Jedro

Do denarne odškodnine za škodo, ki je nastala zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, je upravičena oseba (upravičenec), ki izpolnjuje pogoje, določene v 2. členu ZPŠOIRSP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo A.A. za določitev denarne odškodnine, za škodo povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ki jo je 26. 1. 2015 vložila na Upravni enoti Velenje. Skliceval se je na določbe Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP) in ugotovitev, da je bilo s vpogledom v uradne evidence ugotovljeno, da prosilka, državljanka Srbije, kjer tudi živi, ni državljanka Republike Slovenije in da v Republiki Sloveniji nima urejenega statusa tujca. V postopku je bilo ugotovljeno obdobje prijave stalnega prebivališča v Upravni enoti Velenje, na naslovu B., v obdobju od 19. 5. 1976 do 21. 5. 1981 in od 21. 5. 1981 do 26. 2. 1992, ko je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, na naslovu C. v Velenju. Dne 26. 2. 1992 je prosilki prenehalo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, ker so zanjo, v skladu s prehodno določbo 81. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj), začele veljati določbe tega zakona. Iz registra državljanstev ni razvidno, da bi prosilka kdaj zaprosila za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji pa je prvič vložila šele 23. 7. 2013 na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). Postopek je bil ustavljen s sklepom UE Celje z dne 9. 12. 2013. Ker prosilka ne spada med upravičence določene v prvem in drugem odstavku ZPŠOIRSP, se ji na podlagi četrtega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP ne prizna pravica do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

2. Drugostopenjski organ, Ministrstvo za notranje zadeve, je z odločbo št. 492-203/2015/2 (1312-15) z dne 22. 4. 2015 pritožbo zavrnilo.

3. Tožnica v tožbi, ki jo vlaga iz vseh razlogov Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), odločitvi ugovarja. Navaja, da pravna teorija pod prebivališčem pojmuje kraj, kjer se oseba nastani z namenom stalnega prebivanja, zato ne namerava zahtevati prebivališča v Republiki Sloveniji. Vztraja pri trditvi, da ji je prebivališče v Velenju prenehalo na nezakonit način. Fiktivno se v Sloveniji ne želi prijaviti, tudi zato ne, da ne bo podvržena rednim kontrolam pristojnih organov. Prav tako se ne namerava odreči srbskemu državljanstvu, ki ga je pridobila z rojstvom. Sklicuje se na zadevo Kurić proti Sloveniji in na pravice izbrisanih, ki izhajajo iz te sodbe. Ker imajo mednarodne pogodbe prednost pred domačim pravom in se uporabljajo neposredno, bi morala upravna organa uporabiti Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, z vsemi protokoli. Upravna organa sta namesto konvencije in sodbe zasledovala cilj zaščititi proračun in ne interes izbrisanih. Predlaga, da se tožbi ugodi in odločitev odpravi.

4. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala, da se tožba kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijane odločbe odločitev pojasnil prvostopenjski organ, in z razlogi, s katerimi je zavrnil pritožbene ugovore drugostopenjski organ, ter se nanje tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

7. V obravnavani zadevi sodišče tožnici pojasnjuje, da je do denarne odškodnine za škodo, ki je nastala zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, upravičena oseba (upravičenec), ki izpolnjuje pogoje, določene v določbi 2. člena ZPŠOIRSP.

8. Tožnica ne ugovarja ugotovitvam prvostopenjskega organa, ki temeljijo na podatkih uradnih evidenc, da je v Republiki Sloveniji živela od 19. 5. 1976 do 26. 2. 1992, ko je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, prav tako ne ugovarja ugotovitvi, da ni zaprosila za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, niti ugotovitvi, da je vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji prvič vložila šele 23. 7. 2013, na podlagi določb Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). Tako tudi po presoji sodišča te (nesporne) ugotovitve dokazujejo, da tožnica ni pridobila lastnosti upravičenca do denarne odškodnine v smislu prvega in drugega odstavka ZPŠOIRSP.

9. Ob upoštevanju podatka, da je tožnica vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji prvič vložila šele 23. 7. 2013, ta postopek pa je bil s sklepom Upravne enote Velenje, št. 214-2137/2013 z dne 9. 12. 2013 ustavljen, je po presoji sodišča pravilna tudi ugotovitev, da so bili v zadevi izpolnjeni pogoji za zavrnitev tožničine vloge na podlagi določbe četrtega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP. Ta odstavek določa, da se pravica do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ne prizna osebi, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in ji je bila vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, vložena po zakonu, ki ureja status državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 50/10).

10. Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo kot neutemeljeno.