Jedro

V obravnavani zadevi tožnik zahteva izdajo gradbenega dovoljenja izključno za gradnjo na parcelah, za katere izkazuje pravico graditi. Da bi zahteval dovoljenje za gradnjo tudi na parceli št. 1730/2, ne izhaja ne iz zahteve za izdajo dovoljenja, ne iz PGD, enako pa tožnik navaja tudi v tožbi. Ker je toženka zavrnilno odločbo izrecno oprla izključno na ugotovitev, da tožnik glede na stanje objekta v naravi ne izkazuje pravice graditi na zgoraj navedeni parceli, je napačno uporabila materialni predpis.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se odločba Upravne enote Novo mesto št. 351-812/2011-22 z dne 17. 12. 2012 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 342,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zahtevek prizadete stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo garaže in vrtne ute na zemljiščih parc. št. 1730/14 in 1730/3 k.o. ... V obrazložitvi navaja, da je bilo na ogledu ugotovljeno, da JZ del obravnavane garaže sega 0,17 m na sosednje zemljišče parc. št. 1730/2 k.o. ..., in sicer 2,51 m njenega zidu po tej parceli poteka samostojno, v nadaljevanju pa se obravnavana garaža stika z garažo na parc. št. 1730/2 k.o. ... V dolžini 2,51 m gre za enojni samostojni zid, za katerega tožnik ni predložil dokazila o pravici graditi, pa tudi ne soglasja lastnice sosednjega zemljišča za gradnjo z odmikom, manjšim od 4 m, ki ga zahteva veljavni prostorski akt. Vendar pa v konkretnem primeru ne gre za odmik od sosednjega zemljišča, temveč za poseganje objekta na zemljišče, na katerem tožnik nima pravice graditi, zato je prvostopenjski organ zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnil. Poleg navedenega v obrazložitvi navaja še, da objekt tudi sicer v projektni dokumentaciji ni prikazan pravilno, v skladu s stanjem na terenu.

Drugostopenjski upravni organ je izpodbijano odločbo odpravil glede odločitve o stroških upravnega postopka ter v tem delu zadevo vrnil upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek, v ostalem delu pa je tožnikovo pritožbo zavrnil. V obrazložitvi v bistvenem ponavlja razloge prvostopenjske odločbe, na tožnikovo pritožbeno navedbo, da bi moral prvostopenjski organ prekiniti postopek do rešitve predhodnega vprašanja glede pravice graditi, pa dodaja še, da mora biti dokazilo o tej pravici po četrtem odstavku 54. člena ZGO-1 priloženo že k zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja. Upravni organ se zato v postopku omeji na ugotavljanje, ali je stranka uspela predložiti katero v izmed v zakonu naštetih dokazil. V tem pogledu se sklicuje tudi na upravnosodno prakso tukajšnjega sodišča in tožniku pojasnjuje, da objekt, ki je zgrajen na sosednjem zemljišču, ne more biti predmet obravnavanega postopka, zato ugovorov, ki se nanašajo nanj, ni mogoče upoštevati.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da gre pri obravnavani garaži in garaži na sosednji parceli št. 1730/2 za dva individualna objekta, ki se stikata na parcelni meji. Objekta sta jasno razmejena z mejno črto med parcelama, tožnik in njegova soseda pa sta lastnika vsak svojega objekta na svoji parceli. To velja tudi za zamaknjeni del, kjer se objekta fizično ne stikata. Zid stoji že od leta 1999, postavljen pa je bil na podlagi soglasja tedanje lastnice parcele št. 1730/2, da je lahko postavljen na meji te parcele. Tožnikovima pravnima prednikoma je bila na podlagi priglasitev del tudi dovoljena gradnja dvokapnice, in sicer v skladu s predloženo situacijo in opisom objekta. Res je sicer, da je takratni investitor prekoračil dovoljene gabarite, vendar v drugo stran, tako, da se to ne tiče spornega zidu. Tožnik iz navedenih razlogov meni, da gre pri gradnji tega zidu za zadevo, v kateri je že odločeno, zato ni možno odločati ponovno.

Tožnik podrejeno navaja še, da je na sodišču vložil predlog za določitev zakonite stavbne pravice in upravnemu organu predlagal, naj postopek za izdajo izpodbijane odločbe prekine, saj gre za predhodno vprašanje po 147. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Meni namreč, da bo v navedenem sodnem postopku izposloval pravnomočno sodno odločbo, s katero bo lahko izkazal ustrezno pravico graditi. Upravni organ se do teh navedb tožnika ni niti opredelil, niti jih ni upošteval. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in samo izda gradbeno dovoljenje oziroma upravni postopek za izdajo tega dovoljena prekine do pravnomočnosti odločbe Okrajnega sodišča v Novem mestu, poleg tega pa naj odloči še, da je toženka dolžna povrniti tožniku stroške upravnega spora, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila, A.A., lastnica parcele št. 1730/2 k.o. ..., pa kot prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da enostranske izjave B.A. za potrebe izdaje odločbe o dovolitvi gradnje ni mogoče šteti za dogovor, ki bi urejal medsebojna razmerja med strankama. Poleg tega je bilo to soglasje izdano pod pogojem, da je objekt zgrajen skladno s tehničnimi in drugimi predpisi, kar ni bilo upoštevano, saj je bil zgrajen večji objekt. Med strankama nikoli ni bila urejena služnost ali sklenjen drug dogovor, iz katerega bi izhajala pravica gradnje. Nepravilno je tudi tožnikovo mnenje, da so izpolnjeni pogoji za določitev zakonite stavbne pravice po 271. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Poleg tega je po mnenju prizadete stranke tožba nepopolna, saj v njej ni tožbenega predloga, na katerega je sodišče po prvem odstavku 30. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) vezano, kar pomeni, da o zadevi ni mogoče odločiti. Prizadeta stranka zato sodišču predlaga, naj tožbeni zahtevek zavrže, podrejeno zavrne kot neutemeljen, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je pri presoji upravnega akta v upravnem sporu sicer res vezano na meje tožbenega predloga (prvi odstavek 40. člena ZUS-1), vendar pri tem ne gre za zahtevek v smislu prvega odstavka 180. člena Zakona o pravdnem postopku. To izhaja iz prvega odstavka 30. člena ZUS-1, na katerega opozarja tudi prizadeta stranka sama, po katerem mora tožnik v tožbi med drugim navesti tudi, kako in v čem naj se upravni akt odpravi. Tožnik je s tem, ko je v zadnjem odstavku tožbe navedel, naj sodišče izpodbijani akt odpravi ter izda gradbeno dovoljenje oziroma podrejeno postopek za izdajo gradbenega dovoljenja prekine do izdaje pravnomočne sodne odločbe, navedeni zahtevi iz prvega odstavka 30. člena ZUS-1 zadostil v taki meri, da je tožbo mogoče obravnavati.

Kot je razvidno iz vloge za izdajo gradbenega dovoljenja, ki se nahaja v predloženih upravnih spisih, in projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju PGD), ki je bil priložen tej vlogi, je tožnik v obravnavani zadevi zahteval izdajo dovoljenja za gradnjo na parcelah št. 1730/14 in 1730/3, obe k.o. ... Med strankami ni sporno, da je tožnik lastnik teh parcel in torej na njih izkazuje pravico graditi.

ZGO-1 za izdajo gradbenega dovoljenja za že obstoječe objekte, torej za tako imenovano legalizacijo, ne predpisuje posebnega postopka. To pomeni, da se zahteva za izdajo takega gradbenega dovoljenja obravnava po enakem postopku kot zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja za objekt, katerega gradnja je šele nameravana.

Iz določb prvega odstavka 66. člena ZGO-1 (prim. predvsem 1., 2., 4. in 7. točko) izhaja, da se presoja pogojev za gradbeno dovoljenje opravi na podlagi predložene projektne dokumentacije. To velja tudi v primeru, ko objekt v naravi dejansko že stoji, saj ZGO-1 ne daje podlage za odločanje na podlagi dejansko obstoječega objekta oziroma mimo predložene projektne dokumentacije. S to dokumentacijo je opredeljena vsebina upravnopravnega upravičenja, ki ga želi pridobiti stranka, torej njen zahtevek (prim. npr. 9. alinejo prvega odstavka 68. člena ZGO-1). To pomeni, da bi odločanje o gradbenem dovoljenju mimo predložene dokumentacije pomenilo nedovoljeno odločanje mimo zahtevka stranke (128. člen ZUP).

Presoja, ali je objekt zgrajen v skladu s pogoji gradbenega dovoljenja, pa je stvar nadzora pristojnega gradbenega inšpektorja, in ne okoliščina, pomembna za izdajo gradbenega dovoljenja. Če investitor zahteva in dobi gradbeno dovoljenje za drugačen objekt, kot ga je dejansko že postavil, to pomeni le, da za tak objekt nima gradbenega dovoljenja ali pa da gre najmanj za neskladno zgrajen objekt, kar vse je predmet inšpekcijskih postopkov zaradi nedovoljene gradnje (12. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Zato ni mogoče zavrniti izdaje gradbenega dovoljenja zgolj zato, ker v naravi zgrajeni objekt sega tudi na zemljišče, za katerega investitor ne izkazuje pravice graditi. Taka odločitev bi bila pravilna le, če bi kaj takega izhajalo iz zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja oziroma tej zahtevi priložene gradbene dokumentacije (tako je tudi stališče ustaljene upravnosodne prakse tega sodišča, prim. npr. sodbo I U 206/2013).

Kot že rečeno, v obravnavani zadevi tožnik zahteva izdajo gradbenega dovoljenja izključno za gradnjo na parcelah, za katere izkazuje pravico graditi. Da bi zahteval dovoljenje za gradnjo tudi na parceli št. 1730/2 k.o. ..., ne izhaja ne iz zahteve za izdajo dovoljenja, ne iz PGD, enako pa tožnik navaja tudi v tožbi. Ker je toženka zavrnilno odločbo izrecno oprla izključno na ugotovitev, da tožnik glede na stanje objekta v naravi ne izkazuje pravice graditi na parceli št. 1730/2 k.o. ..., je glede na povedano napačno uporabila materialni predpis (prvi odstavek 66. člena ZGO-1).

Sodišče pripominja, da prvostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbe sicer omenja tudi nadaljnji razlog, ki bi lahko pripeljal do zavrnitve zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, vendar tega razloga ne obrazlaga v taki meri, da bi ga bilo mogoče preizkusiti. Gre za navedbo, da obravnavani objekt ne izpolnjuje pogoja iz prostorskega akta, da je brez soglasja lastnika sosednje nepremičnine potreben najmanj štirimetrski odmik, vendar se organ pri tem ne opredeljuje do tožnikovih navedb, da je že leta 1999 pridobil soglasje za gradnjo brez odmika v enakem obsegu kot je sedanji, ki je bila tedaj tudi izvedena.

Iz navedenih razlogov je sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek. Tožnik je sicer predlagal odločanje v sporu polne jurisdikcije, vendar sodišče ugotavlja, da iz razlogov, navedenih v 13. in 14. točki te obrazložitve, podatki postopka ne dajejo zanesljive podlage za tako odločanje, tako da ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1. Če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), pri čemer se prizna tudi zahtevani 20 % DDV v višini 57,00 EUR. Sodišče bo plačano sodno takso vrnilo po uradni dolžnosti (opomba 6.1./c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

Povračilo stroškov postopka je zahtevala tudi prizadeta stranka. Vendar pa njena pravica do takega povračila ne izhaja ne iz 25. čelna ZUS-1, ki ureja povračilo stroškov v upravnem sporu, ne iz določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se po prvem odstavku 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki s tem zakonom niso urejena. ZUS-1 namreč pravice prizadete stranke do povračila stroškov ne ureja, ZPP pa to pravico veže na uspeh v postopku (prvi odstavek 154. člena). Prizadeta stranka je sodišču predlagala zavrženje oziroma zavrnitev tožbe, kar pomeni, da s svojim predlogom ni uspela, zato je sodišče njeno zahtevo za povračilo stroškov zavrnilo.