Jedro

Tožnik mora v tožbenem zahtevku dovolj natančno označiti emisije za katere zahteva prepoved. Zadostna konkretizacija je odvisna od konkretnega primera, vsekakor pa mora biti zahtevek, ki se povzame v izrek sodbe, tako konkretiziran, da toženec točno ve, kaj mu je prepovedano in kdaj ga v morebitnem izvršilnem postopku lahko zadane sankcija, če se ne bo držal obveznosti, ki mu jih nalaga sodba.

Izrek

Pritožbi zoper sodbo in sklep o ugovoru zoper izdano začasno odredbo se ugodi in se obe odločbi razveljavita in zadeva vrne v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor toženca zoper začasno odredbo in razsodilo, da je toženec dolžan preprečiti širjenje smradu z nepremičnin, to je parcele št. 1120/32 in 3173 na nepremičnini tožnikov s parcelno št. 3169 in 1120/28 vse k.o. S. Tožencu je naložilo, da je dolžan opustiti kurjenje vsakršnih odpadkov z odprtim ognjem na prostem na parceli št. 1120/32 in 3173 obe k.o. S. in mu naložilo, da opusti obremenjevanje tožnikov na parceli št. 3169 in 1120/28 s svojih parcel št. 3173, 1120/32, 1120/34 in 3170 vse k.o. S. s prekomernim hrupom iz akustičnih naprav, delovnih strojev in prevoznih sredstev. V posledici takšne odločitve je tožencu naložilo, da je dolžan povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 611,15 EUR v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po poteku roka. Odločilo je tudi o ugovoru toženca zoper izdano začasno odredbo in ga zavrnilo.

2. Toženec v pritožbi zoper odločbo uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišče mu je z izpodbijano sodbo naložilo, da prepreči širjenje smradu iz svoje nepremičnine na nepremičnino tožnikov, vendar je izrek sodbe neizvršljiv, saj ni jasno na kateri smrad se odločitev nanaša in kaj je sploh tisto aktivno dejanje, katerega je toženec dolžan storiti. Poleg tega je smrad preveč subjektivno opredeljen, da bi bila sploh možna izvršba. Tožeča stranka v postopku ni uspela dokazati smradu, saj ni dokazala razpadanja nakopičenih odpadkov. Na toženčevi nepremičnini je vrt. Splošno znano je, da je treba travo kositi, obrezovati drevesa in izvajati druga opravila, ki sodijo k vzdrževanju vrta, prekopavanje in podobno. Vse te stvari se posušijo in ne razpadajo. Toženec pa ne zbira odpadkov. Tožeča stranka ni opredelila katere raznovrstne odpadke naj bi zbiral in naj bi iz njih izhajal smrad. Na kupu toženec ne zbira organskih odpadkov gospodinjstva. Tudi druga tožnica v svojem zaslišanju ni vedela, ali so na kupu tudi odpadki organskega izvora. Izpoved druge tožnice tudi ni logična, saj je na eni strani zatrjevala, da odpadki razpadajo in gnijejo in se posledično širi smrad, na drugi strani pa, da naj bi toženec odpadke kuril vsak teden. Zatrjevala je tudi, da naj bi toženec iz garaže nosil plastiko. Splošno znano je, da plastika ne gnije. Prav tako veje, ki se požagajo ne zgnijejo v enem tednu oziroma ne morejo zgniti do te mere, da bi se širil kakršenkoli smrad. Za tožnika pa je bilo nedopustno vznemirjanje predvsem neznosen smrad, ki naj bi se sproščal iz nakopičenih odpadkov zaradi razpadanja. Pri tem stranki nista opredelili za kakšne odpadke sploh gre in tudi priče niso potrdile, da bi obstajal kakršenkoli neznosen smrad. Tudi glede hrupa odločitev ni pravilna. V zvezi s hrupom sta tožeči stranki in priče, katerih izpovedi je sodišče štelo kot verodostojno, izpovedale, da jih hrup ne moti v kolikor bi bil utemeljen, to pomeni, da v kolikor bi toženec kosilnico potreboval za košnjo trave, nadalje v kolikor bi mešalec za beton dejansko uporabljal za mešanje betona in traktor oziroma frezo za namen rezanja. Tudi zato je zahtevek za vsesplošno prepoved hrupa oziroma prekomeren hrup neutemeljen. Sodišče je dovolilo spremembo tožbe kljub izrecnemu nasprotovanju tožene stranke. Ni obrazložilo zakaj je to dovolilo, zato se v tem delu sodba ne da preizkusiti. Tudi spremenjena tožba ni dovolj določna. Ni opredeljeno katere akustične naprave naj bi povzročale hrup. Tožeča stranka je zatrjevala samo, da prihaja hrup iz radijskega sprejemnika. Ni tudi obrazložila na katere delovno stroje se nanaša tožbeni zahtevek. Navajala je le tri, to je traktor, kosilnica in mešalec za beton. Tudi ni opredelila pojma prevoznih sredstev. Prevozno sredstvo je tudi avto in bi se zato lahko sodbo razumelo tudi tako, da toženec ne bi smel po lastni nepremičnini prevažati z osebnim avtom, ki ga nujno potrebuje za prevoz na delo in iz dela. V tem delu je materialno pravo zmotno uporabljeno. Prekomernost hrupa tudi ni ugotovljena z gotovostjo, saj sploh ni ugotovljeno kako glasno dela mešalec za beton, kosilnica in traktor in ali je to v skladu z uredbo o mejnih vrednostnih kazalcev hrupa v okolju, ki bi jo sodišče moralo uporabiti po uradni dolžnosti. Tožeča stranka ni predlagala ustreznega izvedenca, ki bi glasnost strokovno ugotovil, kakor tudi ni navedb v smeri prekomernosti, razen pavšalnih navedb. Prekomerna glasnost bi se lahko ugotovila le z angažiranjem ustreznega izvedenca. Subjektivne izpovedi sosedov, ki so vsi starejši občani, kot je razvidno iz njihovih osebnih podatkov, ni mogoče šteti kot verodostojne, njihovi pogledi so izredno subjektivni in ne predstavljajo verodostojnega dokaza prekomernosti hrupa v skladu z uredbo. Glede izpovedi policista B.D. pa toženec poudarja, da tega dne ni on prižgal radia, zato je tudi ta ugotovitev nedokazana in je sodišče ne bi moglo šteti v njegovo škodo. Sodišče bi moralo upoštevati tudi izpoved priče D.P., ki je povedala, da je doma prižgala radio, da je bila lažje na vrtu in da je nekdo preskočil mejo in ji znižal glasnost, kar pa se je zgodilo le enkrat. Povedala je tudi, da dokler je bil živ njen mož ni bilo težav, ampak so se te s sosedi začele šele po smrti moža. Odločitev glede kurjenja je napačna. Zahtevek, da se tožencu prepoveduje kurjenje vsakršnih odpadkov je neizvršljiv. Priče so izpovedale, da kuri tudi drugi sosed M., torej kurjenje toženca ne more pomeniti preseganja običajne mere v strnjeni stanovanjski soseski. Dejansko stanje je glede teh okoliščin popolnoma neugotovljeno. Sodišče ni izvedlo dokaza z neposrednim ogledom na kraju samem, čeprav je bil ta dokazni predlog podan. Šele v pritožbi toženec to izpostavlja, ker ni vedel, da bo sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo, saj je bil glede emisij prepričan, da bo zavrnjen takšen zahtevek. Ne strinja se tudi z odločitvijo glede ugovora. Sodišče je že 1.9.2009 izdalo začasno odredbo zoper katero je toženec vložil ugovor 25.9.2009, pa o njej sodišče ni odločilo vse do izdaje izpodbijanega sklepa. Prvotni predlog za izdajo začasne odredbe je bil premalo natančen, tožeča stranka ga je šele naknadno precizirala. Z izdajo takšne začasne odredbe je tožencu prepovedano vsakršno zbiranje vsakovrstnih odpadkov in njihovo sežiganje ter vsakovrstno povzročanje hrupa z radijskim sprejemnikom, traktorjem, kosilnico, mešalcem za beton in drugimi viri hrupa, torej je sodišče tožencu prepovedalo povzročanje kakršnegakoli hrupa s čimerkoli. Čeprav verjetnost terjatve ni izkazana, ker je tožba nesklepčna, je izdana takšna začasna odredba, ki bistveno širše opredeli prepovedi dejanj tožencu na njegovi lastni nepremičnini kot je to dopustno. Zato je tudi v tem delu sodišče napačno uporabilo materialno pravo in toženec predlaga tudi razveljavitev odločbe o ugovoru.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je sicer v izpodbijani zadevi zavzelo pravilno pravno izhodišče, ko se je oprlo na določbo 75. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), po kateri mora lastnik nepremičnine pri uporabi nepremičnine opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali povzročajo znatnejšo škodo (prepovedana emisija). Pravdne stranke imajo svoje nepremičnine v strnjenem naselju stanovanjskih hiš. Na takem območju je toleranca za hrup, smrad in sploh obremenjevanje z emisijami nižja, kot je na manj poseljenem naselju, kjer so sosedje med seboj bolj oddaljeni. Vsak stanovalec v strnjenem naselju se mora zato pri uporabi svoje nepremičnine bolj omejevati, da ne moti sosedov, pri njihovi uporabi, še posebej, da ne kuri tik ob meji s sosednjo nepremičnino in to v času, ko piha veter prav v smer soseda, da kuri samo odpadke, ki so primerni za kurjenje, da ne povzroča hrupa, ki je pretirano moteč za sosede. V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi tožnikov in sosedov dovolj zanesljivo ugotovilo, da toženec nima dovolj izostrenega občutka za to, kaj je še primerno za takšno okolje, kaj pa že presega mejo krajevno običajnega. Čeprav so sosedje toženca od njega starejši, je iz tega kar so izpovedali jasno, da bi določena dejanja toženca motila tudi mlajše, zato toženec neutemeljeno izničuje njihove izpovedi s starostjo.

5. Kljub temu, da pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve o tem, da toženec krši z uporabo svoje nepremičnine medsosedsko sobivanje, pa izpodbijane sodbe ni moglo potrditi iz razloga, ker pritožba utemeljeno opozarja na nedoločen izrek, ki je zato neizvršljiv. V določenem delu pa je izrek tudi preširok, saj določene popolne prepovedi niso glede na ugotovljene okoliščine primerne. Tudi če toženec na svoji nepremičnini tedensko kuri na način, da moti tožnika, pa tudi ostale sosede, ker se ob tem kurjenju razvija smrad zaradi katerega morajo sosedje zapirati okna in v času kurjenja se ne morejo zadrževati na prostem, mu sodišče ne more naložiti, da opusti kurjenje vsakršnih odpadkov z odprtim ognjem na prostem. Ker ni sporno, da kurijo na prostem tudi drugi sosedje na svojih nepremičninah, tožencu ni mogoče v celoti prepovedati kurjenja. Ob takih krajevnih razmerah bi mu lahko prepovedalo le tisto, kar presega krajevno običajno mero, torej kolikor v negativnem odstopa od ostalih sosedov v soseski. Zato zahtevek na opustitev kurjenja vsakršnih odpadkov z odprtim ognjem na prostem že iz tega razloga ne bi mogel biti v celoti utemeljen. Odločitev, da je toženec dolžan opustiti obremenjevanje tožnikov s prekomernim hrupom iz akustičnih naprav, delovnih strojev in prevoznih sredstev pa je nedoločna in sodba s takšnim izrekom ni sposobna izvršbe, kot utemeljeno opozarja pritožba. Čeprav so sosedje potrdili, da toženec ob kurjenju širi v okolico smrad, tudi ta ugotovitev ne daje podlage za izrek, po katerem je toženec dolžan preprečiti širjenje smradu, saj je tudi ta izrek preveč nedoločen. Širjenje smradu je povezano s kurjenjem, saj je tožeča stranka navajala, da se razvija smrad iz toženčeve nepremičnine ob kurjenju, zato je odločitev o tem povezana z odločitvijo o prepovedi kurjenja. Gre torej za medsebojno povezana zahtevka, ki ju bo moralo sodišče obravnavati skupaj, tožeča stranka pa bo morala zahtevek predvsem določno opredeliti. Pravilno oblikovanje zahtevkov za opustitev emisij (hrupa in smradu) v praksi sicer večkrat povzroča probleme. Vendar mora tožnik v tožbenem zahtevku dovolj natančno označiti emisije za katere zahteva prepoved. Zadostna konkretizacija je odvisna od konkretnega primera, vsekakor pa mora biti zahtevek, ki se povzame v izrek sodbe, tako konkretiziran, da toženec točno ve, kaj mu je prepovedano in kdaj ga v morebitnem izvršilnem postopku lahko zadane sankcija, če se ne bo držal obveznosti, ki mu jih nalaga sodba. To velja tudi v primeru oblikovalnega tožbenega zahtevka. Ne sme priti namreč do situacije, ko bi se pravo vsebinsko odločanje iz pravdnega postopka preneslo v izvršilnega. V konkretni zadevi pa bi ob takšnem izreku, kot ga vsebuje izpodbijana sodba in ga je povzela iz premalo določnega zahtevka, lahko prišlo ob kršitvah prepovedi prav do te situacije.

6. Sodišče prve stopnje bi moralo tožečo stranko pozvati, da zahtevek določno opredeli in šele zatem meritorno obravnavati zadevo. Ker tako ni postopalo, je kršilo postopek (108. člen v zvezi s členom 180 ZPP), ta kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Iz teh razlogov je moralo pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi toženca ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti po 1. odstavku 354. člena ZPP in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

7. Tožeča stranka bo v ponovnem postopku morala postaviti določen tožbeni zahtevek glede vseh prepovedi, tako da bodo prepovedi, ki jih zahteva določno opredeljene. Očitno stranki v tem postopku različno tolmačita vsebino pravnega standarda kdaj smrad presega krajevno običajno mero oziroma kdaj hrup presega to mero, zato je naloga sodišča, če bo zahtevek pravilno postavljen, da v konkretnem primeru tudi določno pove, katero toženčevo ravnanje (na primer katere stvari ne sme kuriti, da ne bo povzročal smrad, oziroma v kakšnih vremenskih razmerah ne sme kuriti, da ne bo dim oviral sosede pri uporabi njihovih nepremičnin in podobno).

8. Toženec je v ugovoru zoper izdano začasno odredbo pravilno opozoril, da so omejitve, ki mu jih nalaga začasna odredba pri uporabi njegove nepremičnine, premalo določne in preširoke. Če bi se zatrjevala prekoračitev oziroma kršenje začasne odredbe, bi lahko prišlo do obravnavanja takšnega spora znotraj te pravde, kar kaže, kot je že zgoraj pojasnjeno ob tožbenem zahtevku, da takšna nedoločna zahteva ne more biti povzeta v izrek odločbe, ker lahko ustvarja le dodaten spor v primeru zatrjevane kršitve s strani tožeče stranke. Zato je moralo pritožbeno sodišče razveljaviti po 3. odstavku 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ tudi sklep o zavrnitvi ugovora, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do teh navedb ugovora.