Jedro

Ker predlagatelj ni dokazal pravnomočnosti tuje sodne odločbe, katere priznanje zahteva, je predlog neutemeljen že zaradi pomanjkanja te predpostavke. O drugih vprašanjih, s katerimi se je ukvarjalo sodišče prve stopnje, in pri reševanju katerih naj ne bi spoštovalo predlagateljeve pravice do izjave, se zato pritožbeno sodišču ni bilo treba opredeljevati.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 28.10.2005 zavrnilo predlog za priznanje zamudne sodbe Deželnega sodišča v Berlinu, opr. št. 33.0.59/01 z dne 1.11.2001, po kateri je nasprotni udeleženec dolžan plačati predlagatelju 80.000 DEM, ter sklepa istega sodišča z dne 5.11.2001, po katerem je nasprotni udeleženec dolžan predlagatelju povrniti 5.911,70 DEM s 4 % obrestmi od 17.10.2001. Ugotovilo je, da zaradi predlagateljeve netočne navedbe, da je naslov nasprotnega udeleženca neznan, vročitev tožbe ni bila niti poskušana, vročitev odločb pa je bila opravljena z nabitjem na sodno desko. S tem, ko nasprotnemu udeležencu tožba ni bila vročena na njegov znani naslov v Sloveniji, mu je bila odvzeta možnost sodelovanja v postopku. Sicer pa je predlog neutemeljen tudi zato, ker predlagatelj ni predložil potrdila o pravnomočnosti.

S sklepom z dne 14.12.2005 je sodišče prve stopnje predlagatelju naložilo, da mora nasprotnemu udeležencu povrniti 47.124 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.12.2005. Predlagatelj postopka se je pritožil zoper oba sklepa.

V pritožbi zoper sklep z dne 28.10.2005 uveljavlja vse pritožbene razloge ter navaja, da je imel nasprotni udeleženec možnost, udeleževati se postopka pred Deželnim sodiščem v Berlinu. To sodišče je storilo vse, da bi ugotovilo njegov naslov, nato pa je v skladu z nemškim civilnim procesnim pravom izdalo zamudno sodbo. Sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, niti ni obrazložilo zavrnitve predlagateljevih dokaznih predlogov. Edini dokaz, ki ga je izvedlo, je bil spis Deželnega sodišča v Berlinu z opr. št. 33.0.59/01, vendar je to listinsko gradivo nekritično ocenilo, predlagatelju pa ni omogočilo, da bi se o tej dokumentaciji izjavil. Stališče prvostopenjskega sodišča, da bi ravnanje predlagatelja postopka pred Deželnim sodiščem v Berlinu lahko predstavljalo zlorabo procesnih pravic, je v nasprotju z njegovimi navedbami, da je večkrat predlagal, naj se opravi vročitev tudi po diplomatski poti ter pri tem navedel celo naslov dr. J. Z. v Sloveniji (...). Storil je torej vse, da bi se pisanja nasprotnemu udeležencu lahko vročila, vendar se jim je ta uspešno izogibal. Sodišče prve stopnje tudi ni opravilo naroka, udeležencev ni zaslišalo in predlagatelju ni omogočilo izjaviti se o dokumentaciji v spisu Deželnega sodišča v Berlinu.

Zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da začasna izvršljivost tujih sodnih odločb ne zadošča za priznanje. Po nemškem civilnem procesnem pravu se namreč prisilna izvršba lahko začne tudi na podlagi sodbe, ki je pravnomočna ali razglašena za začasno izvršljivo. Klavzule o pravnomočnosti zato niso potrebne. Po nemškem pravu razglašena začasna izvršljivost pomeni, da obstaja tudi klavzula pravnomočnosti. Predlogu za priznanje tuje sodne odločbe priložena dokumentacija je zato popolna. Razen tega bi moralo sodišče vložnika pozvati, naj v skladu z določbami o postopku z nepopolnimi in nerazumljivimi vlogami predlog za priznanje tuje sodne odločbe dopolni s predložitvijo potrdila o pravnomočnosti.

Predlagatelj postopka je po več kot treh mesecih od vročitve sklepa z dne 28.10.2005 vložil dopolnitev pritožbe zoper ta sklep. Ker je dopolnitev prepozna, je pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

V pritožbi zoper sklep z dne 14.12.2005 pa predlagatelj ponavlja glavne poudarke pritožbe zoper sklep z dne 28.10.2005. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnemu udeležencu (ki pa nanju ni odgovoril).

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zoper sklep z dne 28.10.2005: Predpostavka (med vsemi najpomembnejši pogoj) za priznanje tuje sodne odločbe je njena pravnomočnost. Če tuja sodna odločba (še) ni pravnomočna, je brez nadaljnjega, torej brez ugotavljanja, ali so izpolnjeni ostali pogoji za priznanje, ni mogoče priznati. To jasno izhaja iz prvega odstavka 95. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur. l. RS, št. 56/99 - ZMZPP), po katerem mora vložnik zahteve za priznanje predlogu za priznanje tuje sodne odločbe priložiti tujo sodno odločbo ali njen overjen prepis in predložiti potrdilo pristojnega tujega sodišča oziroma drugega organa o pravnomočnosti te odločbe po pravu države, v kateri je bila izdana. Ob substančnem ima ta določba tudi kolizijsko pravno in formalno vsebino: določa namreč, da se pravnomočnost (in potrdilo o pravnomočnosti) presoja po pravu države, v kateri je bila odločba izdana (kolizijsko pravilo), ter da je pravnomočnost mogoče dokazati samo s potrdilom pristojnega tujega sodišča (formalno dokazno pravilo). Če tega potrdila ni, tudi ni dokaza o pravnomočnosti, kar pomeni, da ta predpostavka za priznanje tuje sodne odločbe ni izpolnjena.

Tako je bilo tudi v tem primeru. Zamudna sodba Deželnega sodišča v Berlinu z opr. št. 33.0.59/01 z dne 1.11.2001 in sklep istega sodišča z dne 5.11.2001, sicer imata potrdilo o začasni izvršljivosti, nimata pa potrdila o pravnomočnosti. Tega dokaza, po zakonu edino primernega (in dovoljenega) za dokazovanje pravnomočnosti, predlagatelj ni predložil in zato te kvalitete tuje sodne odločbe tudi ni dokazal. Potrdilo o začasni izvršljivosti seveda ne zadošča. Instituta začasne izvršljivosti, ki ga pozna nemško civilno procesno pravo (par. 704, 708 in 709 Zivilprozessordnung, 30.1.1877 - BGBl I, S 533 - v nadaljevanju ZPO), namreč ni mogoče enačiti s pravnomočnostjo. Pravnomočnost (materialna - 322 par. ZPO in formalna - 705 par. ZPO) je predpostavka izvršljivosti, začasna izvršljivost pa je lastnost nepravnomočnih sodb. Z njo se omogoči izvršba še pred pravnomočnostjo. Kadar sodišče, ki je izdalo sodbo, razglasi to sodbo za začasno izvršljivo, omogoči upniku, da (proti plačilu varščine, v nekaterih primerih pa tudi brez položitve varščine) pride do poplačila še pred pravnomočnostjo. Seveda pa taka sodba nima kvalitete pravnomočnosti. Pritožnik zato nima prav, ko meni, da "po nemškem pravu razglašena začasna izvršljivost pomeni, da obstaja tudi klavzula pravnomočnosti", ter da zato "klavzule o pravnomočnosti sodbe in sklepa...dejansko niso potrebne, saj so bile le - te razglašene za začasno izvršljive". Pritožnik napačno razume določbo prvega odstavka 704 paragrafa ZPO, po kateri se prisilna izvršba izvaja na podlagi končnih sodb, ki so pravnomočne ali razglašene za začasno izvršljive. Sodba (končna, delna ali pridržkovna) je izvršilni naslov, ko postane formalno pravnomočna, nepravnomočna sodba pa je podlaga za izvršbo, če je razglašena za začasno izvršljivo(1).

Pravnomočnost tuje sodne odločbe je substančna predpostavka za njeno priznanje. Če predlogu za priznanje ni predloženo potrdilo o pravnomočnosti, to ni ovira za vsebinsko obravnavanje predloga. Tak predlog je namreč neutemeljen (ne pa nesposoben za obravnavanje)(2). Zato v konkretnem primeru tudi ni bilo podlage za postopek po 108. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Sodišče mora namreč vložnika pozvati k popravi ali dopolnitvi vloge le, če je sicer sploh ne bi bilo mogoče (meritorno) obravnavati. Kadar pa je tisto, kar vložnik z vlogo zahteva ali predlaga, neutemeljeno (ker npr. ni dokazal katere od vsebinskih predpostavk), ni ovire za njeno vsebinsko obravnavanje - sodišče tedaj zahtevano ali predlagano zavrne.

Ker predlagatelj ni dokazal pravnomočnosti tuje sodne odločbe, katere priznanje zahteva, je predlog neutemeljen že zaradi pomanjkanja te predpostavke. O drugih vprašanjih, s katerimi se je ukvarjalo sodišče prve stopnje, in pri reševanju katerih naj ne bi spoštovalo predlagateljeve pravice do izjave, se zato pritožbenemu sodišču ni bilo treba opredeljevati. Ob dejstvu, da predlagatelj ni predložil potrdila o pravnomočnosti, so vsa vprašanja o tem, ali je nasprotni udeleženec dokazal, da zaradi procesnih napak pred nemškim sodiščem ni mogel sodelovati v postopku, ter vprašanje, ali je sodišče prve stopnje predlagatelju omogočilo procesno sodelovanje pri reševanju teh vprašanj (izvedlo dokaze, ki jih je predlagal, mu omogočilo seznanitev z dokumentacijo Deželnega sodišča v Berlinu), irelevantna.

Pritožba je torej neutemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 111. členom ZMZPP in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 30/86 in nasl.).

K pritožbi zoper sklep z dne 14.12.2005; V postopku priznanja tuje sodne odločbe odloči sodišče o stroških postopka po pravilih, ki bi se uporabljala v primeru, če bi o zadevi odločalo sodišče ali drug organ Republike Slovenije (110. člen ZMZPP). Odločitev o stroških je tako odvisna od narave razmerja, ki ga ureja tuja sodna odločba. Kadar gre za priznanje tuje dajatvene sodbe (kot v tem primeru), je treba pri odločanju o stroških uporabiti določbe ZPP (154. člen in nasl.). To pomeni, da mora predlagatelj postopka, ki s predlogom ni uspel, nasprotnemu udeležencu povrniti stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo tudi drugo pritožbo in potrdilo sklep z dne 14.12.2005. Op. št. (1): Gl. Stöber v Zöller, Zivilprozessordnung, Komentar, Schmidt, Köln, 25.Aufl, 2005, str. 1788. Op. št. (2): Vrhovno sodišče RS se je že večkrat izreklo, da je pravnomočnost vsebinska predpostavka za priznanje tuje sodne odločbe, ki jo je mogoče dokazati le s potrdilom o pravnomočnosti (npr. II Cp 5/94 z dne 13.1.1995, Cp 14/2003 z dne 25.3.2004).