Jedro

Glede na tako neustrezen rezultat drsnosti tal in glede na to, da je lestev, ki jo je tožnik pri delu uporabljal, ustrezala predpisom o varnosti pri uporabi delovne opreme, medtem ko dejanske ugotovitve ne podpirajo pritožbenih navedb, da bi bili lahko vzrok za padec določeni odpadki od dela na tleh (prah, manjši koščki materiala in ometa), je v celoti utemeljen zaključek o krivdni odgovornosti zavarovanke toženke, da ni zagotovila tal, ki bi bila varna za uporabo1 in istočasno utemeljen očitek tožniku, da bi bila pri delu, ki ga je opravljal, primernejša uporaba A-lestve, ki ima večjo stabilnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka in tožena stranka sami nosita nastale jima stroške v pritožbenem postopku.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) 21.210,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 8. 2013 dalje do plačila in tožniku v tem roku plačati 1.788,85 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku paricijskega roka in tečejo do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje toženka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

- Toženka v pritožbi navaja, da meni, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Tožnik je bil podizvajalec del na S. v M. (v nadaljevanju S.). V primeru dela se ve, da bodo nastali določeni odpadki na tleh. Zato ni relevantno, ali je zavarovanec toženke dan pred tem čistil hodnike. Ko je tožnik prišel na delovišče, je videl, kakšno je delovišče in si je sam izbral način dela. Zavarovanec toženke ni imel nobenega vpliva na to, kako bo tožnik delal. O tem je odločal tožnik sam. Drsnost tal, ki jo je ugotavljal izvedenec, je relevantna le glede hoje učencev in profesorjev, ki bi se lahko v šoli poškodovali, ne pa v razmerju do tožnika, ki je izvajal dela na hodniku, kjer so nastajali določeni odpadki, ki jih tožnik sicer ni navajal, vendar so sigurno nastajali. Tako je šlo za gradbišče in ne za pohodno površino in tožnik se je sam odločal, kako bo izvajal delo in kako bo postavil lestev, ali pa bo postavil gradbeni oder. Tožnik je pri postavitvi lestve videl kakšna so tla, pa se je vseeno odločil, da bo delo opravil z lestvijo. Zavarovanec toženke zato na način dela tožnika ni imel nobenega vpliva, pa tudi preproge, ki bi naj po navajanju sodišča drsnost tal zmanjšale, bi morale biti v primeru del odstranjene. Tožnik si ni pripravil delovišča, tako kot bi si ga moral, izvedenec pa drsnost gume na lestvi prav tako ni testiral in tako ugotovil drsnosti lestve. Do poškodbe tožnika je namreč prišlo zaradi zdrsa lestve, izvedenec pa lestve sploh ni testiral in je le povzel navedbo priče, da je bila lestev primerna. Ker izvedenec ne ugotavljal pravilne drsnosti lestve, ugotovljena drsnost tal ni v vzročni zvezi s padcem lestve.

- Toženka tudi meni, da je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo previsoko odškodnino za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in previsoko odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti. Toženka meni, da bi za tožnika, glede na mnenje izvedenca medicinske stroke in glede na primerljive primere iz sodne prakse, bila primerna odškodnina v višini 9.000,00 EUR za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter 8.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti.

- Toženka zato pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnik je na pritožbo toženke odgovoril in se zavzema za njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP, prav tako je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče kot pravilne povzema vse ugotovitve sodišča prve stopnje in v utemeljitev sodbe še navaja kot sledi.

6. Sodišče prve stopnje je v postopku odmerilo tožniku odškodnino za v škodnem dogodku dne 20. 10. 2012 utrpelo nematerialno škodo, ko se je poškodoval kot podizvajalec pri izvajanju elektroinstalacijskih del v objektu S. v M.. Takrat je pri opravljanju naročenega dela montaže optičnega kabla stal na lestvi, ki je bila naslonjena na zid in s pomočjo sodelavca želel zapreti kabelski plastični kanal. Lestev je pri tem zaradi gladkih in spolzkih tal zdrsnila, tožnik pa je padel na tla z višine 3,5 do 4 metra in pristal na nogah ter si zlomil obe petnici.(1) - Od toženke na podlagi objektivne oziroma krivdne odgovornosti njene zavarovanke za nastali škodni dogodek vtožuje z modificiranim tožbenim zahtevkom odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupni višini 41.950,00 EUR, in sicer za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 17.000,00 EUR, za prestani strah 1.800,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti 20.350,00 EUR in za duševne bolečine zaradi skaženosti 2.800,00 EUR ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od 7. 8. 2013 dalje.

7. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka po temelju na podlagi krivdne odgovornosti njene zavarovanke tožniku odgovorna za v škodnem dogodku utrpelo nematerialno škodo v obsegu 70%, 30% odgovornosti za nastalo mu škodo pa nosi tožnik sam. Tožniku je za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem sodišče prve stopnje odmerilo 15.500,00 EUR, za prestani strah 1.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti 12.500,00 EUR in za duševne bolečine zaradi skaženosti 1.300,00 EUR, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ob upoštevanju, da je tožnik 30% k nastanku škode prispeval sam, tožniku tako pripada odškodnina za celotno nematerialno škodo v višini 21.210,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 8. 2013 dalje.

8. Pritožbeno sporna sta tako temelj tožbenega zahtevka, kot tudi višina tožniku odmerjenih odškodnin za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti.

O temelju:

9. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je tožnik v celoti za nastanek škodnega dogodka odgovoren sam. Pritožbeno sodišče se pridružuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje glede poteka škodnega dogodka, kot izhaja iz točke 16 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki podpirajo zaključek, da je za nastanek škodnega dogodka zavarovanka toženke odgovorna v obsegu 70%. Takšna odločitev sodišča prve stopnje ima namreč vso podporo v podanem izvedenskem mnenju izvedenca za varnost pri delu V. Š., univ. dipl. org. varn. inž., ki ga je tudi toženka povzela ter se z njim strinjala in dopolnitve mnenja ni predlagala.

- Tako izvedenec navaja, da način pravilne uporabe lestev predpisujeta Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme in priloga k Uredbi o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih, ter da je bila lestev, ki jo je uporabljal tožnik pri delu, ustrezna (na spodnjem koncu je bila zavarovana s protizdrsnim varovalom). Toženka zato ne more biti uspešna s šele pritožbenim navajanjem, da izvedenec ni testiral oziroma ugotavljal drsnosti lestve in je ugotavljal le drsnost tal, saj gre za pritožbeno novoto.

- Toženka tudi neutemeljeno uveljavlja, da padec lestve ni v vzročni zvezi z drsnostjo tal, saj iz rezultatov o opravljenih meritvah drsnosti tal izhaja faktor trenja drsnosti suhih tal: 0,22 in faktor trenja drsnosti mokrih tal: 0,45, kar je neustrezno glede na standarde varnosti (2).

- Glede na tako neustrezen rezultat drsnosti tal in glede na to, da je lestev, ki jo je tožnik pri delu uporabljal, ustrezala predpisom o varnosti pri uporabi delovne opreme, medtem ko dejanske ugotovitve ne podpirajo pritožbenih navedb, da bi bili lahko vzrok za padec določeni odpadki od dela na tleh (prah, manjši koščki materiala in ometa), je v celoti utemeljen zaključek o krivdni odgovornosti zavarovanke toženke, da ni zagotovila tal, ki bi bila varna za uporabo (3) in istočasno utemeljen očitek tožniku, da bi bila pri delu, ki ga je opravljal, primernejša uporaba A-lestve, ki ima večjo stabilnost. - Navedeno utemeljuje zaključek, da je toženka na krivdni podlagi njene zavarovanke 70% odgovorna za v škodnem dogodku tožniku nastalo škodo, medtem ko tožnik nosi 30% odgovornosti za nastalo mu škodo sam.

O višini odškodnine za nematerialno škodo:

10. Odmera višine odškodnine za tožniku nastalo nematerialno škodo temelji na izpovedi tožnika, na tožnikovi medicinski dokumentaciji in na v tem postopku pridobljenem izvedenskem mnenju izvedenca medicinske stroke primarija J.F., dr. med., specialista ortopeda in splošnega kirurga.

11. Pritožbeno sporni sta višini odmerjenih odškodnin za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti.

12. Kriteriji za odmero denarne odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti so določeni v 179. in 182. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče dosodi pravično denarno odškodnino, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi, če premoženjske škode ni, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo. Pri odločanju o višini odškodnine mora sodišče upoštevati tako subjektivno merilo (okoliščine konkretnega primera), kot objektivno merilo (sodno prakso v podobnih primerih ob medsebojnem primerjanju posameznih škod in zanje prisojenih odškodnin primerljivih z obsegom obravnavane škode).

13. Pritožba zoper višino tožniku odmerjene odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je tožniku od zahtevanih 17.000,00 EUR dosodilo 15.500,00 EUR odškodnine iz tega naslova. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo čas trajanja bolečinskega obdobja ter njegovo intenziteto in vse nevšečnosti tekom zdravljenja, kot izhajajo iz točk 23, 24, 25 in 26 obrazložitve izpodbijane sodbe. Po oceni pritožbenega sodišča podano izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke trditve in navedbe tožnika o pretrpljenih telesnih bolečinah in prestanih nevšečnosti med zdravljenjem objektivizira, prisojeni znesek pa tudi ne presega okvirov, ki predstavljajo primerno denarno satisfakcijo, ki jo sodna praksa prisoja v podobnih primerih. Pritožba, ki zgolj pavšalno navaja, da je sodišče prve stopnje odškodnino iz tega naslova odmerilo previsoko, zato po mnenju pritožbenega sodišča ni utemeljena.

14. Sodišče prve stopnje je tožniku za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti od zahtevanih 20.350,00 EUR odmerilo 12.500,00 in za takšno odločitev navedlo utemeljene razloge v točkah 31 in 32 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki se jim pritožbeno sodišče pridružuje. Tožnik ima namreč trajne funkcionalne posledice in so njegove splošne življenjske aktivnosti trajno zmanjšane. Ne le, da med drugim, ne more več tekati, skakati, in da so posledično pri tožniku omejene vse delovne in druge aktivnosti povezane s hojo ali stojo, tožnik tudi po oceni invalidske komisije ni več sposoben za delo, ki ga je opravljal pred nezgodo kot samostojni podjetnik, za opravljanje lažjih fizičnih del brez daljše stoje in hoje ali dvigovanja težjih bremen in počepanja pa je sposoben le v skrajšanem delovnem času štiri ure. Odmerjena odškodnina iz tega naslova v višini 12.500,00 EUR tudi upoštevaje vse ostale razloge, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, po prepričanju pritožbenega sodišča s primerjanjem odmerjenih odškodnin v podobnih primerih iz sodne prakse pomeni prej odstopanje navzdol kot navzgor (4), zato je pritožbena graja o previsoko odmerjeni odškodnini iz tega naslova povsem neutemeljena.

15. Zaradi vsega navedenega pritožba toženke ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo na podlagi 353. člena ZPP in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

16. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi nastale ji stroške postopka s pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

17. Navedbe tožnika v odgovoru na pritožbo toženke niso pripomogle, zato sam nosi nastale mu stroške postopka z odgovorom za pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1) : Večkomadni sklepni zlom desne petnice in sklepni zlom leve petnice.

Op. št. (2) : Lestvica varnosti po OSHA standardu: Faktor trenja:

0.00 do 0,50 - ZELO NEVARNO! 0,50 do 0,60 - DOKAJ VARNO 0,60 do 1,00 - ZELO VARNO Da je površina 100% varna pred zdrsi mora imeti koeficient trenja nad 0,60. Op. št. (3) : Tako enormno neustrezne drsnosti tal (faktor trenja 0,22) tožnik tudi ni mogel zaznati zgolj s pogledom, kot uveljavlja pritožba.

Op. št. (4) : Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS o nepremoženjski škodi: II Ips 786/2008 in II Ips 16/2008.