Jedro

Toženec, ki je bil ob nastopu insolventnosti družbe njen direktor, tožeči stranki odgovarja za škodo (neplačano terjatev), ker ni pravočasno izvedel ukrepov iz 35. člena do 39. člena ZFPPIPP.

Toženec in prvotni drugi toženec, zoper katerega je bila izdana sodba na podlagi odpovedi, nista nujna sospornika in izdana sodba zanj nima učinkov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača znesek 5.080,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 7. 2014 in ji plača stroške postopka v znesku 977,35 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, vse s stroškovno posledico.

Dolg je zaradi izpolnitve, izkazane tudi s sodbo zaradi odpovedi, v celoti ugasnil. S pozivom toženca na zadnji glavni obravnavi, da tožeča stranka razkrije dogovor s toženo stranko B. B., je prišlo do prevalitve dokaznega bremena obstoja vtoževanega dolga na tožečo stranko. Navedeno sodba spregleda in nima razlogov o tem pravnorelevantnem dejstvu. Sodbo je zato treba razveljaviti in glede na prekluzijo navajanja dokazov tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Sodba pa je tudi v primeru ugoditve tožbi, nepravilna glede odločitve o stroških. Tožeča stranka bi bila upravičena kvečjemu do stroškov za zadnjo obravnavo, drugi stroški so vsebovani že v odpovedi tožbi. Slednja se nanaša na vse stroške do odpovedi tožbe. Ker toženec sodbe zaradi odpovedi ni prejel pred obravnavo, pa so stroški za to obravnavo nepotrebni tudi iz tega razloga.

3. Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo sklicuje na pravilne razloge sodbe, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba zavzema stališče, da je podana odgovornost toženca za škodo, to je znesek 5.080,98 EUR, za katerega tožeča stranka kot upnik ni bila poplačana niti v izvršilnem postopku, ki ga je sprožila na podlagi julija 2011 sklenjene sodne poravnave1, zaradi kršitve določb drugega poglavja Zakona o finančnem poslovanju, v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), v katerem je urejena (posebna) odškodninska odgovornost poslovodstva družbe (1. točka prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP v zvezi s 442. členom ZFPPIPP). Gre za odškodninsko odgovornost poslovodnih organov v razmerju do upnikov zaradi kršitev določb ZFPPIPP v času pred nastopom insolventnosti.

6. Pritožba ne nasprotuje zaključku sodbe, da je družba A. d. o. o. (toženec je bil njen direktor od aprila 2011 dalje) postala insolventna konec leta 2011, in tudi ne njenim ugotovitvam, da toženec ni pravočasno opravil dejanj iz 35. do 39. člena ZFPPIPP.

7. Nosilna teza pritožbe je, da je dolg zaradi izpolnitve, izkazane s sodbo zaradi odpovedi2, ugasnil. 8. Tožeča stranka, ki je tožbo prvotno vložila tudi zoper B. B., kot drugega toženca, se je tožbenemu zahtevku zoper njega res odpovedala in je sodišče prve stopnje posledično izdalo že omenjeno sodbo zaradi odpovedi. Navedeno pa ne pomeni, kot poskuša prikazati pritožba, da je bil s tem izpolnjen dolg tožeči stranki. Pritožba ne trdi, da je tožeča strank dolg že dobila poplačan in tudi ne vztraja več, da sta toženec in prvotni drugi toženec nujna sospornika.3 Zgolj s sklicevanjem pritožbe na izdano sodbo zoper drugega toženca pa se toženec svoje odgovornosti ne more razbremeniti.

9. Toženec je na naroku 5. 1. 2017,4 potem, ko je sodišče pojasnilo, da prisotnost drugega toženca na naroku ni potrebna, ker je bila zoper njega izdana sodba na podlagi odpovedi, gradil na trditvah, da sta toženca v položaju zakonitega enotnega sospornika. O (ne)utemeljenosti tega ugovora se sodba, kot že obrazloženo, izreče. Tožeča stranka je obstoj vtoževanega dolga izkazala (pritožba višine niti ne izpodbija). Dokazno breme, da je tožeča stranka dolg dobila poplačan, pa ostaja na tožencu in je drugačno pritožbeno stališče zmotno. Morebiten dogovor med drugim tožencem in tožečo stranko, ob odsotnosti trditev pritožbe, da je tožeča stranka dolg dobila že poplačan, ne predstavlja pravnorelevantnega dejstva. Posledično tudi ni podana očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

10. Neutemeljena je pritožbena graja stroškovne odločitve, ki je posledica uspeha tožeče stranke zoper toženca. Izdana sodba zaradi odpovedi zoper (prvotnega) drugega toženca ne vpliva na stroškovno odločitev zoper toženca, kot si očitno zmotno razlaga pritožba. Sodba pravilno odločitev o stroških temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP.

11. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker ni procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Toženec s pritožbo ni uspel, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Stroški tožeče stranke za odgovor na pritožbo, glede na njegovo vsebino, niso potreben strošek (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

1 Tožeča stranka in družba A., d. o. o., katere direktor je bil toženec, sta 13. 7. 2011 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v zadevi VI Pg 881/2011 sklenili sodno poravnavo, s katero sta se dogovorili, da bo družba tožeči stranki plačala znesek 5.235,69 EUR v štirinajst mesečnih obrokih v času od 25. 7. 2011 do 25. 8. 2012, skupaj s pogodbenimi obrestmi, izvršilnimi stroški in delom sodne takse. 2 Okrajno sodišče v Ljubljani je s Sodbo na podlagi odpovedi I P 1773/2014 z dne 21. 12. 2016 zavrnilo tožbeni zahtevek zoper B. B. (prvotnega drugega toženca). 3 Sodba zavzema pravilno stališče, da nista nujna sospornika (33. točka obrazložitve). 4 Pritožba se očitno sklicuje na ta narok.