Jedro

Pri izdaji začasne odredbe o varstvu otroka je potrebno upoštevati izključno otrokove koristi. Pri tem je potrebno upoštevati, da je lahko začasna odredba v sporih o varstvu in vzgoji otrok le nujen ukrep, ki ga je potrebno izreči takrat, ko se pokaže, da koristi otroka terjajo nujno ukrepanje že tekom postopka, to pa je takrat, če se ugotovi, da bi s to začasno odredbo otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda, ali da je prišlo do nasilja, da torej iz ogroženosti otroka izhaja nujnost, da se vprašanje varstva in vzgoje uredi še pred nastalo odločitvijo o sporu. Zato je sodišče pri odločanju dolžno ugotavljati največje koristi otroka, po drugi strani pa nujnost takšnega ukrepa. Začasna odredba je izjemno sredstvo in jo sodišče lahko izda le, če ugotovi, da bi brez začasne odredbe otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda. Res je, da je sodišče dolžno te okoliščine upoštevati tudi po uradni dolžnosti, vendar pa je vendarle vezano tudi na trditveno podlago predlagatelja, v tem primeru tožnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero je zahtevala, da mu toženka izroči mladoletno T. v varstvo, vzgojo in oskrbo, P. S. pa se vse do 30 dni po pravnomočnosti sodbe, ki bo izdana v pravdnem postopku, omogočijo stiki z mladoletno T., da se ji v primeru, če bo toženka kršila stike ali če ne bo izpolnila svoje obveznosti izreče denarna kazen v višini 500.000,00 SIT in da se začasna odredba izvrši tako, da se P. S. odvzame mladoletno T. S. in se jo izroči očetu. Sodišče je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Tožeča stranka se je zoper zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe pravočasno pritožila, uveljavlja pa vse tri pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. Sodišču očita, da je sicer ravnalo pravilno, ko je po uradni dolžnosti vpogledalo in uporabilo sklep istega sodišča v zadevi P 880/2006 z dne 26. 9. 2006, vendar pa je pri tem spregledalo, da ta sklep ne vsebuje ureditve stikov. Če je sodišče ocenilo, da niso izkazani pogoji za izdajo začasne odredbe, bi moralo vsaj urediti stike v skladu s 408. čl. ZPP v zv. s 106. čl. ZPP. Sicer pa mu v času vložitve te tožbe ni bila znana okoliščina, da je tudi toženka zoper njega vložila tožbo, kar je izvedel šele iz tega sklepa. Meni, da je sodišče prve stopnje pri odločanju ravnalo preformalistično. Napačno je tudi uporabilo materialno pravo, ko je okoliščino, da je bilo potrebno posredovanje policije, ker hčerke ni vrnil na dom, razlagalo v njegovo škodo, saj do izdaje začasne odredbe med staršema niso bila pravnomočno urejena vprašanja varstva, vzgoje in oskrbe ter stikov, zato je posredovanje policije na željo enega starša bilo neutemeljeno. Sodišče je tudi preseglo vse razumne in dopustne meje, ko je na njegovo škodo štelo okoliščino iz spisa K 70/2005, saj se tožnik o teh dejstvih še sploh ni izrekel. Zato mu je bila tudi kršena pravica do obravnavanja pred sodiščem. Meni, da gre za vrsto pristranosti, saj sodišče okoliščine kazenske ovadbe, ki jo je vložil zoper toženko ni dokazno ocenilo, ni pridobilo podatkov o vseh kazenskih ovadbah, ki jih je vložil zoper tožnico. Kar pa se tiče poročila centra za socialno delo pa bo potrdil upravni postopek, ki teče zaradi nezakonitih ravnanj tega centra. Ker je hčerka zelo navezana na očeta, sleherni dan, ko mu ni predana v varstvo in vzgojo in sleherni dan, ko mati omogoča stik pomeni nedopustno odtujevanje otroka in očeta. Zato je za takšno ravnanje odgovorno sodišče. Predlaga, da se njegovemu predlogu ugodi in sklep spremeni tako, da se izda začasna odredba. Zahteva povrnitev stroškov postopka: za pritožbo 200 točk, 4 točke za materialne stroške in za takso za pritožbo po odmeri sodišča. Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je 28. 9. 2006 vložil tožbo za dodelitev v varstvo in vzgojo mld. T. S., rojene 9. 9. 2003, obenem pa predlagal izdajo začasne odredbe, s katero je zahteval, da mu toženka 30 dni po pravnomočnosti, izroči mld. T. v varstvo, vzgojo in oskrbo, predlagal pa je tudi ureditev stikov mld. T. z materjo. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je odločalo o predlogu za izdajo začasne odredbe na podlagi 411. čl. ZPP, ki ureja začasno odredbo med postopkom v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki, ter na podlagi določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki na splošno urejajo pogoje za izdajo začasne odredbe. Pri izdaji začasne odredbe o varstvu otroka je potrebno upoštevati izključno otrokove koristi. Pri tem pa je potrebno upoštevati, da je lahko začasna odredba v sporih o varstvu in vzgoji otrok le nujen ukrep, ki ga je potrebno izreči takrat, ko se pokaže, da koristi otroka terjajo nujno ukrepanje že tekom postopka, to pa je takrat, če se ugotovi, da bi s to začasno odredbo otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda, ali da je prišlo do nasilja, da torej zaradi ogroženosti otroka izhaja nujnost, da se vprašanje varstva in vzgoje uredi še pred nastalo odločitvijo o sporu. Zato je sodišče pri odločanju dolžno ugotavljati največje koristi otroka, po drugi strani pa nujnost takšnega ukrepa. Začasna odredba je izjemno sredstvo in jo sodišče lahko izda le, če ugotovi, da bi brez začasne odredbe otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda. Res je, da je sodišče dolžno te okoliščine upoštevati tudi po uradni dolžnosti, vendar pa je vendarle vezano tudi na trditveno podlago predlagatelja, v tem primeru tožnika.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da teče pred Okrožnim sodiščem v Celju pod opr. št. P 880/2006 pravda za dodelitev mld. T. med istima pravdnima strankama, le da je tožnica mati in da je sodišče v tej zadevi izdalo začasno odredbo. Z začasno odredbo z dne 26.09.2006 je mld. T. dodelilo v varstvo materi. V tej pravdni zadevi je tudi sporazum o stikih, sklenjen pri C. z. s. d. C. z datumom 7. 6. 2006. Iz tega sporazuma pa sodišče zaključuje, da so bili stiki urejeni, zato niso utemeljene pritožnikove navedbe o tem, da bi sodišče, če je že zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe o dodelitvi, moralo odločiti vsaj o stikih. Že iz teh podatkov izhaja, da je nesmiselno, da tečeta ločeno dva postopka in da se v vsakem postopku posebej urejajo razmerja staršev do otrok. Zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je bilo že odločeno z začasno odredbo o dodelitvi mld. hčerke, da pa je v spisu tudi sporazum staršev, s katerim sta sporazumno uredila stike, so bili pravilna podlaga za zavrnitev zahtevka. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da niso podane take spremenjene okoliščine, zaradi katerih bi bilo potrebno ponovno odločati o začasni odredbi. K temu pa pritožbeno sodišče še dodaja, da ne moreta istočasno teči dva postopka o istem zahtevku ( ZPP čl. 274). Z vložitvijo prve tožbe za dodelitev je nastopila visečnost pravde vsaj za zahtevek za dodelitev. Glede drugega dela zahtevka, s katerim tožnik zahteva stike otroka z materjo, pa pravzaprav niti nima interesa, da se pritožuje. V vsakem primeru bo moralo sodišče v zadevi P 880/2006, v kolikor bo sporno, odločiti tudi o stikih, ki so, kot pravilno opozarja pritožnik, sestavni del odločanja o dodelitvi. Zato je sodišče prve stopnje potem, ko je ocenilo tiste dokaze, ki jih je vpogledalo iz pravdnega spisa P 880/2006 in za katere je ugotovilo, da se stanje glede na podajo poročila ni spremenilo, pravilno zahtevek zavrnilo, saj bi lahko vsaj glede enega dela zahtevka odločilo v skladu z določbo 274 člena ZPP.

Sodišče je v razlogih sklepa res navajalo okoliščino, da naj bi bil mld. otrok večkrat priča nasilnemu ravnanju toženca nad tožnico, vendar pa je pri tem le povzemalo razloge iz začasne odredbe, izdane v zadevi P 880/2006. Zato s tem tožencu ni bila kršena pravica do tega, da se izjavi v postopku.

Iz podatkov v spisu in razlogov v sklepu sodišča prve stopnje izhaja, da sta se starša že dogovorila o stikih, zato ne držijo pritožbene trditve o tem, da bi sodišče moralo urediti stike, v kolikor pa je potrebno stike ponovno urejati, se lahko ti uredijo v skladu z določbo 106. čl. ZZZDR. Tožencu s tako zavrnitvijo začasne odredbe, glede na to, da teče postopek v zadevi P 880/2006, kjer bo sodišče odločalo v skladu z določbami ZPP in ZZZDR, ne bo odvzeta nikakršna pravica, niti pravica do tega, da bo imel urejene stike.

Sodišče prve stopnje je tako popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno zaključilo, da predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen, ter da niso podani takšni pogoji, ki jih za izdajo začasne odredbe določa ZIZ. Zato je utemeljeno zahtevek zavrnilo. Absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa niso podane.

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka.