Jedro

Iz trditev tožeče stranke, da je tožena stranka ravnala protipravno, ker ni izpolnila svoje obveznosti in izplačala odškodnine A. K., temveč je namesto tega (neutemeljeno) nasprotovala takšnemu zahtevku, izhaja, da naj bi škoda nastala zaradi toženkinega neupravičenega pravdanja. Skladno s sodno prakso odškodninske odgovornosti iz tega razloga ni mogoče preprosto izključiti. Vendar pa je slednja lahko podana le, kadar škoda izvira iz neutemeljenega (objestnega) pravdanja ali iz zlorabe postopka.

Iz sklenjenega dogovora o višini odvetniške nagrade v obravnavanem primeru izhaja, da je tožeča stranka z višjo nagrado, kljub (izrecnemu) opozorilu, soglašala. Ob podpisu dogovora je torej vedela, da bo presežek stroškov krila sama. Na to je prostovoljno pristala, kar pomeni, da se je z nastankom „škode“ oziroma zmanjšanja svojega premoženja, strinjala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (I. točka izreka) in odločilo, da slednja sama nosi svoje pravdne stroške (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve ustavnih pravic pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da je preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da vtoževana škoda ne more biti pravno priznana škoda. Iz trditev tožeče stranke, da je tožena stranka ravnala protipravno, ker ni izpolnila svoje obveznosti in izplačala odškodnine A. K., temveč je namesto tega (neutemeljeno) nasprotovala takšnemu zahtevku, namreč izhaja, da naj bi škoda nastala zaradi toženkinega neupravičenega pravdanja. Skladno s sodno prakso odškodninske odgovornosti iz tega razloga ni mogoče preprosto izključiti. Vendar pa je slednja lahko podana le, kadar škoda izvira iz neutemeljenega (objestnega) pravdanja ali iz zlorabe postopka. Protipravnost ravnanja tožene stranke bi se tako lahko kazala v tem, da bi ta tožbenemu zahtevku nasprotovala očitno brez utemeljitve ali, da bi ravnala z namenom postopek izkoristiti za nedopusten namen.(1) Da bi tožena stranka v postopku pred Okrajnim sodiščem v Sežani ravnala na takšen način, tožeča stranka ne zatrjuje. Zgolj dejstvo, da se je zoper tožbeni zahtevek branila, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne zadošča za zaključek, da je ravnala protipravno. Ker morajo biti za utemeljenost odškodninskega zahtevka izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti (nastanek škode, protipravno ravnanje, vzročna zveza in odgovornost povzročitelja), v obravnavanem primeru pa tožena stranka ni ravnala protipravno, tožbeni zahtevek ne more biti utemeljen.

6. Stališču pritožnika, da za izpolnitev predpostavke protipravnosti ravnanja tožene stranke v tem postopku zadošča že dejstvo, da ta ni prostovoljno izpolnila svoje obveznosti do A. K., ni mogoče pritrditi. Za takšno ravnanje je bila tožena stranka „kaznovana“ že v prvotnem postopku – tožeči stranki je morala izplačati zahtevano vsoto z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti pravdne stroške, do katerih je bila slednja upravičena ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Dejstvo, da se je tožeča stranka s svojim odvetnikom dogovorila za višje plačilo, je posledica njene lastne odločitve.

7. V ZOdvT (1. odstavek 4. člena) je določeno, da mora dogovor o višji nagradi odvetnika vsebovati opozorilo, da sodišča in drugi organi, ki odločajo o odvetniški nagradi, pri njeni odmeri takšnega dogovora ne smejo upoštevati. Iz sklenjenega dogovora o višini odvetniške nagrade v obravnavanem primeru (v prilogi A2) pa izhaja, da je tožeča stranka z višjo nagrado, kljub takšnemu (izrecnemu) opozorilu, soglašala. Ob podpisu dogovora je torej vedela, da bo presežek stroškov krila sama. Na to je prostovoljno pristala, kar pomeni, da se je z nastankom „škode“ oziroma zmanjšanja svojega premoženja, strinjala. Privolitev oškodovanca izključi protipravnost kršitve in nastale škode (140. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Posledic svojega ravnanja zato tožeča stranka ne more prevaliti na toženo.(2)

8. Neresnični so pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo trditev, da tožeča stranka plačilo razlike med priznanimi in dejansko plačanimi odvetniškimi stroški vtožuje kot škodo. Takšne trditve so bile upoštevane, saj je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo iz razlogov, da takšna škoda ni pravno priznana škoda in da toženi stranki ni mogoče očitati protipravnosti ravnanja. Zaključilo je torej, da niso podani vsi elementi odškodninske odgovornosti. Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, je jasna, razumljiva in dovolj obrazložena. O očitani kršitvi 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) tako ni mogoče govoriti.

9. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse relevantne pritožbene očitke (1. odstavek 360. člena ZPP). Po obrazloženem ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker ni našlo niti kršitev na katere skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. v zvezi 1. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Podobno tudi VS RS v sodbi II Ips 542/2008. (2) Pri tem velja dodati, da tožeča stranka sploh ne zatrjuje, da bi bila za odvetniško pomoč primorana plačati dogovorjeni višji znesek oziroma, da je za plačilo, skladno z ZodvT, odvetnik ne bi bil pripravljen zastopati.