Jedro

Sodišče prekine postopek in udeležence napoti na pravdo, če se zatrjujejo takšne okoliščine, ki bi lahko bile pravni temelj za pridobitev (so)lastnine. Udeleženec, ki zatrjuje drugačno lastninsko stanje, mora navajati okoliščine, iz katerih izhaja drugačno stanje, kot ga izkazujejo zemljiškoknjižni podatki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da spadajo v solastnino udeležencev tega postopka nepremičnine, to je parc.št. 1099, parc.št. 1100, parc.št. 1101, parc.št. 1236, parc.št. 1304 in parc.št. 1424, vse k.o. N., pri katerih so udeleženci solastniki vsak do 1/4. Solastnino na teh nepremičninah je razdelilo tako, da je dodelilo v izključno last in posest predlagateljicama E.T. in V.L. parc.št. 1100, parc.št. 1101, parc.št. 1236, parc.št. 1304 in parc.št. 1424 k.o. N., nasprotnima udeležencema B.K. in O.K. pa je dodelilo v izključno last in posest parc.št. 1099 k.o. N.. V izreku izpodbijanega sklepa je sicer sodišče prve stopnje zapisalo, da se nepremičnine dodelijo v izključno last in soposest dvema predlagateljicama in dvema nasprotnima udeležencema, kar ne drži, saj je predlagateljicama s takšno odločitvijo lahko dodelilo nepremičnino zgolj v solastnino, vsaki do 1/2, nasprotnima udeležencema pa je prav tako dodelilo v solastnino na parc.št. 1099 vsakemu do 1/2. Nasprotnima udeležencema je naložilo, da sta dolžna plačati solidarno predlagateljicama skupaj 585.071,00 SIT v roku 90 dni z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila.

Zoper sklep je vložil pritožbo drugi nasprotni udeleženec. Ker je bilo tekom tega postopka sporno vprašanje o višini solastninskih deležev, meni, da bi moralo sodišče v skladu z 9.čl. Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) postopek razdružitve prekiniti in stranke napotiti na pravdo, ne pa o zadevi kar odločiti. Nasprotni udeleženec je v postopku zatrjeval, da je zemljiškoknjižno stanje napačno, da na nepremičninah, ki so predmet delitvenega postopka, ne gre za solastnino. Te nepremičnine so njegova izključna last, ki jo je dobil od dedinj po pokojnem J.K. in ženi A.K. in sicer kot plačilo za skrb za pokojne za čas njihovega življenja. Temeljno sodišče v Kopru, Enota v Piranu mu je 04.06.1991 izdalo zemljiškoknjižni izpisek, iz katerega izhaja, da je kot izključni lastnik do celote pri teh nepremičninah vpisan O.K.. Vpis lastninske pravice na ime nasprotnega udeleženca je nastal na podlagi poizvedovalnega zapisnika pri vzpostavitvi nove zemljiške knjige, ki je dejstvo lastništva pravilno upoštevalo. Pritožnik kasneje ni sklenil nobenega pravnega posla, s katerim bi svojo lastninsko pravico prenesel, zato vztraja, da edini lastnik teh nepremičnin. Obstoj solastnine je po njegovem mnenju sporen in brez rešitve tega vprašanja o delitvi ne bo mogoče pravilno odločiti. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in nov postopek.

Predlagateljica E.T. je na pritožbo odgovorila. V odgovoru opozarja na sklep o dedovanju iz leta 1986, sklep o vknjižbi lastninske pravice iz leta 1993 in zemljiškoknjižni izpisek iz leta 1993 ter zemljiškoknjižno stanje v letu 2003. Meni, da skuša nasprotni udeleženec na vse načine zavlačevati s postopkom razdružitve, zato predlaga, da se pritožba zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik je v vlogi z dne 05.09.2005 med drugim navajal, da nepremičnine, ki so predmet delitvenega postopka, niso solastnina udeležencev. Zatrjeval je, da je izključni lastnik teh nepremičnin. Pri tem se je skliceval na zemljiškoknjižni izpisek z dne 04.06.1991, na katerem je nespremenjeno zemljiškoknjižno stanje potrjeno še z datumom 02.12.1992. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu do teh navedb opredelilo. Štelo jih je le kot zavlačevalni manever nasprotnega udeleženca, ki ga ni upoštevalo. Pritožbeno sodišče je po pregledu celotne zadeve temu zaključku pritrdilo.

Držijo pritožbene navedbe, da odloči po določbi 118.čl. ZNP sodišče o delitvi, če med udeleženci ni spora o predmetu delitve in o velikosti njihovih deležev. Če pa obstaja med njimi o tem spor, jih napoti na pravdo po določbah 9. in 10.čl. tega zakona. Teh določb pa ni mogoče razlagati tako ozko, kot jih skuša prikazati pritožba. Sodišče prekine postopek in udeležence napoti na pravdo, če se zatrjujejo takšne okoliščine, ki bi lahko bile pravni temelj za pridobitev (so)lastnine. Udeleženec, ki zatrjuje drugačno lastninsko stanje, mora navajati okoliščine, iz katerih izhaja drugačno stanje, kot ga izkazujejo zemljiškoknjižni podatki. Pritožnik takšnih okoliščin ni zatrjeval niti v prvostopenjskem postopku, niti jih ne navaja v pritožbi, saj se ves čas sklicuje le na zemljiškoknjižni izpisek iz leta 1991 oz. 1992. Zemljiškoknjižni izpisek vsebuje podatke o vpisih v glavni knjigi, ki so vpisani v času izdaje izpiska. Glede nepremičnin, ki so predmet tega delitvenega postopka, fotokopija zemljiškoknjižnega izpiska dokazuje, da so v času njegove izdaje nepremičnine bile res vpisane na pritožnika, vendar ostale listine v spisu dokazujejo, da ta vpis ni bil materialnopravno pravilen, zato je prišlo do spremembe vpisa, ki ga izkazuje sklep Dn. št. 619/93 in aktualni vpis v zemljiški knjigi, ki je usklajen s sklepom o dedovanju po pok. E.K. opr. št. D 3/86, po katerem so dedovali vsi udeleženci tega postopka, vsak do 1/4. Tudi iz ostalih podatkov spisa izhaja, da pritožnik izključne lastnine ni zatrjeval posebej resno. Tako je v odgovoru na predlog za delitev celo priznaval solastnino, tudi na 1. in 2. naroku solastnini ni oporekal in šele v pripravljalni vlogi z dne 5.9.2005 se je začel sklicevati na zemljiškoknjižni izpisek iz leta 1991 oz. potrdilo iz leta 1992, pa še to podrejeno, saj je najprej oporekal cenitvi izvedenca. Ob takšnih navedbah in postopanju sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo njegovemu predlogu, ampak je o delitvi odločilo, s tem ni kršilo določbe 118.čl. ZNP v zvezi s členom 9 in 10 ZNP. Ker trditve o izključni lastnini na spornih nepremičninah pritožnik utemeljuje samo s fotokopijo zemljiškoknjižnega vložka iz leta 1991, ki podlage za drugačno (so)lastninsko stanje, kot ga izkazujejo aktualni zemljiškoknjižni podatki ne dokazujejo, je sodišče prve stopnje imelo vso podlago za odločitev o delitvi nepremičnin. Pritožnik bi lahko, če je prepričan o svoji izključni lastnini teh nepremičnin, tožbo na ugotovitev izključne lastnine vložil, ne glede na to, da ni bil izdan napotitveni sklep in če bi tako ravnal vsaj ob vložitvi pritožbe, bi s tem pokazal resnost navedb, na katere se sklicuje, ko zahteva prekinitev nepravdnega postopka. Še v pritožbi pa izhaja samo iz formalnega stališča, da je prekinitev postopka obvezna, brez da bi vsebinsko pojasnil stališče o izključni lastnini, zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2.odst. 365. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP).