Jedro

Zapuščinsko sodišče napoti na pravdo tistega dediča, katerega pravica je manj verjetna.

Izrek

I. Pritožbi zoper točko I. izreka se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v tem delu razveljavi, v še preostalem izpodbijanem delu v točki IV. in V. izreka pa se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbeni stroški dedinje U. Š. so nadaljnji stroški tega zapuščinskega postopka.

Obrazložitev

1. S sklepom D 167/2016 z dne 15. 4. 2020 je sodišče prve stopnje sklenilo: ″I. Ugotovi se, da je D. Š. prejel darilo iz naslova 22 let brezplačnega bivanja pri zapustniku. II. Zapuščinski postopek se prekine. III. U. Š. se napoti na pravdo z ugotovitvenim zahtevkom zoper sodišča D. Š., da je dedič prejel darilo s strani zapustnika iz naslova neplačevanja stanovanjskih stroškov za 22 let bivanja pri zapustniku v vrednosti 79.200,00 EUR. IV. D. Š. se napoti na pravdo z ugotovitvenim zahtevkom zoper sodedinjo U. Š., da je dedinja prejela darilo s strani zapustnika: - iz naslova 10 let brezplačnega bivanja pri zapustniku v vrednosti 60.000,00 EUR, - v višini polovice kupnine za nakup stanovanja na naslovu ..., - iz naslova več občasnih denarnih prejemkov do leta 2003. V. Na pravdo napoteni dedič je dolžan pravdo sprožiti v roku 30 dni od pravnomočnosti tega sklepa. Prekinitev postopka traja do pravnomočno končanega pravdnega postopka, oziroma se bo zapuščinska obravnava nadaljevala in se dokončala ne glede na zahtevek, glede katerih je sodišče dediče napotilo na pravdo, če dediči pravdne ne bodo sprožili v danem roku.″

2. Sodišče prve stopnje je ta izpodbijani sklep izdalo zato, ker je ugotovilo, da so med strankama sporna dejstva, od katerih je odvisna velikost dednega deleža, zlasti vračunanje v dedni delež dediča, ki se na darilo sklicuje, zato je takšnega dediča napotilo na pravdo. Ker pa je D. Š. priznal, da zapustniku ni plačeval najemnine niti uporabnine, je sodišče prve stopnje v točki I. izreka sklepa ugotovilo, da je D. Š. prejel darilo iz naslova 22 letnega brezplačnega bivanja pri zapustniku. Glede ostalih spornih vprašanj pa je ugotovilo, da so le-ta sporna in je zato v izpodbijanih delih D. Š. napotilo na pravdo z ugotovitvenim zahtevkom kot je to razvidno iz točke IV. izreka. Temu dediču je tudi podelilo tudi 30 dnevni rok, v katerem mora sprožiti ustrezni pravdni postopek. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi uporabilo določbo člena 210 in 213 Zakona o dedovanju (ZD).

3. Zoper odločitev, sprejeto v točki I., IV. in V. podaja pritožbo dedič D. Š. po pooblaščencih. Mnenja je, da je odločitev sprejeta v točki I. izreka izpodbijanega sklepa nepravilna. Dedič D. Š. je namreč zanikal, da predstavlja darilo zapustnika dediču to, da ni plačeval najemnine za stanovanje. To ni z ničemer dokazano in je tako med dedičema spor o tem ali to bivanje predstavlja darilo ali ne in zato sodišče prve stopnje takšne odločitve kot jo je sprejelo v točki I. odločitve, ne bi smelo sprejeti. Sporna je tudi velikost dednega deleža in tudi vrednost domnevno zatrjevanega darila, zato sodišče prve stopnje ni imelo materialnopravne podlage za odločitev, sprejeto v točki I. izreka. Glede točke IV. izreka pa je ta dedič mnenja, da je dedinja U. Š. tekom postopka sama priznala, da je živela v hiši zapustnika brezplačno. Zato bi bilo potrebno pravico U. Š. šteti za manj verjetno in njo napotiti na pravdo. V pritožbi še navaja, da se sodišče z ničemer ni opredelilo do terjatve dediča D. Š., ki jo je slednji prijavil v zapuščino. Iz vloge dediča z dne 10. 4. 2019 namreč izhaja, da je dedič v zapuščino prijavil terjatev v višini 42.500,00 EUR, dedinja U. Š. pa je takšni terjatvi dediča D. Š. nasprotovala. V predmetnem zapuščinskem postopku je tako ostalo nerešenih in nejasnih več spornih dejstev, glede katerih je sodišče prve stopnje sprejelo napačno odločitev ali pa odločitve sploh ni sprejelo. Od pritožbeno izpostavljenih spornih dejstev je seveda odvisna pravica dediča, zlasti obračunska vrednost zapuščine, velikost dednega deleža in vračunanje v dedni delež. Sodišče tako ni ravnalo prav, ko je določena dejstva štelo za nesporna, saj je pravna narava dejstev ostala sporna, takšna pravna narava spornih dejstev pa je ključnega pomena za pravilno izvedbo dedovanja po zapustniku. Zato predlaga, da se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v celoti razveljavi in se zadeva vrne sodišču v ponovno obravnavanje.

4. Pritožba je bila vročena drugi dedinji, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru na pritožbo pa navaja, da med dedičema dejstvi, da je dedič D. Š.k 22 let bil v zapustnikovem stanovanju in za to zapustniku ničesar ni plačal, nista bili sporni. Dedič je na naroku 11. 4. 2019 sicer res trdil, da s strani očeta ni prejel nobenega darila, vendar pa je dedič na naroku dne 4. 12. 2014 povedal, da je v hiši zapustnika res prebival od leta 1992, torej 22 let. Tako je nesporno, da je ta dedič brezplačno bival v zapustnikovem stanovanju 22 let. Ali gre v konkretnem primeru za darilo pa je vprašanje materialnopravne presoje teh dejstev, kar pomeni, da napotitev na pravdo ne more biti na mestu. To pa ne pomeni, da bo dedič za svoje pravice kakorkoli prikrajšan, saj bo lahko zoper zapuščinski sklep v okviru pritožbenih razlogov uveljavljal zmotno uporabo materialnega prava. Ker pa vrednosti samega darila sodišče v svojem sklepu ni opredelilo, pa se to lahko ugotavlja v okviru zapuščinskega postopka. Neutemeljena pa je pritožba zoper točko IV. izreka sklepa. Pritožba dediča je v tem delu sama s sabo v nasprotju, glede na to, da trdi, da sodišče ni razrešilo spora glede dejanskega stanja med dedičema, prav to pa je razlog za napotitev dediča na pravdo, pravilen. Zapuščinsko sodišče ne more, kot to želi doseči dedič, raziskovati dejanskega stanja v konkretni zadevi in glede dejanskega stanja izvajati z dedičeve strani predlagane dokaze. Glede samega darila pa je dedinja, za razliko od dediča zatrjevala, da pri zapustniku ni bivala brezplačno, prav tako je bil sporen čas bivanja pri zapustniku, zato napotitev na pravdo bila potrebna. Nobenega razloga tudi ni, da bi se sodišče moralo v okviru napotitvenega sklepa opredeljevati do dedičeve terjatve v zapuščino v višini 42.500,0 EUR in tega dedič v svoji pritožbi ne pojasni. Zato predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožba glede točke I. izreka je utemeljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

6. Iz obrazložitve sklepa zapuščinskega sodišča ni razvidno na podlagi katerih dejstev in razlogov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je D. Š. prejel darilo iz naslova 22 let brezplačnega bivanja pri zapustniku. Zato že iz tega razloga izpodbijanega sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti. Ta del izreka sklepa je deloma v nasprotju s, v točki IV. sprejeto odločitvijo, saj je nato U. Š. napotilo na pravdo z ugotovitvenim zahtevkom zoper sodediča D. Š., da je dedič prejel darilo s strani zapustnika iz naslova neplačevanja stanovanjskih stroškov za 22 let bivanja pri zapustniku v vrednosti 79.200,00 EUR. Tako že iz točke III. izreka izhaja, da sodišče prve stopnje takšnega ugotovitvenega zahtevka ne bi smelo sprejeti in nato drugega dediča napotiti z enakim zahtevkom na pravdo. Pa tudi sicer sodišče prve stopnje v Zakonu o dedovanju nima materialnopravne opore za sprejem takšnega ugotovitvenega sklepa, s takšno vsebino kot ga je. Vsebina sklepa o dedovanju je namreč opredeljena v členu 214 ZD in v tej določbi ni opredeljena materialnopravna podlaga za izdajo takšnega sklepa in odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.

7. Je pa materialnopravno utemeljena odločitev sprejeta v točki IV. in V. sklepa sodišča prve stopnje in je sodišče prve stopnje imelo oporo za izdajo takšnega sklepa v določbi členov 210 in 213 ZD, zato pritožba v tem delu ni utemeljena. Po določbi prvega odstavka 210. člena ZD sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali upravni postopek, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica. Po določbi drugega odstavka istega člena pa ravna sodišče tako tudi takrat, če so sporna dejstva, od katerih je odvisna velikost dednega deleža, zlasti vračunanje v dedni delež. Ravno za takšno dedno pravno vprašanje gre v konkretnem primeru in ker so med dedičema sporna dejstva glede tega ali je U. Š. 10 let brezplačno bivala pri zapustniku v vrednosti 60.000,00 EUR, glede višine polovice kupnine za nakup stanovanja na naslovu ... ter iz naslova več občasnih denarnih prejemkov leta 2003 je sodišče prve stopnje pravilno ta del materialnopravno opredelilo kot takšnega, da ga je glede tega dednega vprašanja potrebno stranko, katere pravica je manj verjetna, napotiti na pravdo. V zvezi s temi dednimi vprašanji so med dedičema sporna dejstva, katere je sodišče prve stopnje opredelilo in opisalo v točki 6. in 7. obrazložitve sklepa. Takšnih dejanskih ugotovitev pritožnik v pritožbi ne izpodbija in je zato odločitev glede obsega spornih dednih vprašanj in glede tega, da je D. Š. napotilo na pravdo, ker je njegovo pravico štelo za manj verjetno materialnopravno pravilna. Sodišče je tako pravilno ugotovilo, da so med strankama sporna dejstva, od katerih je odvisna velikost dednega deleža, zlasti ev. vračunanje v dedni delež in je zato sodišče dediča, ki se na darilo sklicuje napotilo na pravdo. Ker se je tako dedič D. Š. skliceval na to, da je dedinja prejela različna darila s strani zapustnika, to pa je sodedinja zanikala, je zato sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je njegovo pravico, da se to darilo všteje v dedni delež, za manj verjetno in je s tem pravilno uporabilo določbe prvega odstavka 213. člena ZD.

8. Napoteni dedič pa ni strogo vezan na vsebino napotitvenega sklepa s strani zapuščinskega sodišča, zato bo lahko obligacijsko pravne terjatve, kot jih je priglasil v zapuščino, uveljavljal v tem pravdnem postopku na katerega je bil napoten ali v drugem pravdnem postopku, zato se zapuščinsko sodišče ni bilo dolžno odločati o obligacijsko pravnih zahtevkih dedičev. Ker zapuščinsko sodišče odloča o dedno pravnih vprašanjih v zapuščinskem postopku, ne odloča o obligacijsko pravnih vprašanjih. Enako velja glede ostalih dveh vprašanj, glede katerih je ta dedič napoten na pravdo.

9. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 365 ZPP v zvezi s členom 163 ZD sprejelo odločitev, kot le-ta izhaja iz izreka sklepa sodišča druge stopnje.

10. Dedič D. Š. pritožbenih stroškov ni priglasil, priglasila jih je dedinja U. Š. za odgovor na pritožbo. Ker pa o stroških zapuščinskega postopka odloča zapuščinsko sodišče, je zato sodišče druge stopnje glede pritožbenih stroškov odločilo kot to izhaja iz točke II. izreka sklepa (člen 165 ZPP v zvezi s členom 163 ZD).