Jedro

Če sodišče druge stopnje poseže v sodbo sodišča prve stopnje glede odločbe o kazenski sankciji le v obsegu, ki zadeva določitev kazni ter enotno kazen in preizkusno dobo, s spremenjeno odločitvijo ne odpravi posebnega pogoja, določenega v pogojni obsodbi v prvostopenjski odločitvi, čeprav ga ne izreče ponovno.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega I.T. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 800 EUR.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča na Ptuju je s sodbo z dne 14.2.2008 obsojenemu I.T. določil nov rok za izpolnitev obveznosti, ki mu je bil določen s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju z dne 13.6.2005, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 11.10.2006, tako, da mora oškodovanemu D.K.s.p. povrniti premoženjsko škodo v višini 7.504,33 EUR do 14.5.2008. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati povprečnino v znesku 400 EUR. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom (pravilno: sodbo) z dne 28.5.2008 zavrnilo pritožbo zagovornika kot neutemeljeno ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in sicer povprečnino v znesku 500 EUR.

Zagovornika sta zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitve kazenskega zakona (48. in 50. člen KZ). Predlagata, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi, podrejeno pa, da zahtevi ugodi tako, da spremeni sklep višjega sodišča s tem, da pritožbi obsojenca z dne 29.2.2008 ugodi oziroma vrne zadevo Višjemu sodišču v Mariboru v novo odločitev.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Sprememba sodbe Okrožnega sodišča na Ptuju z dne 13.6.2005 je v sodbi Višjega sodišča v Mariboru z dne 11.10.2004 določno opredeljena, pri čemer pritožbeno sodišče ni posegalo v dodatni pogoj, ki ga je določilo sodišče prve stopnje.

Predlog vrhovnega državnega tožilca je vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovornikoma, ki se o njem niso izjavili.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču zahteve je izrek odločbe višjega sodišča nerazumljiv, nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe oziroma sodba glede dela odločitve nima razlogov oziroma so le-ti popolnoma nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Kršene so tudi določbe 48. in 50. člena KZ. V nadaljevanju zahteva v bistvu nasprotuje ugotovitvi višjega sodišča, da s sodbo z dne 11.10.2004 ni bil odpravljen poseben pogoj. Meni namreč, da je treba izrečeno kazensko sankcijo šteti kot celoto in enotno, ker ne gre za kazen in stransko kazen ali podobno ter se pri tem sklicuje na 50. člen KZ. Obsojencu je bila s spremenjeno odločitvijo pravnomočno izrečena kazenska sankcija opozorilne narave z določeno enotno kaznijo pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let brez posebnega pogoja v smislu tretjega odstavka 50. člena KZ. Če bi odločitev senata višjega sodišča z dne 11.10.2006 o spremembi glede odločbe o kazenski sankciji še vedno vsebovala pogoj plačila premoženjske škode oškodovancu kot posebni pogoj za preklic pogojne obsodbe, bi ob spremenjeni odločitvi senata bilo v izreku sodbe tudi izrecno zapisano.

S pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju je bil obsojeni I.T. spoznan za krivega treh kaznivih dejanj poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena KZ in kaznivega dejanja izdaje nekritega čeka po prvem odstavku 253. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v njej pa določene posamezne kazni in nato po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ enotna kazen eno leto zapora in preizkusna doba treh let. Po tretjem odstavku 50. člena KZ mu je bil določen dodaten pogoj, da mora oškodovancem povrniti premoženjsko korist v zneskih 1.798.337,55 SIT in 66.333,00 SIT v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 11.10.2006, ob reševanju zagovornikove pritožbe, prvostopenjsko sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je kaznivo dejanje po prvem odstavku 234.a člena KZ pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije po tem členu in obsojencu zanj določilo kazen štiri mesece zapora, nato pa mu ob znižanju kazni za kaznivo dejanje po prvem odstavku 253. člena KZ na tri mesece zapora, določilo enotno kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Zagovornikovo pritožbo je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede na prikazano odločitev je sodišče druge stopnje poseglo po uradni dolžnosti v sodbo sodišča prve stopnje glede pravne opredelitve kaznivega dejanja poslovne goljufije, v odločbo o kazenski sankciji pa le v obsegu, ki zadeva določitev kazni za to kaznivo dejanje in kaznivo dejanje po prvem odstavku 253. člena KZ ter enotno kazen in preizkusno dobo. Zavrnilo pa je zagovornikovo pritožbo, ki prvostopenjske odločitve glede določitve dodatnega pogoja po tretjem odstavku 50. člena KZ ni izpodbijala, in v ostalem potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Slednje pomeni, da ni spreminjalo odločitve, ki zadeva sam izrek pogojne obsodbe in tudi ne odločitve o določitvi dodatnega pogoja in roka za izpolnitev z njim določenih obveznosti.

Nastala procesna situacija ne daje podlage za sklepanje, da je sodišče druge stopnje s spremenjeno odločitvijo odpravilo posebni pogoj samo zato, ker ga ni znova izreklo. Sodišče druge stopnje namreč po prvem odstavku 383. člena ZKP preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, vselej pa po uradni dolžnosti preizkusi postopkovne kršitve, naštete v 1. točki prvega odstavka tega člena in kršitve kazenskega zakona, predpisane v 2. točki iste določbe. Kot je razvidno iz drugostopenjske sodbe in njene obrazložitve z dne 11.10.2006 pritožbeno sodišče v zvezi z določitvijo posebnega pogoja ni ugotovilo kršitve kazenskega zakona. Zato tudi ni poseglo v ta del pred sodiščem prve stopnje izrečene kazenske sankcije. Zaradi preglednosti ne bi bilo odveč, če bi sodišče izrek o kazenski sankciji v celoti ponovilo, vendar dejstvo, da tega ni storilo, ne pomeni, da samo zaradi tega posebni pogoj ni bil določen. Ker sodbi sodišč prve in druge stopnje tvorita celoto, tudi ni sprejemljivo stališče, na katerega se glede izrekanja kazenske sankcije (pogojne obsodbe) sklicuje zahteva. Zaradi tega niso kršene določbe 48. in 50. člena KZ.

Trditev zahteve, da je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da je izrek drugostopenjske sodbe nerazumljiv, nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe oziroma sodba glede dela odločitve sploh nima razlogov oziroma so v njej navedeni razlogi popolnoma nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju, ni utemeljena. Do pritožbene navedbe, da pravnomočna sodba ne vsebuje v prvostopenjski sodbi določenega posebnega pogoja, se je sodišče druge stopnje opredelilo in svoje stališče tudi ustrezno ter v zadostnem obsegu obrazložilo. Zato sodbi sodišča druge stopnje ni mogoče očitati, da nima razlogov o odločilnem dejstvu. Vse ostale pomanjkljivosti, ki se nanašajo na obrazložitev drugostopenjske sodbe, so načelne narave in brez ustrezne obrazložitve. Tudi za očitek, da „napadeni sklep ne vsebuje“ obrazložitve ostalih pritožbenih navedb, zahteva ne navaja konkretnih razlogov. Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Po že ustaljeni razlagi, sprejeti v sodni praksi, slednje pomeni, da je vložnik zahteve dolžan kršitve zakona konkretno opredeliti in jih tudi ustrezno obrazložiti. V nasprotnem primeru kršitev zakona ni mogoče preizkusiti. Zahteva, ki je konkretno opredelila bistvene kršitve določb kazenskega postopka, jih v pretežnem delu ni obrazložila, ker ni navedla, na katere posamezne pritožbene trditve, ki se nanašajo na odločilna dejstva, sodišče druge stopnje ni odgovorilo in glede njih ni navedlo razlogov.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujeta vložnika zahteve. Zato je zahtevo zagovornikov obsojenega I.T. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (tretji odstavek 92. člena ZKP).