Jedro

Z namenom prikrivanja zemljiškega maksimuma sklenjena pogodba o delitvi nepremičnine je navidezna pogodba po dol. 1. odst. 66. čl. ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je darilna pogodba z dne 20.8.1979, sklenjena med tožnico in M.D. ter toženko brez pravnega učinka, zaradi česar je tožnica do 1/2 solastnica nepremičnin v vložkih št. 937, 815, 1213 in 1214 k.o. Toženi stranki je naložilo, da mora tožnici izstaviti zemljiškoknjižnim predpisom ustrezajočo listino, na katere podlagi se bo pri navedenih nepremičninah vknjižila lastninska pravica na tožnico do 1/2. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je darilna pogodba z dne 20.8.1979 navidezna in zato brez pravnega učinka.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo in uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodba sodišča druge stopnje nima potrebnih razlogov, ti pa so tudi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče druge stopnje je namreč le pavšalno ugotovilo, da v celoti prevzema razloge sodbe sodišča prve stopnje. Na bistveno vprašanje, ali je sporna darilna pogodba z dne 20.8.1979 navidezna ali ne, ni zadovoljivo odgovorilo. Zelo pomembno je dejstvo, da toženka spornih zemljišč od njihovega nakupa do daritve v letu 1979 ni imela v posesti, temveč je posest nastopila šele po daritvi. Darilna pogodba je torej bila v celoti realizirana. Zavzeti bi bilo treba stališče do vprašanja, zakaj sporna zemljišča takoj po njihovem nakupu niso bila prepisana na toženkino ime, če je res šlo za izigravanje kmetijskega zemljiškega maksimuma. Tožnica in njen razvezani mož sta na kupljenih zemljiščih hotela zidati, zaradi česar jih ni mogoče smatrati za kmetijska zemljišča; če pa velja obratno, je treba odgovoriti na vprašanje, ali je njihovo namembnost sploh bilo mogoče spremeniti. Obvelja ugotovitev, da sta tožnica in njen razvezani mož po nakupu spornih zemljišč spoznala, da jih ne potrebujeta, zaradi česar sta se odločila, da jih podarita toženki. Nagib za daritev je jasen, saj je toženka bila tista, ki je tožnici in njeni družini dajala določeno pomoč. Tudi veljavna sodna praksa ozko tolmači ničnost pravnih poslov. Zato toženka predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje z ugoditvijo njeni pritožbi in zavrnitvijo tožbenega zahtevka, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP kot revizijski razlog je v reviziji obrazložena le s splošno trditvijo, da "inštančna sodba nima razlogov, da so ti nejasni in da so v nasprotju z vsebino listin in izpovedb v postopku", po drugi strani pa, kolikor sodbi sodišča druge stopnje očita, da "v celoti povzema razloge prvostopne sodbe in le skopo k navedenemu še dodaja določene razloge", posega v območje nestrinjanja z dokazno oceno ugotovljenega dejanskega stanja. Ne glede na pomanjkanje konkretne trditvena podlage, ki bi se nanašala na neobrazloženost sodb nižjih sodišč, revizijsko sodišče v njunih razlogih ne najde ničesar, kar bi nasprotovalo listinam in izpovedbam v postopku, predvsem pa so njuni razlogi o odločilnih dejstvih jasni in razumljivi ter jih je mogoče preizkusiti. Tudi v reviziji ponovljena pritožbena trditev o nesklepčnosti tožbenega zahtevka je ponovno ostala neobrazložena, zaradi česar obvelja stališče izpodbijane sodbe, da ne glede na to "o nesklepčnosti tožbenega zahtevka ne moremo govoriti".

Graja sprejete dokazne ocene posega v področje presoje dejanskega stanja. Obsežno dokazno gradivo je zaradi pravne presoje, ki se nanaša na utemeljenost uporabe določbe 1. odstavka 66. člena ZOR o obstoju in posledicah navidezne pogodbe, terjalo natančno analizo zbranih dejstev. Lastnost prvostopne sodbe je prav v navedeni natančnosti in analitičnem pristopu. Sodišče druge stopnje pa je v tej smeri zadovoljivo zavrnilo pritožbene navedbe, predvsem tiste, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 375. člena ZPP). Na revizijski stopnji ponovljeno grajo dokazne ocene pa zadevajo posledice prepovedi revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ( 3. odstavek 385. člena ZPP).

Ugotovljena dejanska podlaga pa je s prepričljivo utemeljitvijo omogočala pravno sklepanje o navideznosti daritve solastninskega deleža zemljišč toženki dne 20.8.1979. Po revizijskem stališču naj bi bilo povsem jasno, da je šlo med strankama za "tipično darilno pogodbo". Vendar pa so dejstva, ki naj bi dokazovala tožničin nagib za daritev takšna, da omogočajo prav nasprotno presojo. Svoj delež spornih zemljiš je tožnica kupila zase z namenom (gradnje in obrti), ki glede na kasnejšo navidezno daritev ni odločilne narave. Ugotovljena dejanska podlaga je nižjima sodiščema dovoljevala sklepanje, da je bil "daritveni" nagib le v odvrnitvi morebitnih posledic prekoračitve zemljiškega maksimuma, pri čemer dokazi niso omogočili niti sklepanja o morebitnem mešanem pravnem poslu (delna daritev, delno pa odplačilo toženkinih "trudov", ki jih je imela s tožnico in njenim ostalim premoženjem). Prav dokazovanju obstoja zatrjevane (delne) odplačnosti daritve je na nižjih stopnjah bila posvečena posebna in zadostna pozornost. Ob sicer porušenih odnosih med pravdnima strankama je bilo prav na tej podlagi mogoče dokazati ali ovreči daritveni nagib in s tem uporabo določbe 66. člena ZOR o obstoju navidezne pogodbe.

Na opisano pravno sklepanje zato ne more vplivati v reviziji posebej poudarjena okoliščina o realizaciji daritve. Dokazna ocena o tem, ali je toženka sporna zemljišča, torej tudi tožničin solastni del, uživala že od njihovega nakupa v letu 1977, sicer lahko v zvezi z ostalimi dokazi podpre presojo o izostanku daritvenega nagiba, ne more pa sama po sebi potrjevati nasprotnega sklepanja. Toženki je namreč tožnica v resnici dopuščala uporabo spornih zemljišč najkasneje do razveze svoje zakonske zveze. "Realizacija" daritve je torej glede na pravilno pravno presojo nižjih sodišč bila enako navidezna kot daritev sama. Tudi po letu 1979 spremenjena odločitev o izbiri dejavnosti tožnice po vrnitvi iz Kanade še ne more dopuščati obstoja darilnega nagiba ob zapisu sporne pogodbe.

Materialno pravo je v izpodbijani sodbi torej pravilno uporabljeno. Pri tem je treba posebej poudariti, da se glede na obseg pravde izostanek pravnega učinka darilne pogodbe z dne 20.8.1979 v odnosu na toženko nanaša le na tožnico in njen solastninski delež.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (eventualna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP), je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe zakona o pravdnem postopku in zakona o obligacijskih razmerjih, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).