Jedro

Če investitor tudi po vročitvi odločbe o ustavitvi gradnje, z gradnjo nadaljuje, urbanistični inšpektor utemeljeno izda odločbo o odstranitvi objekta.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo urbanistične inšpekcije Uprave inšpekcijskih služb z dne 21.9.1992, s katero je ta inšpekcijski organ odločil, da mora tožnik v roku 20 dni po prejemu odločbe odstraniti pričeto gradnjo poslovnega objekta tlorisne izmere 25,00 x 19,50 m + 14,40 x 6,80 m, ki po višini obsega klet, pritličje in nadstropje, ki ga gradi na zemljišču parc. št. 593/2 in 593/3 ter vzpostaviti prejšnje stanje. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožnik tudi po vročitvi odločbe o ustavitvi del z dne 19.8.1991 nadaljeval z deli, kar je bilo ugotovljeno na kraju samem dne 28.8.1992, zato je inšpekcijski ukrep utemeljen in v skladu z določbo 3. odstavka 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Pritožbeni ugovor v zvezi z vročitvijo zavrača in navaja, da iz predložene povratnice izhaja, da je bila prvostopna odločba o odstranitvi tožniku osebno vročena, kar izhaja iz povratnice, kolikor pa se tožnikova pritožbena navedba nanaša na neosebno vročitev odločbe o ustavitvi gradnje, je ta neutemeljena, ker je bila nepravilna vročitev sanirana z vročitvijo tožnikovemu pooblaščencu. Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo zaradi razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka in kršitev materialnega zakona. Navaja, da je že od razveljavitve lokacijskega dovoljenja z dne 7.10.1991 v teku postopek za izdajo novega lokacijskega dovoljenja, zato za izdajo odločbe o odstranitvi objekta ni zakonitih pogojev. Nadalje navaja, da o dolžnosti ustavitve gradnje ni bil obveščen ter da je opravljal le nujna sanacijska dela. S sanacijskimi deli je prenehal v trenutku, ko je bil obveščen o dolžnosti ustavitve gradnje. Navaja še, da v postopku ni bil zaslišan ter opozarja na to, da je z inšpekcijskim ukrepom odrejeno tudi rušenje zidov, zgrajenih pred trinajstimi leti. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na določbi 3. odstavka 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90 - ZUN), po kateri izda organ urbanistične inšpekcije odločbo o odstranitvi objekta, med drugim tudi v primeru, če ugotovi, da se investitor ne ravna po odločbi o ustavitvi gradnje in brez lokacijskega dovoljenja z gradnjo nadaljuje. Če torej urbanistični inšpektor tako dejansko stanje ugotovi, ravna pravilno in zakonito, če investitorju naloži, da objekt odstrani. Da tako dejansko stanje za uporabo spornega inšpekcijskega ukrepa v tem primeru obstoji, izhaja iz podatkov spisa. Tožniku je bilo z odločbo urbanistične inšpekcije Uprave inšpekcijskih služb z dne 19.8.1991 naloženo, da takoj po prejemu te odločbe ustavi gradnjo spornega poslovnega objekta do pridobitve lokacijskega dovoljenja. Navedena odločba o ustavitvi gradnje je bila vročena tožnikovemu pooblaščencu dne 6.12.1991, kar izhaja iz podpisane vročilnice. Da je tudi po vročitvi ustavitvene odločbe tožnik nadaljeval z deli, izhaja iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 28.8.1992. Ker je torej tožnik po 6.12.1991, ko mu je bila vročena ustavitvena odločba, z gradnjo nadaljeval, pri čemer v tožbi sam navaja, da je postopek za izdajo lokacijskega dovoljenja še v teku in torej ni sporno, da mu lokacijsko dovoljenje ni bilo izdano, je bila na tako dejansko stanje določba 3. odstavka 74. člena navedenega zakona pravilno uporabljena. Tožnikov ugovor, da v postopku ni bil zaslišan, ne more vplivati na drugačno odločitev v stvari. Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor namreč v 76. členu izrecno določa, da organ urbanistične inšpekcije odloča o odstranitvi gradnje v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank.

Ker je glede na navedeno izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je moralo sodišče tožbo zavrniti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).