Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožniku ni mogoče priznati statusa begunca po drugem odstavku 2. člena ZMZ. Ni pa pojasnila, zakaj tožnik ne izpolnjuje pogojev za subsidiarno zaščito. Enotni azilni postopek po 34. členu ZMZ namreč pomeni, da tožena stranka najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite po tretjem odstavku 2. člena ZMZ. Tožena stranka pa navedenih določb ZMZ ni upoštevala in pogojev za subsidiarno zaščito ni ugotavljala.

Četudi je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti, to še ne pomeni, da v obravnavni zadevi ne bi mogli biti izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 2. člena ZMZ za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-100/2010/8 (1232-12) z dne 15. 9. 2010 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2. Predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje se zavrže. 3. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, pri čemer ni izkazal svoje istovetnosti. Povedal je, da je državljan Nigerije, po narodnosti pripada etničnosti pripadnosti Igbo, po veroizpovedi pa je katolik. V Republiko Slovenijo je vstopil po morju ilegalno dne 22. 4. 2010. Pot v Slovenijo mu je organizirala organizacija MASSOB oziroma njen voditelj A.A. Iz Nigerije je odšel, ker je bil preganjan. Ko je ladja prispela, mu je posadka povedala, da je to Slovenija in mu rekla, naj gre v mesto in na policijsko postajo. V pristanišču ni opazil nobenega policista, da bi se takoj prijavil in zaprosil za mednarodno zaščito. Iz pristanišča do Ljubljane je za prevoz plačal dva evra. V Ljubljani je sam na lastno pobudo odšel na policijsko postajo. Razlog, da je prišel v Slovenijo je ta, da je v Nigeriji državljanska vojna. Sam je član organizacije MASSOB; v njej je organizacijski sekretar. MASSOB so ustanovili Igboji, ki živijo na vzhodnem delu Nigerije. Njihov cilj je, da bi ta narod postal neodvisen od Nigerije. V Nigeriji so ga preganjali in se ne more več vrniti, ker je vlada njihovo organizacijo prepovedala, njihove pripadnike išče in jih zapira. Zaradi tega prosi za mednarodno zaščito. Leta 2004, ko je bila organizacija ustanovljena, so v Nigeriji pobili okoli 3000 članov MASSOB-a, 1000 članov pa je še vedno v zaporih. Tudi njega so že aretirali in izpustili. To se je zgodilo novembra 2007. V zaporu je bil 11 mesecev. Tam so jih mučili, včasih jim niso dali hrane, prepovedali so obiske družinskih članov. Spustili so ga, ker je njihov voditelj, ki je bil tudi zaprt dve leti in pol, poskrbel, da so jih izpustili. Dogodek, zaradi katerega je bil pripravljen zapustiti Nigerijo, je ta, da so vladi naznanili, da bodo do 26. 8. 2011 ustanovili lastno državo Biafro in zaradi tega jih že iščejo. Preden je odšel, so ga že skoraj aretirali. Policisti so prišli k njemu domov, iskali so ga in je pobegnil. V njegovem primeru je šlo za preganjanje in za diskriminacijo. Osebnih dokumentov nima zato, ker nigerijska vlada ne izdaja osebnih dokumentov članom MASSOB-a in jih izdajajo samo tistim, ki izjavijo, da so Nigerijci. V Nigeriji nimajo osebnih izkaznic, edino kar imajo, je mednarodni potni list in tega nikoli ni imel. V Nigeriji ni nobenega kraja, kjer bi lahko živel. Na osebnem razgovoru je povedal, da je bila organizacija MASSOB ustanovljena leta 1999. Ko je bil pozvan, naj pojasni, zakaj je pri podaji prošnje za mednarodno zaščito navedel, da je bila organizacija ustanovljena leta 2004, je povedal, da je bila v resnici formirana leta 1999, uradno pa je bila priznana leta 2004. Uradno priznana pomeni, da jo je začela vlada resno jemati. Na osebnem razgovoru mu je bilo tudi predočeno, da je na listini, ki jo je predložil ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, navedena registracijska številka, njegovo ime in vloga v organizaciji. Na vprašanje, od kod je to natisnil, je odgovoril, da je ta dokument imel ob prihodu. Tožniku je bilo tudi predočeno, da je iz dokumenta razvidno, da so bili napravljeni popravki oziroma komentarji, kar je zapisano z besedo „komentar“, obstaja pa dvom, da se ta beseda uporablja v angleščini oziroma v Nigeriji. Na vprašanje, ali je bil ta dokument natisnjen v Sloveniji, je odgovoril, da je bil med njegovimi prejetimi sporočili v Inboxu in da ga je natisnil tukaj, v Sloveniji. Demonstracij se je osebno udeležil leta 2007 in bil aretiran. Na osebnem razgovoru je bil tudi pozvan, naj natančno pojasni vse okoliščine v zvezi z njegovo aretacijo leta 2007. Opozorjen je bil, da čim bolj natančno odgovarja na vprašanja, naj navede, kje se je zgodilo, koliko policistov je prišlo, kam so ga odpeljali in podobno. Povedal je, da so protestirali v bližini stavb vlade, kraj se je imenoval Owerre. Kadar imajo proteste, vlada vedno pošlje policijo, da aretira navzoče. Glede skorajšnje aretacije okrog 15. 4. 2010 pa je odgovoril, da je policija prišla na njegov dom, da bi ga dobila, nakar je pobegnil. Ker jih še vedno iščejo, je njihov voditelj organiziral, da zapustijo državo. V zaporu leta 2007 je bilo grozljivo, niso jim dovolili obiskov, bili so prikrajšani za hrano, velikokrat so ga pretepli in mu dejali, naj se odpove gibanju MASSOB in neodvisnosti Biafre. Voditelja je nazadnje videl 15. 4. 2010. Nato je bilo tožniku predočeno, da iz različnih virov na spletu izhaja, da je bil njihov voditelj 12. 1. 2010 aretiran in proti varščini izpuščen šele meseca maja 2010. Nato je tožnik dejal, da je njihov voditelj nenehno aretiran in v priporu. Velikokrat pa so voditelja tudi izpustili po kakšnem tednu dni ali mesecu ali dveh, odvisno, kaj policija hoče od njega. Ko ga je nazadnje videl, je bil izpuščen, pred tem pa je bil velikokrat aretiran. Med januarjem 2010 in aprilom 2010 je bil velikokrat aretiran in izpuščen. Na shodu leta 2007 je bilo na tisoče ljudi, zlasti pripadnikov Igbo. Na tem shodu je bilo aretiranih približno 60 ljudi. Na shod je prišlo približno vsaj 30 policistov. Pri skorajšnji aretaciji leta 2010 ga je prišlo iskat 10 policistov. Prišli so k njemu na dom, a je že pobegnil. Grozijo tudi njegovim družinskim članom, saj če pride policija na dom aretirat nekoga in če ga ni doma, lahko aretirajo tudi družinske člane. V zvezi z aretacijo leta 2007 nima nobenih dokumentov - sklepa ali naloga za aretacijo. Zoper njega ni bil sprožen noben postopek pred sodiščem ali drugim organom.

Tožena stranka ugotavlja, da tožnik za svoje trditve v zvezi z razlogi, zaradi katerih je zapustil matično državo, ni predložil nobenih dokazov. Predložil je sicer nekaj natisnjenih člankov s spleta, na listu papirja natisnjeno njegovo registracijsko številko in funkcijo v gibanju ter nekaj dokazil o šolanju, vendar to ni mogoče šteti za dokaze, s katerimi bi lahko utemeljil svojo prošnjo. Zakon o mednarodni zaščiti (Uradni list RS št. 111/07 in nadaljnji, v nadaljevanju ZMZ) v 3. odstavku 21. člena določa, da kadar prosilec v postopku ne more predložiti nobenih dokazov, pristojni organ upošteva pogoje, ki so v nadaljevanju tega člena navedeni v petih alinejah. Po prvi alineji pristojni organ upošteva pogoj, da se je prosilec kar najbolj potrudil za utemeljevanje svoje prošnje. Tožena stranka ugotavlja, da ni mogoče trditi, da se je tožnik kar najbolje potrudil za utemeljevanje svoje prošnje. Zelo skopo je utemeljil svoje osebne razloge za zapustitev matične države kljub večkratnim opozorilom, da mora odgovarjati čim bolj natančno. Sicer je povedal, da je član organizacije MASSOB in njegovo funkcijo v njej, večinoma pa je na splošno govoril o tej organizaciji in predložil nekaj člankov, ki se ne nanašajo nanj osebno, ampak na samo organizacijo. Dejal je le, da ga preganjajo, na kar pa spet splošno govoril, da pripadnike iščejo, da bi jih aretirali in zaprli. Navedel je zgolj to, da so njega že aretirali in spustili in če bi ostal v Nigeriji, bi ga spet aretirali, zaradi česar je njihov voditelj organiziral odhod. V zvezi z aretacijo leta 2007 je dejal le, da je šlo za protest novembra 2007, da je bil aretiran in skupaj z drugimi voditelji MASSOB-a zaprt 11 mesecev. Pozvan je bil, naj navede, kje se je zgodilo, koliko policistov je prišlo, kam so ga odpeljali, naj torej na tak način opiše dogodek. Tožnik pa je zgolj dejal, da so v državi vedno protestirali v bližini stavb vlade, da se je kraj imenoval Owerre in na ponoven poziv, ali ima povedati še kaj več, je ponovno začel na splošno razlagati o aretaciji njihovih članov. Tožena stranka meni, da mora prosilec sam od sebe navesti vse, kar je pomembno za utemeljevanje njegove prošnje, vprašanja uradne osebe pa so namenjena le temu, da doda kakšno podrobnost. Tožnik je bil mnogokrat opozorjen, da mora odgovarjati natančno, po vprašanjih uradne osebe mu je bilo primeroma navedeno, kakšne informacije naj vsebuje odgovor in ker ni nepismena in nerazgledana oseba, mu ni mogoče pripisati nerazumevanje vprašanj in navodil uradne osebe. Druga alineja 21. člena ZMZ zahteva presojo, ali je prosilec podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov. Glede tega tožena stranka ocenjuje, da v konkretnem primeru ta alineja ni relevantna za presojo, saj glede na vse navedbe tožnika ni bilo pričakovati, da jih bo lahko podprl s kakšnimi konkretnimi dokazi. Glede tretjega pogoja, kjer je treba presojati, ali so izjave prosilca skladne in verjetne, pa tožena stranka ugotavlja, da sicer ni mogoče najti kakšnih večjih ali bistvenih neskladnosti. Ena večja neskladnost, s katero je bil tožnik soočen, je ta, da je ob podaji prošnje za mednarodno zaščito dejal, da so leta 2004, ko je bila organizacija ustanovljena, pobili 3000 njenih članov, na osebnem razgovoru pa je povedal, da je bila organizacija ustanovljena leta 1999. Ko je bil s tem soočen, je povedal, da je bila leta 2004 organizacija uradno priznana, kar pomeni, da jih je začela vlada resno jemali. Po oceni tožene stranke tožnik s takšnimi izjavami ni pojasnil svojih neskladnosti. Če bi bilo to res, potem ne bi rekel, da je bila organizacija ustanovljena leta 2004, ampak bi že takrat dejal, da je bil takrat prvi protest proti vladi. Nadalje tožena stranka ocenjuje, da so izjave tožnika malo verjetne. Kljub večkrat ponovljenim vprašanjem, katere podatke naj odgovor vsebuje, ni konkretno in podrobno opisal svojih lastnih izkušenj. Malo verjetna je na primer izjava, da je bilo na shodu novembra 2007 na tisoče ljudi, aretiranih je bilo približno 60 ljudi, medtem ko je bilo policistov vsaj 30. Malo verjetno je, da bi na shod, ki se ga je udeležilo na tisoče ljudi, prišlo le okoli 30 policistov, tem pa bi uspelo aretirati 60 ljudi, tudi organizatorje. Nadalje tožnik trdi, da je aprila 2010 prišlo na njegov dom 10 policistov, ki so ga želeli aretirati in je tudi ta izjava malo verjetna - da bi prišlo eno osebo iskat 10 policistov. Za eno tožnikovo navedbo je tožena stranka preverila tudi informacije o izvorni državi. Ob podaji prošnje je namreč povedal, da je odhod iz matične države uredil in plačal vodja gibanja A.A. in da sta se z njim srečala 15. 4. 2010. Ker je iz večih virov na internetu razvidno, da je bil vodja gibanja 12. 1. 2010 aretiran in izpuščen šele maja 2010, je tožnik dejal, da je njihov voditelj nenehno aretiran in v priporu, vendar ga izpustijo po kakšnem tednu dni ali mesecu ali dveh. Uradna oseba je tožniku dejala, da iz informacij, ki so njej na voljo, izhaja, da je bil aretiran 14. 1. 2010 in do maja v priporu in da v tem času ni bil izpuščen iz pripora. V nadaljevanju nato tožena stranka navaja časopisne članke, iz katerih izhaja, da je bil voditelj organizacije v kritičnem času v zaporu. Razen tega je tožnik sam predložil članek z naslovom „Če mojega moža ubijejo, bom jaz vodila borbo gibanja MASSOB – B.B.“, ki vsebuje odlomke pogovora z ženo voditelja MASSOB-a. V uvodu članka je navedeno, da je bil A.A. aretiran 12. 1. 2010. Žena v tem članku izraža dvome, ali je sploh še živ, iz članka pa nikjer ne izhaja, da bi bil v obdobju od aretacije do dneva razgovora izpuščen iz zapora. Torej je tožnik predložil članek, ki po mnenju tožene stranke kaže, da so njegove navedbe v zvezi s tem, da je voditelja gibanja nazadnje videl 15. 4. 2010, lažne. Dne 6. 8. 2010 je tožnik ponovno predložil dva članka. Iz enega članka izhaja, da je voditelj gibanja v času od 12. 2. do maja 2010 bil v času slovesnosti na prostosti. V članku, ki ga je predložil tožnik, ni naveden avtor, kakor tudi ne, kdo ga je izdal, zato tožena stranka ne more šteti, da je s tem člankom podprl svoje navedbe glede tega, da je bil voditelj v času od januarja do maja 2010 večkrat izpuščen. 21. člen ZMZ tudi določa, da je potrebno ob odsotnosti kakršnihkoli dokazov upoštevati tudi, ali je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil. Tožnik navaja, da je dne 22. 4. 2010 vstopil v Republiko Slovenijo po morju, nato pa odšel z avtobusom v Ljubljano, poiskal policijsko postajo in zaprosil za mednarodno zaščito. Tožena stranka meni, da je nerazumno, zakaj ni zaprosil za zaščito že v Kopru, da ni tam poskušal poiskati policije, presenetljivo je tudi to, da trdi, da ob sestopu iz ladje v pristanišču ni opazil nobenega policista, pri katerem bi zaprosil za zaščito, pa tudi to, da mu je kot popolnemu tujcu približno v treh urah uspelo priti iz pristanišča v Kopru v Ljubljano. Tožena stranka težko verjame, da bi potreboval le približno tri ure, da je prišel iz ladje, našel avtobusno postajo, se pripeljal v Ljubljano in prišel na policijsko postajo. Težko je razumljivo tudi to, da je za vozovnico iz Kopra v Ljubljano plačal le dva evra, saj se cene za takšno razdaljo gibljejo okoli 10 evrov. Vendar to za samo oceno ni toliko bistveno kot to, da ni za mednarodno zaščito zaprosil že v Kopru. Tožena stranka ocenjuje, da tožnik ni zaprosil za zaščito v najkrajšem možnem času. Kot zadnji element ob odsotnosti drugih dokazov pa je potrebno upoštevati, ali je ugotovljena tožnikova splošna verodostojnost. Že na podlagi prejšnjih ugotovitev je mogoče zaključiti, da ta ni podana. Vse zgoraj podane presoje v skladu s prvimi štirimi alinejami 3. odstavka 21. člena ZMZ predstavljajo pomemben delež pri oceni splošne verodostojnosti določenega prosilca. Tožena stranka pri tem izpostavlja tožnikovo nesodelovanje v postopku v smislu podajanja splošnih odgovorov na konkretna vprašanja in to kljub večkratnim opozorilom ter očitno lažno izjavo v zvezi s tem, kako mu je voditelj gibanja osebno organiziral in plačal pot v Evropo, kako ga je nazadnje videl dne 15. 4. 2010 ter v zvezi s tem lažne izjave, kako je bil voditelj v času, ko je bil dejansko priprt, večkrat priprt in izpuščen. Na oceno splošne verodostojnosti je pri toženi stranki vplivalo tudi to, da je imel tožnik na osebnem razgovoru pred seboj list papirja, na katerem je imel zapisanih nekaj datumov iz preteklosti. Tudi ko je bil vprašan, kdaj je nazadnje videl vodjo gibanja, je za odgovor pogledal na list papirja. Takšno ravnanje v konkretnem primeru ni znak verodostojnosti prosilca. Na neverodostojnost tožnika pa po mnenju tožene stranke kaže tudi izjava, ko je na vprašanje, od kod je natisnil listino, na kateri je navedena njegova registracijska številka, ime in vloga v organizaciji, najprej odgovoril, da je ta dokument imel ob prihodu, šele ko mu je bilo predočeno, da je iz tega dokumenta razvidno, da so bili napravljeni popravki oziroma komentarji, kar je zapisano z besedo komentar, pa je dejal, da je dokument bil med njegovimi prejetimi sporočili v Inbox-u in ga je natisnil v Sloveniji. Za sam postopek ni bistveno, ali je bil natisnjen v Nigeriji ali v Sloveniji, vendar pa tožnikov prvotni odgovor ni znak njegov verodostojnosti. Nič ni povedal o tem, da je iskal možnost, da bi natisnil določene dokumente in tudi vprašanje je, kje bi ob tako pozni večerni uri to lahko storil. Po ugotovitvah tožene stranke splošna verodostojnost tožnika ni ugotovljena, zaradi česar v skladu s 4. odstavkom 22. člena ZMZ, ki v primeru neverodostojnosti izključuje uporabo informacijo o izvorni državi, tožena stranka ni preverjala informacij o izvorni državi tožnika, ki bi se nanašala na njegove navedbe, s katerimi je utemeljeval svojo prošnjo za mednarodno zaščito. Tožena stranka tudi ocenjuje, da ne obstajajo kakšne druge okoliščine, ki bi kljub tožnikovi splošni neverodostojnosti utemeljevale priznanje mednarodne zaščite ali ki bi vzpostavile obstoj mednarodnih obveznosti v zvezi z morebitno prisilno odstranitvijo tožnika v izvorno državo. Tožena stranka citira še stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. I Up 184/2010 z dne 1. 7. 2010. V tej sodbi je sodišče po povzemanju neverodostojnosti navedlo, da tožnik ni izpolnil pogojev iz 3. odstavka 21. člena ZMZ in ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite niti pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Glede na vse navedeno je tožena stranka prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite zavrnila in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je bila prošnja tožnika zavrnjena kot očitno neutemeljena s sklicevanjem na 3. alinejo 55. člena ZMZ. Sklep tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ, je preuranjen. Tožena stranka ni ugotavljala in upoštevala splošnih informacij o izvorni državi. Razen tega je tožena stranka nepravilno presodila, da tožniku v primeru vrnitve v matično državo ne grozi resna škoda. Svojega zaključka ni obrazložila oziroma je navedla zgolj to, da tožnik svoje navedbe podaja zgolj skopo in da ga je potrebno večkrat vprašati za isto stvar. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek.

Naknadno je tožeča stranka poslala še vlogo, ki jo je naslovila kot Predlog za vrnitev v prejšnje stanje, v njej pa navaja, da je tožnik dne 4. 10. 2010 preko svoje odvetnice odnesel tožbo na pošto v poštni knjigi, ko pa je odvetnica drugi dan poštno knjigo dvignila, je videla, da pošta ni odpremila poštne pošiljke in je opustitev poštne storitve pri pošti takoj reklamirala. Kot dokaz prilaga fotokopijo poštne knjige in navaja, da se je delavka pošte ga. C.C. za opustitev opravičila. Ker je torej tožbo poslala priporočeno že dne 4. 10. 2010, naj sodišče šteje, da je tožba skladno z določilom 24. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1) vložena pravočasno. Iz kopije poštne knjige izhaja, da je bila tožba oddana na pošto dne 4. 10. 2010. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga, naj se tožba kot neutemeljena zavrne.

K točki 1 izreka: Tožba je utemeljena.

Sodišče najprej uvodoma ugotavlja, da je tožba zoper izpodbijano odločbo vložena pravočasno. Iz vročilnice je razvidno, da je zastopnica tožnika prejela odločbo s prevodom dne 17. 9. 2010. Rok za vložitev tožbe je 15 dni. Zadnji dan za vložitev tožbe bi se torej iztekel 2. 10. 2010, ker pa je bila to sobota, se šteje za zadnji dan 4. 10. 2010. Iz nalepke na kuverti, v kateri je bila tožba, sicer res izhaja, da naj bi bila poslana dne 5. 10. 2010, kar bi bilo sicer prepozno, vendar pa je pooblaščenka tožnika s predložitvijo ustreznega dokazila po mnenju sodišča uspela dokazati, da je bila tožba v resnici vložena pravočasno, in sicer 4. 10. 2010. Iz kopije poštne knjige namreč izhaja, da je bila pošiljka oddana na pošto 4. 10. 2010, na isti strani poštne knjige pa je tudi navedena zadeva, ki je predmet tega upravnega spora. Sodišče je zato štelo, da je tožba vložena pravočasno.

ZMZ v 34. členu določa enotni azilni postopek. Iz besedila tega člena izhaja, da pristojni organ ugotavlja pogoje za priznanje mednarodno zaščite v enotnem postopku, pri čemer najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka sicer pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca in je to svoje stališče zelo podrobno obrazložila in v tem delu sodišče sledi utemeljitvi tožene stranke. Tožena stranka je skladno s 3. odstavkom 21. člena ZMZ upoštevala vseh 5 pogojev, ki jih je potrebno upoštevati takrat, kadar prosilec v postopku ne more predložiti nobenih dokazov. Vsakega od teh pogojev je zelo natančno pojasnila in v tem delu sodišče v celoti sledi utemeljitvi tožene stranke. Iz navedenega razloga sodišče ne sledi tožbenim navedbam o tem, da je bila prošnja zavrnjena na podlagi 3. alineje 55. člena ZMZ, saj tožena stranka ni odločala v pospešenem postopku, temveč v rednem postopku in navedenega člena sploh ni uporabila. Tožena stranka je tudi pojasnila, zakaj ni ugotavljala splošnih informacij o izvorni državi, saj ni ugotovila splošne verodostojnosti tožnika, v tem primeru pa 4. odstavek 22. člena ZMZ določa, da pristojni organ ne upošteva informacij o izvorni državi. Glede tožbene navedbe, da je tožena stranka presodila, da tožniku v primeru vrnitve v matično državo ne grozi resna škoda, pa sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni ugotavljala, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Tožena stranka je torej po mnenju sodišča pravilno ugotovila, da tožniku ni mogoče priznati statusa begunca po 2. odstavku 2. člena ZMZ. Ni pa tožena stranka pojasnila, zakaj tožnik ne izpolnjuje pogojev za subsidiarno zaščito. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, enotni azilni postopek po 34. členu ZMZ pomeni, da tožena stranka najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca po 2. odstavku 2. člena ZMZ in šele če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite po 3. odstavku 2. člena ZMZ. Tožena stranka pa navedenih določb ZMZ ni upoštevala in pogojev za subsidiarno zaščito ni ugotavljala. Na 8. strani odločbe le citira 3. odstavek 2. člena ZMZ, ki govori o tem, katerim osebam se prizna status subsidiarne oblike zaščite. Po 3. odstavku 2. člena ZMZ se status subsidiarne oblike zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v matično državo ali državo zadnjega stalnega prebivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. 28. člen ZMZ pa določa, da resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ali pa resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Glede na navedeno je torej po mnenju sodišča tožena stranka zmotno uporabila določbe 3. odstavka 2. člena, 28. in 34. člena ZMZ, ker ni ugotavljala, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite. Tožnik je namreč v postopku tudi zatrjeval, da so ga ob njegovem odhodu policisti na domu že iskali, da bi ga aretirali, po lastnih navedbah naj bi bil preganjan. Četudi je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti, pa to še ne pomeni, da v obravnavni zadevi ne bi mogli biti izpolnjeni pogoji iz 3. odstavka 2. člena ZMZ za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite. Pri tem sodišče poudarja, da je podobno stališče v primerljivih zadevah zavzelo tudi že vrhovno sodišče (npr. sodba opr. št. I Up 481/2009).

V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka ugotavljati, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite po 3. odstavku 2. člena ZMZ.

Sodišče je odločbo odpravilo na podlagi 2. in 4. točke 2. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUS-1) K točki 2 izreka: Tožnik je po vložitvi tožbe vložil na sodišče predlog za vrnitev v prejšnje stanje, v katerem navaja, da je dne 4. 10. 2010 preko svoje odvetnice odnesel tožbo na pošto v poštni knjigi. Drugi dan, ko je poštno knjigo odvetnica dvignila, je videla, da pošta ni odpremila poštne pošiljke. Odvetnica je opustitev poštne storitve pri pošti takoj reklamirala. To je razvidno iz fotokopije poštne knjige. Delavka pošte se je za opustitev opravičila. Iz priloge k tej vlogi, to je kopije iz poštne knjige, je razvidno, da je bila tožba oddana na pošto dne 4. 10. 2010, torej pravočasno. Sodišče tako ugotavlja, da v konkretnem primeru sploh ne gre za predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ampak gre le za dokazovanje, da je bila tožba vložena pravočasno. Skladno s 24. členom ZUS-1 se lahko vrnitev v prejšnje stanje predlaga, če stranka iz upravičenega razloga zamudi rok iz 23. člena tega zakona ali drug zakoniti rok za opravo dejanja v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti. Torej je eden od pogojev, da se sploh lahko vloži predlog za vrnitev v pršenje stanje, zamuda roka. Pooblaščenka tožnika pa zamude roka sploh ne zatrjuje, ampak ravno nasprotno, zatrjuje, da rok ni bil zamujen. Iz navedenega razloga ni bil podan pogoj, da bi se lahko vložil predlog za vrnitev v pršenje stanje, saj sploh ni šlo za zamudo roka in torej tožnik ni imel pravnega interesa za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ker rok ni bil zamujen. Ker ni imel pravnega interesa za vložitev takega predloga, je sodišče ob smiselni uporabi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo, saj dejstvo, da je na nalepki na poštni kuverti naveden datum oddaje 5. 10. 2010 ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, saj zamuda roka ni bila podana.

K točki 3 izreka: Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS št. 37/08). Pri tem je upoštevalo njegov status prosilca za mednarodno zaščito ter da nima dovolj denarnih sredstev za plačilo takse. S plačilom taks bi bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi upravlja.