Jedro

Tožnik je po 1. odstavku 149. člena Zakona o obligacijskih razmerjih pridobil lastno in neposredno pravico nasproti toženi stranki do izpolnitve, saj si je v njegovo korist kot tretje osebe tožnikov brat izgovoril pravico do prevoza. Tožnik je torej imel pravico, v kolikor bi bil to razlog za izostanek z dela, da zahteva od tožene stranke izpolnitev prevzete obveznosti, ki je bila izgovorjena v njegovo korist (2. odstavek), ni pa imel pravice izostati z dela.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek S.P. na razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 31.1.1995 in 15.3.1995, o prenehanju delovnega razmerja tožniku zaradi njegovih neupravičenih izostankov z dela več kot pet delovnih dni zaporedoma (5. točka 1. odstavek 100. člena ZDR). Sodišče je ugotovilo, da tožniku v spornem času (od 25.11.1994 do 8.12.1994 in od 19.12.1994 do 29.12.1994) delo pri toženi stranki ni bilo onemogočeno, opustitev prevzete obveznosti tožene stranke glede prevoza tožnika na delo na S. - ki izhaja iz zapisa z dne 25.12.1993, pa ne pomeni njegove upravičene odsotnosti z dela.

Pritožbo tožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče zavrnilo z izpodbijano sodbo.

Iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila tožeča stranka pravočasno revizijo. V obrazložitvi revzije očita sodišču druge stopnje zmotno presojo pravne narave zapisa z dne 25.12.1993, sklenjenega med tožnikovim bratom in direktorjem tožene stranke. V tem zapisu je bila dogovorjena obveznost tožene stranke, da tožniku - kot solastniku travniških in gozdnih površin na območju Z., po katerih tečejo smučišča v upravljanju tožene stranke - preskrbi prevoz od doma na delo na S. Ker tožena stranka prevzete obveznosti ni izpolnila, tožnikovega izostanka z dela ni mogoče šteti za neupravičenega. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

O vročeni reviziji se Državno tožilstvo Republike Slovenije ni izjavilo, in tudi tožena stranka nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki dopušča le omejen, z zakonom predpisan preizkus pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje. Zato je odločanje revizijskega sodišča omejeno le na razloge, ki jih v okviru dopuščenega obsega uveljavlja revident in razloge, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti, predpisane z določilom 386. člena ZPP. Procesnih kršitev revizija ni uveljavljala. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena. Revizijsko sodišče pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe v mejah revizijskih razlogov in po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) upošteva dejansko stanje, ki je ugotovljeno v izpodbijani sodbi in ki je obvezna podlaga te revizijske presoje (3. odstavek 385. člena ZPP). Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da sta se direktor tožene stranke in brat tožeče stranke dne 25.12.1993 dogovorila, da bo tožena stranka, ki upravlja zemljišča v solastnini tožnika za smučarske proge in vlečne naprave, preskrbela tožniku tudi prevoz, kadar bo opravljal svoje delo strojnika vlečnice na S. ali v Z. Sopogodbenika sta bila, kot je pravilno ugotovilo pritožbeno sodišče, le tožena stranka in tožnikov brat, ne pa sam tožnik, v katerega korist je bila, zaradi stvarnopravnih razmerij in narave dejavnosti, izgovorjena pravica do zagotovitve prevoza. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da bi tožnik lahko zahteval od tožene stranke izpolnitev prevzete obveznosti le v primeru, če bi sam sklenil tak dogovor. Tožnik je po 1. odstavku 149. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR) pridobil lastno in neposredno pravico nasproti toženi stranki do izpolnitve, saj si je v njegovo korist kot tretje osebe tožnikov brat izgovoril pravico do prevoza. Tožnik je torej imel pravico, v kolikor bi bil to razlog za izostanek z dela, da zahteva od tožene stranke izpolnitev prevzete obveznosti, ki je bila izgovorjena v njegovo korist (2. odstavek), ni pa imel pravice izostati z dela. To pravno pomeni, da njegove odsotnosti z dela v spornih dneh ni šteti za upravičeno, zato je tudi neutemeljeno stališče tožeče stranke, naj bi bilo pravo s presojo zakonitosti prenehanja delovnega razmerja zmotno uporabljeno.

Ker tako v reviziji uveljavljani razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, revizijsko sodišče samo pa tudi ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).