Jedro

Predpostavka za prodajalčevo odgovornost za stvarne napake je, da mora vzrok za napako izvirati iz prodajalčeve sfere, te predpostavke pa kupcu (tožeči stranki) zaradi domneve ni treba dokazovati.

481. člen Obligacijskega zakonika v 1. odstavku predpisuje, da lahko kupec od prodajalca in proizvajalca zahteva, da stvar, ki ne deluje brezhibno, v primernem roku popravi, ali, če tega ne stori, da mu namesto nje izroči stvar, ki brezhibno deluje. Navedena zahtevka sta primarna, vendar pa je tudi iz naslova garancije v primeru, ko prodajalec zavrne popravilo stvari, mogoče uveljavljati zahtevek za povračilo stroškov popravila stvari, kadar je slednjo kupec popravil na stroške prodajalca. Priznanje slednjega je mogoče ob analogni uporabi 3. odstavka 639. člena OZ, ki določa pravico naročnika odpraviti napako na stvari na račun podjemnika, če ta napake opravljenega posla ne opravi sam. Tako pri podjemni kot pri prodajni pogodbi se s priznanjem pravice kupca (oziroma naročnika), da zagotovi odpravo napake na stroške prodajalca, zasleduje njegov interes za pravilno izpolnitev, kadar prodajalec napake ne odpravi sam.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 147308/2009 z dne 12. 10. 2009 v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba. Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke.

2. V pritožbi zoper sodbo je tožena stranka uveljavljala pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo utemeljenost jamčevalnega zahtevka tožeče stranke iz naslova garancije za brezhibno delovanje stvari po Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju: OZ) in Zakonu o varstvu potrošnikov. Ugotovilo je, da je tožeča stranka pravočasno uveljavljala garancijo za skrito napako stolov in je toženo stranko pozvala k zamenjavi stolov. Tožena stranka je reklamacijo zavrnila, ker je bil po njeni oceni vzrok za okvaro nenamenska raba stvari. Tožeča stranka je zato napako odpravila sama in za strošek popravila toženi stranki izstavila vtoževani račun.

6. Višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da za odločitev v tej zadevi ni pomembno, ali je bila posebna raba v smislu določbe 2. točke 459. člena OZ za nabavljene stole dogovorjena oziroma ali je tožena stranka za njo vedela, saj je, kot je navedlo sodišče prve stopnje, dokazni postopek pokazal, da stoli ne ustrezajo niti najmanj zahtevni, normalni rabi.

7. Med strankama ni sporno, da je prišlo do okvare podnožij (dela izročenih) stolov. Predpostavka za prodajalčevo odgovornost za stvarne napake je, da mora vzrok za napako izvirati iz prodajalčeve sfere, te predpostavke pa kupcu (tožeči stranki) zaradi domneve ni treba dokazovati. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je okvara nastala zaradi nenamenske uporabe uporabe stolov, takšne trditve tožeče stranke pa so tudi v nasprotju z izvedenimi dokazi, saj iz izpovedb priče (predstavnik šole M. R.) izhaja, da so njihovi slušatelji starejši ljudje in ne otroci in da „guncanja „ na stolih ni bilo. Res je, da je izvedenec le ugibal, zakaj je prišlo pri preizkuševalcih do različnih rezultatov testiranj, vendar je po oceni višjega sodišča pri odločanju v zadevi ni mogoče mimo njegove ugotovitve, da vzrok za napako izvira iz prodajalčeve sfere in da ni mogoče govoriti o nepravilni rabi stolov, saj do poškodb stolov, kakršne so nastale v tem primeru, lahko privede le poddimenzionirana geometrija nog, kar pa je v domeni proizvajalca. Izvedenec je ugotovil, da sporni stoli ne ustrezajo niti normalni, običajni rabi, saj niso prenesli minimalnih sil in so se že ob teh deformirali. Izvedenec je pojasnil tudi, da je zahtevana stopnja obremenitve enaka za javno in domačo rabo.

8. Pritožba navaja, da je tožeča stranka kljub temu, da je bilo poškodovanih le 14 stolov, zamenjala podnožja vseh 70 stolov in nanje privarila svoja podnožja. Iz listovne dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožeča stranka pozvala toženo stranko k zamenjavi podnožij vseh stolov (dopis z dne 5. 6. 2009), ta pa tega ni storila. Višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je tožeča stranka po tem, ko je bilo poškodovanih že 27% stolov (tudi v izogib morebitnim poškodbam uporabnikov stolov), upravičeno v skladu s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika popravila vse stole in ne le že poškodovanih.

9. Pritožbena trditev, da tožeča stranka ne zatrjuje in dokazuje, da je končni kupec od nje zahteval zamenjavo podnožij vseh stolov, kar bi lahko bila podlaga za zamenjavo, je nedovoljena pritožbena novota, ki je zaradi določbe 337. člena ZPP ni mogoče upoštevati.

10. Pritožba ocenjuje, da strošek predelave podnožij ni realen in sprejemljiv, tožeča stranka pa ni ponudila nobenih cenikov niti opredelila stroškov takšne izvedbe podnožja ter ni ponudila nobenega dokaza v smeri ugotovitve vrednosti takšne predelave. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožena stranka zahtevka po višini ni obrazloženo prerekala, tožeča stranka pa je podrobno obrazložila, kako je vtoževani znesek izračunala (vloga z dne 3. 11. 2011) in specificirala svoje stroške, ki jih je imela z odpravo napake ter za navedeno predložila dokaze.

11. 481. člen Obligacijskega zakonika v prvem odstavku predpisuje, da lahko kupec od prodajalca in proizvajalca zahteva, da stvar, ki ne deluje brezhibno, v primernem roku popravi, ali, če tega ne stori, da mu namesto nje izroči stvar, ki brezhibno deluje. Navedena zahtevka sta primarna, vendar pa je tudi iz naslova garancije v primeru, ko prodajalec zavrne popravilo stvari, mogoče uveljavljati zahtevek za povračilo stroškov popravila stvari, kadar je slednjo kupec popravil na stroške prodajalca. Priznanje slednjega je mogoče ob analogni uporabi tretjega odstavka 639. člena OZ, ki določa pravico naročnika odpraviti napako na stvari na račun podjemnika, če ta napake opravljenega posla ne opravi sam. Tako pri podjemni kot pri prodajni pogodbi se s priznanjem pravice kupca (oziroma naročnika), da zagotovi odpravo napake na stroške prodajalca, zasleduje njegov interes za pravilno izpolnitev, kadar prodajalec napake ne odpravi sam.

12. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na navedeno zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi tožene stranke niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (1. odstavek 350. člena ZPP). Višje sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odst. 154. člena v zvezi s prvim odst. 165. člena ZPP). Višje sodišče pa je zavrnilo tudi zahtevo tožeče stranke za povračilo stroškov, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj je ugotovilo, da ta ni pripomogel k reševanju pritožbe in je bil zato nepotreben (1. odst. 155. člena ZPP).