Jedro

Zgolj dejstvo, da se v skladu s petim odstavkom 59.a člena ZP-1 odločba o prekršku z obrazložitvijo vroči vsem upravičencem do zahteve za sodno varstvo, ne pomeni, da lahko zoper odločbo o prekršku zahtevo za sodno varstvo tudi vložijo vsi upravičenci. Taka razlaga bi namreč nasprotovala izrecni določbi prvega odstavka 59. člena ZP-1, da zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku lahko vloži le tisti upravičenec, ki je pravočasno napovedal njeno vložitev v skladu z 59.a členom tega zakona.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 20,00 EUR v roku in na način, kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper sklep Finančnega urada Celje z dne 11. 8. 2021 kot neutemeljeno, storilcu pa naložilo plačilo stroškov postopka v zvezi z vloženo zahtevo za sodno varstvo – sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje storilčev zagovornik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutno bistvenih kršitev določb postopka o prekršku (1. in 2. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1) in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter odpravo sklepa prekrškovnega organa ter obravnavanje zahteve za sodno varstvo, ki jo je storilec vložil zoper odločbo prekrškovnega organa z dne 30. 7. 2021. 3. Pritožba je neutemeljena.

4. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo: (-) da je prekrškovni organ 29. 6. 2021 izdal odločbo o prekršku, s katero je pravno osebo E. d.o.o., spoznal za odgovorno storitve prekrška po 2. alineji prvega odstavka 23. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC-1) in ji izrekel globo v višini 5.000,00 EUR, odgovorno osebo pravne osebe B. B. pa spoznal za odgovornega storitve istega prekrška in ji na podlagi drugega odstavka 23. člena ZPDZC-1 izrekel globo v višini 500,00 EUR, (-) da je zoper to odločbo pravna oseba E. d.o.o. 2. 7. 2021 vložila pravočasno in dovoljeno napoved zahteve za sodno varstvo, ki jo je v imenu pravne osebe podal in podpisal C. C. iz pravne službe omenjene pravne osebe, (-) da je prekrškovni organ pravno osebo z zapisom 8. 7. 2021 pozval k dopolnitvi napovedi zahteve za sodno varstvo s pravno veljavnim podpisom pravne osebe, ki mora poleg žiga pravne osebe vsebovati tudi pravilno ime, funkcijo in lastnoročni podpis zastopnika pravne osebe – direktorja, (-) da je pravna oseba je poziv prekrškovnega organa upoštevala ter prekrškovnemu organu ponovno poslala napoved zahteve za sodno varstvo, ki jo je podpisal B. B. kot direktor, (-) da je v glavi dopisa, s katerim je bila napovedana zahteva za sodno varstvo, navedena samo pravna oseba, ne pa tudi odgovorna oseba pravne osebe, (-) da je napoved zahteve za sodno varstvo podpisal B. B. kot direktor pravne osebe, ni pa jih podpisal tudi v lastnem imenu, (-) da tudi iz besedila napovedi zahteve za sodno varstvo ne izhaja, da bi jo vložil tudi B. B. kot odgovorna oseba pravne osebe, temveč le kot direktor torej v imenu pravne osebe, (-) da je prekrškovni organ izdelal odločbo z obrazložitvijo in jo vročil tako pravni kot odgovorni osebi pravne osebe, pri čemer je bila odgovorni osebi pravne osebe odločba z obrazložitvijo poslana samo v vednost in (-) da je zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku vložila tudi odgovorna oseba pravne osebe.

5. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je odločitev prekrškovnega organa, ki je s sklepom z dne 11. 8. 2021 zavrgel zahtevo za sodno varstvo, ki jo je zoper odločbo z obrazložitvijo vložil B. B.. kot odgovorna oseba pravne osebe, pravilen in zakonit in da storilec v predmetni zahtevi za sodno varstvo zoper sklep o zavrženju zahteve za sodno varstvo ni dokazno utemeljil, da je vložil napoved zahteve za sodno varstvo tudi v svojem imenu.

6. Glede na predstavljeno procesno dejansko stanje se je sodišče povsem utemeljeno ukvarjalo izključno z ugotavljanjem dejanskega stanja glede vprašanja, ali je B. B. napovedal zahtevo za sodno varstvo, kot odgovorna oseba pravne osebe, v nasprotju s pritožbenimi navedbami pa je v obrazložitvi odgovorilo tudi na navedbe, da napovedi zahteve za sodno varstvo B. B. sploh ni bilo potrebno vložiti. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč povsem jasno izhaja stališče sodišča prve stopnje, da bi bila vložena zahteva za sodno varstvo odgovorne osebe pravne osebe zoper odločbo o prekršku dovoljena le v primeru, če bi jo napovedala tudi odgovorna oseba pravne osebe, torej B. B. v svojem lastnem imenu in ne zgolj v vlogi zakonitega zastopnika pravne osebe. To jasno izhaja iz zapisa, da storilec ni dokazal, da je zahtevo za sodno varstvo napovedal tudi kot odgovorna oseba pravne osebe. Da je sodišče prve stopnje navedlo razloge o odločilnih dejstvih in se opredelilo do stališč zagovornika v zahtevi za sodno varstvo, jasno kaže tudi dejstvo, da zagovornik v predzadnjem odstavku pritožbe polemizira z materialno pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. V kolikor namreč sodišče ne bi zavzelo stališča glede vprašanja, ali bi moral B. B. zahtevo za sodno varstvo napovedati posebej tudi v svojem imenu, zagovornik ne bi mogel očitati sodišču, da je zavzelo materialnopravno zmotno stališče, da bi moral B. B. kot odgovorna oseba pravne osebe obvezno napovedati zahtevo za sodno varstvo tudi sam. Pritožbeni očitek, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da je obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka o prekršku po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, je tako neutemeljen.

7. Zagovornik tudi v pritožbi vztraja pri stališču, da je absolutno nedopustna in v nasprotju z namenom zakonodajalca taka razlaga zakona, po kateri kljub obveznosti izdaje in vročanja vsebinsko obrazložene odločbe o prekršku vsem upravičencem do zahteve za sodno varstvo, ne glede na to, ali so zahtevo za sodno varstvo napovedali, ne bi bilo omogočeno, da zoper tako obrazloženo odločbo o prekršku vložijo zahtevo za sodno varstvo in da nikakor ni dopustno, da se omeji možnost pravnega sredstva zoper obrazloženo odločbo o prekršku komurkoli, ki je upravičen do zahteve za sodno varstvo po prvotni in neobrazloženi odločbi o prekršku. Nadalje ob sklicevanju na četrti odstavek 59.a člena ZP-1 meni, da odločba o prekršku ne more postati parcialno pravnomočna zgolj glede odgovorne osebe pravne osebe in da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravno s tem, ko se je postavilo na stališče, da bi moral B. B. kot odgovorna oseba pravne osebe obvezno napovedati zahtevo za sodno varstvo zoper neobrazloženo odločbo, čeprav je bila zoper odločbo napovedana zahteva za sodno varstvo s strani drugega upravičenca tj. družbe E. d.o.o., katere odgovorna oseba je bil B. B. tako v času storitve prekrška, kot tudi v času izdaje odločbe o prekršku. Zagovornik meni, da navedena okoliščina vodi v logično sklepanje, da če je pravna oseba nasprotovala odločbi o prekršku in zoper njo napovedala zahtevo za sodno varstvo, potem je odločbi o prekršku nasprotovala tudi njena odgovorna oseba. Kakršnakoli drugačna razlaga pa bi po mnenju zagovornika bila nezdružljiva z logično in pravno interpretacijo tako dejanskega stanja, kot tudi relevantne zakonodaje, predvsem pa bi to predstavljalo kršitev ustavno zagotovljene pravice do pravnega sredstva. Takim pritožbenim navedbam ni mogoče slediti.

8. V skladu s prvim odstavkom 59. člena ZP-1 je zoper odločbo o prekršku, ki jo je na prvi stopnji izdal prekrškovni organ v hitrem postopku, dovoljena zahteva za sodno varstvo, ki jo lahko vložijo oseba, ki ji je bila izrečena sankcija, njen zakoniti zastopnik oziroma zagovornik ter lastnik odvzetih predmetov, pod pogojem, da je upravičenec pravočasno napovedal njeno vložitev v skladu z 59.a členom ZP-1. Ta nadalje določa, da prekrškovni organ upravičencu do zahteve za sodno varstvo pošlje odločbo o prekršku iz 56. člena tega zakona, ki ne vsebuje obrazložitve, in v pouku o dolžnosti predhodne pisne napovedi vložitve zahteve za sodno varstvo upravičence pouči o dolžnostih in posledicah iz drugega, tretjega, četrtega in petega odstavka tega člena. Drugi odstavek 59.a člena ZP-1 določa, da morajo upravičenci do zahteve za sodno varstvo iz prvega odstavka 59. člena ZP-1 vložitev zahteve za sodno varstvo pisno napovedati v roku 8 dni od prejema odločbe o prekršku brez obrazložitve, tretji odstavek 59.a člena ZP-1 pa določa, da če upravičenec do zahteve za sodno varstvo v zakonskem roku vložitve te zahteve ne napove ali napoved umakne, se šteje, da se je odpovedal pravici do zahteve za sodno varstvo. Peti odstavek 59. a člena ZP-1, ki ga zagovornik v pritožbi posebej izpostavlja, res določa, da mora v primeru, če je vsaj eden od upravičencev do zahteve za sodno varstvo napovedal vložitev te zahteve, pisna odločba o prekršku z obrazložitvijo biti izdelana in poslana najpozneje v 30 dneh po prejeti napovedi vložitve zahteve za sodno varstvo in da se ta odločba z obrazložitvijo pa se vroči vsem upravičencem do zahteve za sodno varstvo, vendar te določbe ni mogoče interpretirati na način kot to poskuša zagovornik v predmetni zadevi tj. da ima potem tudi upravičenec do zahteve za sodno varstvo, ki vložitve le-te ni napovedal, pravico vložiti zahtevo za sodno varstvo. Taka razlaga namreč nasprotuje izrecni določbi prvega odstavka 59. člena ZP-1, da zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku lahko vloži le tisti upravičenec, ki je pravočasno napovedal njeno vložitev v skladu z 59.a členom tega zakona. Povedano drugače - zgolj dejstvo, da se v skladu s petim odstavkom 59.a člena ZP-1 odločba o prekršku z obrazložitvijo vroči vsem upravičencem do zahteve za sodno varstvo, ne pomeni, da lahko zoper odločbo o prekršku zahtevo za sodno varstvo tudi vložijo vsi upravičenci.

9. Čeprav se morda z življenjskega vidika zdi logično sklepanje, da odločbi o prekršku nasprotuje tudi odgovorna oseba pravne osebe, ki je napovedala zahtevo za sodno varstvo, tudi to v procesnem smislu ne more predstavljati podlage, da bi se štelo, da je zahtevo za sodno varstvo napovedala tudi odgovorna oseba pravne osebe, če tega ni izrecno storila. Procesni položaj pravne osebe in odgovorne osebe pravne osebe namreč ni tako medsebojno povezan, da bi bilo mogoče zoper obe osebi izdati le enako oziroma isto odločbo o prekršku. Povsem možni in tudi v praksi pogosti so primeri, ko odgovorna oseba pravne osebe oziroma neposredni storilec prekrška zahteve za sodno varstvo ne napove oz. ne vloži, ker nima interesa za vložitev zahteve za sodno varstvo, pač pa jo vloži samo pravna oseba, ki lahko dokazuje, da so izkazani ekskulpacijski razlogi po tretjem odstavku 14. člena ZP-1, čeprav je pravnomočno ugotovljeno, da je odgovorna oseba pravne osebe kot neposreden storilec prekrška za prekršek odgovorna.

10. Upoštevajoč navedeno je tako jasno, da bi napoved zahteve za sodno varstvo moral storilec B. B. vložiti tudi v lastnem imenu kot odgovorna oseba pravne osebe in ker tega po ugotovitvah prekrškovnega organa, ki jim je sodišče prve stopnje pritrdilo, ni storil, je odločitev prekrškovnega organa o zavrženju odložene zahteve za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku pravilna, kot je to ugotovilo že sodišče prve stopnje, s tem pa je tudi pravilna zakonita odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo v predmetnem postopku obravnavano zahtevo za sodno varstvo zoper sklep o zavrženju.

11. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

12. Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) storilcu naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 20,00 EUR, ki jih je storilec dolžan plačati v roku in na način, kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa za plačilo sodne takse .