Jedro

Če sodišče ne odloči o tem, ali se sprememba tožbe dopusti, stranke ne morejo urediti, kaj je predmet odločanja. S tem je kršena njihova pravica do poštenega postopka (22. člen Ustave).

Izrek

Revizijama se ugodi, izpodbijana sodba in sklep se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Tožnik si prizadeva, da bi mu prvotoženka prodala sporne nepremičnine. Problem izvira iz postopka prodaje kmetijskih zemljišč. Prvotoženka je dala ponudbo po Zakonu o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), tožnik in drugotoženka pa sta, vsak zase, to ponudbo sprejela. To se je dogajalo v letu 2003. Ravnali so po praksi, ki je bila uveljavljena pred Načelnim pravnim mnenjem Občne seje VS RS z dne 6. aprila 2012. Prvotoženka s tožnikom pisne pogodbe ni hotela skleniti, jo je pa sklenila z drugotoženko, vendar je upravni organ ni odobril. 2. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku, da je prvotoženka dolžna skleniti s tožnikom prodajno pogodbo ter dodalo: „Prenos lastninske pravice na podlagi tako sklenjene pogodbe se v zemljiški knjigi opravi, ko sklenjeno prodajno pogodbo odobri pristojni organ.“. Zahtevek za razveljavitev pogodbe med toženkama je zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek po nasprotni tožbi, s katero je prvotoženka zahtevala, naj se ugotovi, da je njena ponudba z dne 26. 6. 2013 neveljavna in da prvotoženka s tožnikom ni dolžna skleniti pogodbe.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo prvotoženke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Pritožbo drugotoženke pa je zavrglo.

4. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga revizijo prvotoženec. Zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bila njena pritožba zavržena, pa drugotoženka.

Prvotoženec se v reviziji zoper sodbo sklicuje na revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Sodiščema očita, da je pravnomočna odločitev v nasprotju s tožbenim zahtevkom. Pojasni, kakšen je bil prvotni zahtevek, kakšen je bil zahtevek, spremenjen s pripravljalno vlogo 25. 11. 2013 in trdi, da je sodišče prve stopnje samo preoblikovalo zahtevek. Hkrati nasprotuje stališču pritožbenega sodišča, da zahtevek, postavljen v omenjeni pripravljalni vlogi ne predstavlja spremembe tožbe. Opozarja, da se je zahtevek preoblikoval, predvsem pa se je razširil na drugotoženko. Zaradi napačnega stališča, da preoblikovanje zahtevka ne predstavlja spremembe tožbe, sodišče tudi ni odločalo o tem, ali spremembo tožbe dovoli in tako stranki nista mogli vedeti, o čem bo sodišče sploh odločalo. Pritožbeno sodišče se tudi ni opredelilo do pritožbenega očitka o prekoračitvi tožbenega zahtevka.

V nadaljevanju nasprotuje stališču pritožbenega sodišča, da je bila tožba vložena pravočasno. Zagovarja stališče, da v tem primeru ni mogoče uporabiti določbe 512. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki se nanaša na predkupne upravičence, ki niso bili obveščeni o prodaji stvari. Dalje meni, da je napačna tudi razlaga sodišča prve stopnje, da pride v tem primeru v poštev določba 99. člena OZ, ki se nanaša na razveljavitev pogodbe zaradi izpodbojnih razlogov. Zagovarja stališče, da je treba uporabiti 60 dnevni rok, ki sicer velja za vložitev vloge za odobritev pravnega posla. Rok 60 dni namreč pomeni, da morata stranki v tem času skleniti pogodbo. Če je ne, potem mora v tem roku svojo pravico stranka zavarovati s tožbo.

Revident dalje napada stališče o svojem neskrbnem ravnanju. Trdi, da je lokacijska informacija potrdilo iz javne evidence in gre torej za javno listino. Navedeno pritrjuje stališču prvotoženke, da je dala ponudbo v bistveni zmoti, ker je zaupala vsebini lokacijske informacije. Zato bi moralo sodišče zahtevku po nasprotni tožbi ugoditi.

Nadalje napada stališče o absolutni zavezujočnosti ponudbe. Osrednja poanta teh revizijskih razlogov je, da je ponudba izjavnovoljno ravnanje, ki je prvina pravnega posla. Iz izpodbojnih razlogov je torej lahko neveljavna.

Opozarja, da se predmetna zemljišča nahajajo v krajinskem parku A. Slednjič pa se ne strinja niti z odločitvijo pritožbenega sodišča, ki drugotoženki ni priznalo pravnega interesa za pritožbo. Če bi drugotoženka ne bila stranka, bi lahko priglasila stransko intervencijo in tedaj bi imela pravico tudi do pravnih sredstev. Glede na predmet pravdanja odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče razlagati tako, kot da je drugotoženka v celoti uspela.

5. Drugotoženka v svoji reviziji uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, sklicuje se pa tudi na revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, v katerem pa v resnici napada razloge sodbe in ne sklepa.

Ne strinja se z razlago, da je v celoti uspela. To naj bi navsezadnje izhajalo že iz dejstva, da jo je sodišče prve stopnje stroškovno zavezalo. Pritožbenemu sodišču v prvi vrsti očita, da ni obrazložilo, zakaj naj bi ne imela pravnega interesa. Pritožbeni interes obstaja, ko je pritožnik z izpodbijano sodbo konkretno in neposredno oškodovan. Prav zato gre: izpodbijana sodba predstavlja poseg drugotoženke v pridobitev lastninske pravice. Na območju navedenih nepremičnin ima drugotoženka infrastrukturne objekte. Sodišče ji je kot stranki postopka odreklo procesne pravice, ki pripadajo celo intervenientom.

Opozarja na subjektivno spremembo tožbe. Prvotno je bila namreč kot tožena stranka navedena Republika Slovenija, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov.

V drugem delu revizije napada razloge sodbe. Poudarja pomen Zakon o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON), ki ga sodišči nista uporabili. Promet z zemljišči v državni lasti, na katerih se nahajajo naravne vrednote, je izključen. Sporne nepremičnine ležijo na območju Krajinskega parka A., zato je predmet obveznosti nedopusten. Tožba je bila vročena Državnemu pravobranilstvu in šele tedaj, ko je Državno pravobranilstvo sodišče poučilo, da ni zastopnik Sklada, je bila tožba vročena le-temu. Sodišče ni ravnalo po pravilih o subjektivni spremembi tožbe.

6. Sodišče je reviziji vročilo tožniku, ki nanju ni odgovoril. 7. Reviziji sta utemeljeni.

Glede pravočasnosti tožbe

8. Revizijsko sodišče uvodoma zavrača revizijski očitek, da tožba ni bila vložena pravočasno. Revident nima prav, ko trdi, da je (bilo) treba tožbo vložiti v 60 dnevnem roku, ki sicer velja za vložitev vloge za odobritev pravnega posla pri upravni enoti. Če namreč prekluzivni rok ni (jasno, torej izrecno ali vsaj z razumno razlago po analogiji) določen, je razširjujoča razlaga, za kakršno se zavzema revident, v nasprotju z načelom pravne predvidljivosti in s tem v nasprotju z 2. členom Ustave.

Glede spremembe tožbe

9. Tožnik je v pripravljalni vlogi 25. 11. 2013 podal spremenjen tožbeni predlog. Sprememba je najprej jezikovna in (delno) prilagojena položaju, ki je v sodni praksi nastal po sprejemu Načelnega pravnega mnenja Občne seje VS RS z dne 6. april 2012. Osrednji del spremembe pa je, da je v samem tožbenem predlogu, ki se nanaša na obveznost prenosa lastninske pravice, poleg prvotnega prvotoženca, sedaj navedel tudi drugotoženko.

10. Sam izrek sodbe sodišča prve stopnje se sicer jezikovno ne prilega ne prvotni in ne spremenjeni tožbi. Izrek sodbe sodišča prve stopnje se glede dolžnosti skleniti pogodbo, vsebinsko (na videz) naslanja na prvotni zahtevek. Stvarnopravna prvina pa je kreacija samega sodišča: „Prenos lastninske pravice na podlagi tako sklenjene pogodbe se v zemljiški knjigi opravi, ko sklenjeno pogodbo odobri pristojni upravni organ.“ A razlaga sodbe kot konkretnega pravnega akta nujno privede k sklepu, da so subjekti konkretnega pravnega pravila, določenega v izreku, tisti subjekti, ki so navedeni v uvodu sodbe. To velja tem bolj, ker sta s spremenjenim tožbenim zahtevkom tudi glede zahtevka, o katerem je odločeno pod pod točko I izreka sodbe sodišča prve stopnje, zajeta oba toženca.

11. Tako oblikovana tožba kot celota pa ustreza pojmu spremenjene tožbe in to ne več le subjektivne, marveč zaradi končnega zemljiškoknjižnega učinka tudi objektivne.

12. Čim je tako, je torej pritožbeno sodišče napačno uporabilo 184. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ker pa je napačno uporabilo 184. člen ZPP, pritožbeno sodišče sploh ni presojalo, ali so za odločanje o spremenjeni tožbi izpolnjeni pogoji iz 185. člena ZPP (glede objektivne spremembe) oziroma iz 187. člena ZPP (glede subjektivne spremembe). Če sodišče ne ravna v skladu z navedenimi pravili, potem stranke sploh ne morejo vedeti, kaj je predmet odločanja, kar predstavlja kršitev 22. člena Ustave.

13. Stališče pritožbenega sodišča, da spremenjen tožbeni predlog ne ustreza pojmu spremenjene tožbe po ZPP, je zato napačno. Pritožbeno sodišče je napačno uporabilo določbo drugega odstavka 184. člena ZPP, s čimer je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Napačna procesna presoja spremenjene tožbe je vplivala na pravilnost sodbe pritožbenega sodišča. Glede pravnega interesa drugotoženke za pritožbo

14. Iz doslej povedanega sledi, da je zato tudi odločitev pritožbenega sodišča, da zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrže pritožbo drugotoženke zoper sodbo sodišča prve stopnje, napačna. Drugotoženka je zajeta s spremenjenim tožbenim zahtevkom tudi glede prenosa lastninske pravice. Res je sicer, da v samem izreku ni navedena (ker se je sodišče samoiniciativno lotilo njegovega oblikovanja), ampak navedena ni niti prvotoženka. Sta pa obe navedeni v uvodu sodbe. Čim je tako, sta tudi polnopravna subjekta pravnega pravila, ki je vsebovano v izreku. Iz tega razloga ji ni mogoče odreči pravnega interesa za pritožbo.

15. Pritožbeno sodišče je z napačno presojo, da drugotoženka nima pravnega interesa za pritožbo, napačno uporabilo četrti odstavek 343. člena ZPP.

Odločitev revizijskega sodišča in procesno pooblastilo zanjo

16. Že iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče obema revizijama ugodilo ter sodbo in sklep pritožbenega sodišča razveljavilo. Procesno pooblastilo je podano v prvem odstavku 379. člena ZPP. Odločitev o stroških je pridržana na podlagi pooblastila iz tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Napotki za nadaljnje delo

17. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče druge stopnje pritožbo drugotoženke vsebinsko obravnavati. Ponovno pa bo moralo obravnavati tudi pritožbo prvotoženca ter ob pravilnem izhodišču, da je bila podana sprememba tožbe, presoditi o procesnih očitkih pritožnika v zvezi s tem.

18. Ob tem revizijsko sodišče opozarja še na to, da so utemeljene tudi revizijske navedbe, ki se nanašajo na neuporabo pravil o neveljavnosti pogodb (86. do 99. člen OZ). Pravno stališče pritožbenega sodišča, podano v 14. točki obrazložitve, je mogoče razumeti, kakor da so pravila o zmoti in izpodbijanju zaradi nje v primeru sklepanja pogodb po ZKZ izključena. Za takšno stališče ni nobene materialnopravne podlage. Sklepanje pogodb po ZKZ se od splošnega sklepanja pogodb razlikuje v omejitvi pogodbene avtonomije (izbiri pogodbenega partnerja) ter v samem postopku(1). Vsa ostala splošna pravila OZ pa seveda veljajo.

19. Zmotni so tudi nadaljnji razlogi o tem, da prvotoženec ni bil skrben, češ da je profesionalec za razpolaganje z gozdovi v državni lasti. Očitati nekomu (pa čeprav profesionalnemu državnemu skladu), da je neskrben, čeprav se je zanesel na informacijo v javni listini (o tem, da gre za nepremičnine, za katere velja specialna ureditev prodaje po ZKZ), je materialnopravno zmotno.

Op. št. (1): Drugače je, ko izključenost nekega pravnega instituta izhaja iz narave stvari. V tem primeru iz narave, ki jo prinaša postopkovno posebej urejen način sklepanja pogodbe. Tak primer je bil obravnavan v zadevi II Ips 7/2014 z dne 28. 8. 2014.