Jedro

Ugotovitev nižjih sodišč, da tožnica ni dokazala, da je oporoka obstajala v času zapustnikove smrti, namreč predpostavlja dvom o tem, ali se je oporoka založila pred smrtjo zapustnika ali po njegovi smrti. V tej situaciji pa obstoji trditveno in dokazno breme tožnice glede dejstva, da se je oporoka založila brez vednosti oporočitelja. Ker tožnica tega ni dokazala, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja oporoke, ker tožnica ni dokazala obstoja oporoke ob smrti zapustnika. Ocenilo je, da je zapustnik imel možnost, da je že narejeno oporoko preklical s tem, da jo je uničil, in presodilo, da bi morala tožnica dokazati, da oporoke ni uničil sam zapustnik.

Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti tej sodbi je tožnica vložila pravočasno revizijo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka ter iz 6. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbi nižjih sodišč razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V reviziji navaja, da je glede na ugotovljena dejstva in določbo 77. člena Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. - ZD) pravilna odločitev lahko samo takšna, da je treba tožbenemu zahtevku ugoditi. Nižji sodišči sta pravilno ocenili izvedene dokaze o obstoju veljavne oporoke, o njeni vsebini, o nemožnosti predložitve oporoke in tudi o tem, da ne obstoji nobeno dejstvo, ki bi lahko kazalo na to, da bi oporočitelj oporoko uničil ali jo preklical. Nepravilen pa je zaključek o možnosti, ki jo je imel oporočitelj, da oporoko do smrti prekliče. V sodbi ni nobene konkretizacije, kako in na kakšen način naj bi to (lahko) storil. Tako sta sodbi v celoti nerazumljivi in se ju ne da preizkusiti.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ker na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče (prim. 371. člen ZPP) ne pazi po uradni dolžnosti, mora stranka, ki uveljavlja ta revizijski razlog, svoj očitek obrazložiti in konkretizirati. Revizijsko sodišče zato pavšalnih in neobrazloženih revizijskih očitkov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka in iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni upoštevalo.

Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj sodbi nižjih sodišč nimata takšnih pomanjkljivosti, da se ne bi dali preizkusiti. Glede na pravo vsebino revizijskega očitka pa je tudi razvidno, da gre pretežno za očitek zmotne uporabe materialnega prava, delno pa celo za nedopusten očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Pri dokazovanju obstoja oporoke (77. člen ZD) mora tisti, ki se sklicuje na oporoko, dokazati (Dedovanje z uvodnimi pojasnili Karla Zupančiča, osma, spremenjena in dopolnjena izdaja, Ljubljana 2005, str. 97):

1. da je oporoka obstajala, da pa je uničena, izgubljena, skrita ali založena, in če se je to zgodilo za življenja oporočitelja, da se je zgodilo brez njegove vednosti; 2. da je bila sestavljena v eni izmed oblik, predpisani z zakonom (pa tudi, da so izpolnjeni drugi pogoji za njeno veljavnost); 3. vsebino oporoke oziroma tistega določila oporoke, na katerega se sklicuje.

Tožnica je dokazala obstoj, založitev, predpisano obliko in vsebino oporoke. Nižji sodišči sta ugotovili, da je zapustnik leto in pol pred smrtjo naredil pisno oporoko pred pričami, ki se je založila, s katero je vse svoje premoženje zapustil tožnici. Nastal pa je dvom o tem, ali je oporoka obstajala v času smrti zapustnika in ali je ni morebiti uničil sam zapustnik. Tožnica na naroku za glavno obravnavo ni znala pojasniti okoliščin v zvezi z založitvijo oporoke, predvsem ni znala pojasniti, kdaj je oporoko nazadnje videla. Nižji sodišči sta presodili, da tožnica ni dokazala, da je oporoka obstajala v času smrti zapustnika. Prvostopenjsko sodišče je poleg tega ocenilo tudi, da ni dokazala, da oporoke morebiti ni uničil sam zapustnik.

Trditveno in dokazno breme o dejstvih, ki utemeljujejo tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja oporoke, je na strani tožeče stranke. Trditve in dokazi izvirajo iz njene sfere in njej so dejstva (praviloma) tudi znana, medtem ko toženi stranki (praviloma) niso. Posledično to pomeni, da gredo dvom, nevednost in nedokazanost dejstev o obstoju oporoke v škodo tožeče stranke. Tožeča stranka namreč nosi breme, da postavi ustrezne trditve in predlaga ustrezne dokaze. V primeru, ko trdi, da nečesa ne ve, tvega, da ostane zanjo ugodno dejstvo nedokazano.

Materialnopravno stališče obeh nižjih sodišč, da je na tožnici dokazno breme glede dejstva, da je oporoka obstajala v času zapustnikove smrti, je sicer napačno, saj ZD tega pogoja ne določa (prim. 77. člen ZD). Po presoji revizijskega sodišča pa zaradi tega dejansko stanje ni bilo nepopolno ugotovljeno in je odločitev nižjih sodišč o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna iz podrejenih materialnopravnih razlogov, na katere se je oprlo sodišče prve stopnje. Bistvena okoliščina za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka je ocena prvostopenjskega sodišča, da tožnica ni dokazala, da oporoke ni morebiti uničil sam zapustnik (prim. 77. člen ZD). Ugotovitev nižjih sodišč, da tožnica ni dokazala, da je oporoka obstajala v času zapustnikove smrti, namreč predpostavlja dvom o tem, ali se je oporoka založila pred smrtjo zapustnika ali po njegovi smrti. V tej situaciji pa obstoji trditveno in dokazno breme tožnice glede dejstva, da se je oporoka založila brez vednosti oporočitelja. Ker tožnica tega ni dokazala, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

Tožnica se glede na povedano v reviziji neutemeljeno zavzema, da bi bilo treba ob upoštevanju ugotovljenih dejstev tožbenemu zahtevku ugoditi. Drži sicer revizijska trditev, da ne obstoji nobeno dejstvo, ki bi lahko kazalo na to, da je oporočitelj oporoko sam uničil ali jo preklical, vendar pa je treba ta ugovor zavrniti s tem, da ne obstoji tudi nobeno dejstvo, ki bi lahko kazalo na to, da tega ni storil. Dvom glede tega bistvenega dejstva pa gre glede na zgoraj zapisana stališča lahko samo v škodo tožeče stranke, saj je tožeča stranka tista, ki mora zatrjevati in dokazovati okoliščine, v katerih se je oporoka založila.

Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.