM kartice, ki so bile obdolžencu zasežene skupaj z mobilnimi telefoni, uporabljene za izvršitev kaznivega dejanja.

10. Glede na navedeno in ker pritožba v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni krivdi izrek in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev iz člena 383/I ZKP, je o tožilski pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu člena 95/IV v zvezi s členom 98/I ZKP ter na členu 97/I ZKP, pri čemer je sodišče upoštevalo materialne in družinske razmere obdolženca ter dejstvo, da se nahaja v priporu.