Jedro

Če se upravičenec v sodni poravnavi zaveže, da bo sam nosil vse svoje stroške postopka, s tem prepreči nastop subrogacije v korist države. Zato po presoji sodišča v celoti postane zavezanec za vračilo celotnih stroškov, izplačanih za BPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je s prvo točko izreka izpodbijanega sklepa odločila, da je tožnica dolžna v roku 15 dni od prejema tega sklepa na navedeni račun toženke plačati znesek v višini 3.708,91 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega roka dalje do plačila, z drugo točko izreka izpodbijanega sklepa pa je ugotovila, da je vračilo založenih sredstev iz naslove prejete brezplačne pravne pomoči prihodek proraruča Republike Slovenije. V obrazložitvi je navedla, da je bila tožnici dodeljena brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju BPP) v postopku zaradi ugotovitve obsega ter deležev na skupnem premoženju zakoncev. Postopek se je vodil pri Okrožnem sodišču v Kopru. Iz sredstev BPP je bilo iz navedenega naslova izplačanih 3.708,91 EUR. V navedenem pravdnem postopku sta stranki sklenili sodno poravnavo, s katero sta ugotovili obseg skupnega premoženja ter se dogovorili o načinu delitve, in sicer tako, da se bodo nepremičnine prodale najugodnejšemu ponudniku, pri čemer se bo po plačilu hipotek preostanek kupnine delil med pravdnima strankama tako, da bosta prejeli vsaka po 30 % vrednosti, oba otroka pravdnih strank pa po 20 %. Pravdni stranki sta se zavezali nositi vsaka svoje stroške pravdnega postopka. Po sklenitvi sodne poravnave pa sta z notarskim zapisom z dne 23. 2. 2011 določili drugačen način delitve premoženja, in sicer tako, da je tožnica postala izključna lastnica posameznega dela stavbe z ID številko ..., opreme kuhinje in jedilnice, ki se nahaja v stanovanja ID 3E ter nepremičnine parc. št. 2230/7 k.o. A. Obenem sta z razvezanim zakoncem postala solastnika vsak z deležem do ½ nepremičnine-posameznega dela stavbe z ID številko ... ter nepremičnine parc. št. 2230/4 k.o. A. Dogovor je bil zemljiškoknjižno izveden. Na podlagi navedenega je toženka ugotovila, da je tožnica v postopku, za katerega ji je bila dodeljena BPP, pridobila premoženje. Vrednost premoženja znaša več kot 200.000,00 EUR, saj je nepremičnina z ID znakom ... vredna 187.783,00 EUR, nepremičnina z ID znakom ... 204.200,00 EUR, nepremičnina z ID znakom ... pa 1.719,00 EUR.

Toženka ugotavlja, da sta se pravdni stranki s poravnavo dogovorili, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka, zato terjatev tožnice do nasprotne stranke ni nastala in ni mogla preiti na Republiko Slovenijo v skladu z določbo 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). S tem je tožnica postala glavna zavezanka za vračilo stroškov, izplačanih za BPP v celotni višini izplačanih stroškov.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je toženka napačno uporabila materialno pravo, saj ni ugotavljala, ali je tožnica premoženje tudi pridobila. Navaja, da so navedbe glede lastništva sicer točne, vendar jih ne more uporabljati, saj v polovici etaže živi sin s tremi majhnimi otroci, ki nad njo izvaja fizično nasilje, na delu parcele pa stoji hiša. Kot neresnične ocenjuje navedbe o vrednosti kuhinje in jedilnice, saj je njen bivši partner vse uničil. Pojasnjuje, da je bila 31. 4. 2014 iz svoje etaže deložirana in nima niti strehe nad glavo. Zato predlaga, naj se po 77. členu Zakona o javnih financah ugotovi, da gre za nevnovčljivost in naj se njen dolg odpiše. Poleg tega toženka ni upoštevala 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in ni izdala novega akta v 30 dneh. Pripominja pa tudi, da je Ministrstvo za finance na podlagi njene pritožbe sklep o davčni izvršbi odpravilo, kar nakazuje na napake v postopku.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Res je, da 48. člena ZBPP določa, da je upravičenec za BPP Republiki Sloveniji dolžan povrniti razliko med stroški, ki so bili dejansko izplačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona, če je v postopku delno ali v celoti uspel in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke.

To pa ne velja za primere, kot je obravnavan, ko ni sporno, da se je tožnica s poravnavo zavezala, da bo vse svoje stroške postopka nosila sama.

Člen 46 ZBPP, na katerega se sklicuje toženka v izpodbijani odločbi, namreč določa, da terjatev upravičenca do BPP proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka, ki jih je sodišče prisodilo v korist upravičenca z odločbo, s katero se je postopek pred njim končal, preide do višine stroškov, izplačanih iz naslova BPP po tem zakonu, na Republiko Slovenijo z dnem pravnomočnosti odločbe oziroma sklepa o stroških postopka. To pomeni, da v takem primeru terjatev upravičenca do BPP na podlagi zakona preide na Republiko Slovenijo, ki v razmerju do nasprotne stranke stopi v položaj upravičenca do BPP.

Če se upravičenec v sodni poravnavi zaveže, da bo sam nosil vse svoje stroške postopka, s tem prepreči nastop subrogacije v korist države. Zato po presoji sodišča v celoti postane zavezanec za vračilo celotnih stroškov, izplačanih za BPP. S svojim ravnanjem je namreč preprečil, da bi država od nasprotne stranke izterjala povračilo stroškov. Do povračila teh stroškov od nasprotne stranke bi bila država upravičena, neodvisno od tega, ali je upravičenec do BPP pridobil premoženje oziroma dohodke, ali ne.

Poleg tega v obravnavni zadevi ni sporno, da je tožnica na podlagi sklenjene poravnave pridobila premoženje (drugače kot v zadevi II U 225/2013, na katero se sklicuje tožnica), in sicer je postala izključna lastnica dela stavbe z ID št. ... ter zemljišča z ID št. ... ter solastnica do ½ dela stavbe z ID št. ... ter zemljišča z ID št. 2230/4, ki so to navedbah toženke v izpodbijanem sklepu vredne 290.742,50 EUR, kamor toženka ni štela vrednosti opreme kuhinje in jedilnice. Dejanske okoliščine zaradi katerih ne more uporabljati nekaterih od navedenih nepremičnin, pa na drugačno odločitev ne morejo vplivati.

Ker je 30 dnevni rok za izdajo novega upravnega akta, naveden v četrtem odstavku 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zgolj inštrukcijske narave, kar pomeni, da njegova zamuda ne povzroči nobenih pravnih posledic, tožnica tudi ne more uspeti s tožbenim ugovorom, da je bil v obravnavanem primeru izpodbijani sklep izdan šele 60 dni po sodbi Upravnega sodišča RS.

Glede na to, da je iz upravnega spisa razvidno, da je bila odločitev o tožničinem predlogu za odpis dolga odpravljena, pa sodišče pripominja, da mora toženka o tem predlogu še odločiti.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnica, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).