Jedro

Če dokončni sklep delodajalca ni imel pravnega pouka o pravici do sodnega varstva po 2. odst. 102. čl. ZDR, to ne more biti v škodo delavcu. To pomeni isto dejansko ni pravno situacijo, kot jo ureja 105. čl. ZDR, ki daje delavcu pravico do sodnega varstva tudi po poteku 15-dnevnega roka iz 1. odst. 83. čl. ZTPDR. S tem pa je rok iz navedenega določbo zveznega zakona izgubil naravo prekluzivnosti in ga je mogoče upoštevati le kot zastaralnega, torej na ugovor strank.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, oddelek v Kranju, je z izpodbijano sodbo razsodilo tako, da je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna skupaj izplačati znesek 4.478.073,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.4.1994 dalje do plačila in mu povrniti stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje, vse v 8 dneh pod izvršbo. Z izpodbijanim sklepom pa je zavrglo tožnikov zahtevek, da se ugotovi, da je tožnik v rednem delovnem razmerju pri toženi stranki od 15.4.1994 dalje in mu to ni prenehalo ter še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi. Tožnik pa je dolžan povrniti toženi stranki njene stroške postopka v višini 144.417,00 Sit v 8 dneh pod izvršbo, prav tako pa tudi priči C. v višini 4.160,00 Sit in M.D. 64.760,00 Sit v 8 dneh pod izvršbo. Zoper to sodbo in sklep se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da ugodi v celoti tožnikovemu zahtevku in toženi stranki naloži v plačilo vse stroške postopka, kot tudi pritožbene, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodne odločbe, podrejeno pa, da razveljavi sodbo in sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, saj sodba in sklep nimata razlogov in ju ni mogoče preizkusiti. Tožnik je presenečen nad izredno neobjektivnostjo sodišča prve stopnje v tej zadevi. Pri tem opozarja tožnik, da postopek ni bil uveden na podlagi več zahtevkov, ampak izključno na podlagi ene same vložene tožbe. Dejstvo je, da gre za eno tožbo v tem individualnem delovnem sporu, v katerem je tožnik opredelil enoten zahtevek in sicer na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, katerega logična posledica pa je tudi uveljavljanje izgube na plači. Sodišče prve stopnje med izvedene dokaze šteje tudi dopis pooblaščenca tožnika z dne 14.9.1995, vendar ne gre za dopis, ampak dejansko za tožnikov zahtevek, iz katerega decidirano izhaja izvršeno dejstvo, na katerem gradi tožnik obstoj delovnega razmerja. Ta zahtevek z dne 14.9.1995 terja formalno pravno ureditev potrebnih listin v zvezi z delovnim razmerjem, katero je sicer evidentno, prav tako pa tudi izplačilo izgube na plači. Prav tako je tudi napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik vložil tožbo šele 11.9. 1996, ampak jo je vložil že dne 11.4.1996 in je brez dvoma tudi s tem varoval potrebne roke. Od kod je tudi podlaga sodišču prve stopnje, da njegov zahtevek v zvezi z izgubo na plači šteje za odškodnino, tožniku to ni znano. Sodišče prve stopnje je tudi pri odmeri stroškov nepravilno uporabilo določbo 22. čl. zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS, iz katerega jasno izhaja, da delodajalec trpi sam svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka. O navedeni pritožbi je pritožbeno sodišče že odločalo in s sklepom, opr.št. Pdp 280/98-2 z dne 11.2.2000 delno ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se kot sklep glasi: "1. Tožba se zavrže. 2. Stranki trpita vsaka svoje stroške postopka." Tožnik trpi sam svoje pritožbene stroške. Vrhovno sodišče RS v Ljubljani pa je s sklepom, opr.št. VIII I Ps 112/2000 z dne 5.12.2000 ugodilo reviziji tožnika, razveljavilo navedeni sklep pritožbenega sodišča in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje ter sklenilo, da so revizijski stroški nadaljnji stroški postopka. Ugotovilo je, da je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Vzdržalo je v veljavi odločitev prvostopnega sodišča, da je bila tožba na ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 15.4.1994 dalje vložena po preteku 6 mesecev od prejema odgovora tožene stranke z dne 25.9.1995. Pri tem pa je tudi prezrlo določbo 270. čl. ZOR, po kateri se pravila o zastaranju (oz. zastaralnih rokih) ne uporabljajo v primerih, ko je v zakonu določen rok, v katerem je treba vložiti pritožbo ali opraviti določeno dejanje, ker bi bila sicer pravica izgubljena. Za denarne terjatve delavca, ki izvirajo iz delovnega razmerja, niti zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, niti zakon o delovnih razmerjih - ZDR (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) ni določil obveznega predhodnega postopka pri delodajalcu kot procesne predpostavke za sodno varstvo, niti ni predpisal roka za uveljavitev njihovega pravnega varstva. Po določi 371. čl. ZOR terjatve zastarajo v 5 letih, če ni z zakonom določeno za zastaranje drugačen rok. Ne glede na različnost dolžine zastaralnih rokov, glede na pomembnost terjatve, ki ureja ZOR v 4. poglavju (4. oddelek od 360 do 396. čl.), z iztekom zastaralnega roka - z razliko od prekluzivnega roka - ugasne varstvo pravice, ne pa sama pravica. Ker se vprašanje zastaranja terjatev tiče tožbene podlage, je to vprašanje materialnopravne in ne procesne narave. Poleg tega je odločitev pritožbenega sodišča, ki je zavrglo tožbo tožnika, s katero je uveljavljal od toženca plačilo (domnevno dolžnega zneska), za to ni imelo podlage v 365. čl. ZPP/77. V 2. odst. 365. čl. ZPP/77 je dano pooblastilo pritožbenemu sodišču, da preizkusi sodbo sodišča prve stopnje (oz. njen del - 1. odst.) v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče bi lahko zavrglo tožbo kot prepozno le tedaj, če bi imelo pooblastilo za preizkus pravočasnosti njene odločitve po uradni dolžnosti. To je le v primeru poteka materialnega prekluzivnega roka. Ker je z zakonom o obligacijskih razmerjih določen rok, v katerem delavec lahko zahteva izpolnitev denarne obveznosti, nastalih v zvezi z delovnim razmrjem, šteti za zastaralni rok, sodišče izteka tega roka ne upošteva po uradni dolžnosti, pač pa samo takrat, če se stranka nanj sklicuje. Zato je pritožbeno sodišče v obravnavanem primeru, ko je odločalo o pritožbi tožnika zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje, ki je njegov tožbeni zahtevek na plačilo uveljavljane denarne terjatve meritorno obravnavalo, ne bi smelo na podlagi določbe iz 2. odst. 369. čl. v zvezi s 1. odst. 282. čl. ZPP/77 in 1. odst. 83. čl. ZTPDR pritožbo zavreči po uradni dolžnosti. To bi lahko storilo samo v primeru, če bi tožena stranka zastaranju izrecno ugovarjala. Iz enakih razlogov sodišče prve stopnje ni bilo pooblaščeno za oprostitev preizkusa sklepov o zavrženju tožbe na ugotovitev obstoja delovnega razmerja v okviru pritožbenih razlogov. Glede na takšno odločitev revizijskega sodišča je pritožbeno sodišče ponovno odločalo o tožnikovi pritožbi zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje, opr.št. Pd 322/96-22 z dne 9.1.1998. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe in sklepa v mejah razlogov, iz katerih se smeta sodba in sklep izpodbijati, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da so podani. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje, ob ugotovitvi, da tožnik ni vložil tožbe v roku iz 1. odst. 83. čl. ZTPDR, tožbo zavrglo. Pri svoji odločitvi ni upoštevalo ugotovitve iz zadnjega odstavka na str. 3 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da odgovor tožene stranke ni vseboval pravnega pouka o pravici do sodnega varstva (dokaz B/3). Po 2. odst. 102.a čl. ZDR odločba brez pravnega pouka ali z napačnim poukom ne more biti v škodo delavca. To pomeni isto dejansko in pravno situacijo, kot jo ureja 105. čl. ZDR, ki daje delavcu pravico do sodnega varstva tudi po preteku 15-dnevnega roka iz 1. odst. 83. čl. ZTPDR. S tem pa je rok iz navedenega določila zveznega zakona izgubil naravo prekluzivnosti in ga je moč upoštevati le kot zastaranega, torej na ugovor strank. Zato tožnik po stališču pritožbenega sodišča ni izgubil pravico do sodnega varstva, kot to pravno zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Poleg tega še ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zavzelo svojega stališča do opravljenega dela, ki ga je tožnik opravil za toženo stranko. Gre torej za odločilno dejstvo, ki je odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe. Zato je ostalo še nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in je zato pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje, kot to izhaja iz izreka tega sklepa. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem dokaznem postopku izvajati dokaze v nakazani smeri, preveriti vse tožnikove pritožbene navedbe, upoštevati pri tem vse razloge revizijskega sodišča ter ponovno razsoditi o utemeljenosti oz. neutemeljenosti tožnikovega zahtevka. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo tožnikovi pritožbi in razveljavilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje, obenem pa sklenilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka (3. odst. 166. čl. ZPP). Določbe ZPP in ZTPDR je pritožbeno sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa v skladu z določilom 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I in 45/1/94).