Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo ali je zdravnik S. pri zdravljenju tožnice ravnal, kot je treba in pravilno je ugotovilo, da je pri zdravljenju tožnice do 1. 6. 2011 ravnal v skladu s pravili medicinske stroke, saj je pravilno postavil (delovno) diagnozo ″sum na bronhialno astmo″ in ji predpisal ustrezno terapijo z zdravili, da je ravnal strokovno in po medicinski doktrini.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I. izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji mora toženka plačati 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2018 dalje do plačila in v točki II. izreka tožnici naložilo dolžnost povrniti v roku 15 dni od prejema sodbe toženki njene stroške pravdnega postopka 67,00 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnica je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje. Uveljavljala je pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (2. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), predlagala je ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajala je, da je sodišče prve stopnje ob presoji ravnanja zdravnika S. spregledalo, da bi se na podlagi nedvomno opravljenega testa s spirometrijo zdravnik moral odločiti, ali so potrebna kakršna koli nadaljnja diagnostična testiranja in morebitne spremembe terapije, šele potem pa se lahko dokončno potrdi diagnoza bronhialna astma. Zdravnik S. delovne diagnoze, oziroma suma na obstoj astme ni nikoli potrdil, oziroma ovrgel. Zato je zelo pomembno, kakšen je bil izvid zadnjega pregleda, ki tožnici ni bil izročen, ob odsotnosti nadaljnje diagnostike je diagnoza, postavljena z vprašajem, ostala negotova, zdravnik pa kljub temu ni storil ničesar v smislu presoje morebitne spremembe ali opustitve terapije z zdravili. Iz izvida bi bilo razvidno, kar je sodišče spregledalo, izvedenka pa je izpostavila v svojem izvedenskem mnenju, da v izvidu spirometrije sploh ni bilo zabeleženo, ali je tožnica pred testiranjem vzela redno terapijo zdravil Foster in Ventolin, ki vplivata na rezultate testiranja v smislu lažnih negativnih rezultatov za postavitev končne diagnoze. Odsotnost izvida z dne 1. 6. 2011 res ne pomeni, kot navaja sodišče, da pregled ni bil opravljen v skladu s pravili stroke, še zlasti pa ne, da je tožnica po pregledu prejela ustrezna navodila za nadaljevanje zdravljenja, prav tako ni jasno, ali je bila tožnici postavljena končna diagnoza ali pa je ta ostala zgolj pri sumih na pojav astme. Povsem neživljenjsko in nelogično je, da bi tožnica nadaljevala z jemanjem očitno škodljivih zdravil, če ji to ne bi bilo izrecno naročeno, oziroma bi tožnica nedvomno iskala dodatno mnenje ali zdravniško pomoč, če bi ji bilo jasno predstavljeno, da gre zgolj za delovno diagnozo, oziroma sum na astmo in bodo za potrditev diagnoze potrebni še nadaljnji diagnostični postopki. Najbolj bistveno je, da je tekom postopka bilo nedvomno ugotovljeno, da je v letih 2011 do 2016 po nepotrebnem prejemala zdravili Foster in Ventulin, ki sta dostopni zgolj z receptom, ki ga mora predpisati zdravnik – v konkretnem primeru delavci zavarovanca toženke. Ne drži, da tožnica ni konkretizirala svojih očitkov o neustreznem zdravljenju ostalih delavcev, zdravnikov toženkinega zavarovanca, ker je jasno navedla, da brez recepta zdravil ne bi mogla dobiti. To pomeni, da se nihče od zdravnikov, ki je tožnici zdravila predpisoval (iz ambulantnega kartona izhaja pet različnih zdravnikov, zato za nastalo škodo odgovarjajo vsi) ni posumil, da glede na diagnozo, zapisano pod vprašajem in tožničino klinično sliko, predpisovanje zdravila ni potrebno, oziroma bi bilo tožnici terapijo potrebno spremeniti. Tožnica ne more soglašati s stališčem sodišča, da je vztrajanje težav posledica tožničinega lastnega postopanja, sploh zato, ker niti ni mogla priti do obravnave pri internistu ali pulmologu glede na to, da vse do 4. 7. 2017 ni prejela ustrezne napotnice. Ker ji bolezen ni bila dokončno diagnosticirana, kljub temu pa je še šest let prejemala škodljiva zdravila, to pa ni bilo nenavadno ne specialistu zdravniku S., ne splošnim zdravnikom pri toženkinem zavarovancu, pa bi jim ob ustrezni strokovni skrbnosti moralo biti in bi morali posumiti, da tožnica za astmo sploh ne boleha. Zaradi te protipravne opustitve je tožnici nedvomno nastala v tožbi opisana nepremoženjska škoda.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica v pritožbi ni uveljavljala pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo tistih bistvenih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo odločilna dejstva v zvezi s toženkinim ugovorom zastaranja in zaključilo, da ta njen ugovor ni utemeljen.

7. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnica svoj odškodninski zahtevek v tožbenih trditvah utemeljevala tudi z navedbami, da je zdravnik S. opustil pojasnilno dolžnost. Trdila je, da ji ni izročil izvida pregleda z dne 1. 6. 2011 in ji tudi ni pojasnil ali kakorkoli svetoval, da ob odsotnosti (verjetno prav: ob prisotnosti) težav ponovno obišče internistično, oziroma pulmološko ambulanto zaradi ponovnega diagnosticiranja, da ji v zvezi z jemanjem zdravila in potekom zdravljenja ni dal ustreznih pojasnil. Vendar je na prvem naroku za glavno obravnavo 8. 3. 2019 v odgovor na toženkin ugovor o neobstoju zavarovalnega kritja po polici za zavarovanje splošne odgovornosti Zdravstvenega doma ... za morebitno kršitev pojasnilne dolžnosti – neizpolnjene ali nezadostno izpolnjene pojasnilne dolžnosti (pripravljalna vloga toženke na list. št. 22 – 23), tožnica izrecno navedla, da pojasnjuje, da v konkretnem primeru ne gre za opustitev pojasnilne dolžnosti zdravnika, da je v konkretnem primeru zdravnik S. diagnozo tožnici podal in jo seznanil z načinom zdravljenja ter predpisanimi zdravili, vendar so bile njegove ugotovitve napačne.

Sodišče prve stopnje je v točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe vse to ugotovilo. Kljub temu je v točki 20 obrazložitve izpodbijane sodbe na podlagi dokazne ocene izpovedb tožnice in priče S. sicer pravilno zaključilo, da je tožnica na pregledu (1. 6. 2011) prejela ustrezna pojasnila glede diagnoze in nadaljnjega zdravljenja, zdravstvena dokumentacija pa je bila posredovana njeni osebni zdravnici.

Glede na obrazloženo so neutemeljeni pritožbeni očitki, da tožnica ni prejela strokovnega mnenja in da je bila diagnoza nejasno postavljena in je povsem neutemeljen tudi očitek, da sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage za sklep, da je tožnica po pregledu (1. 6. 2011) prejela ustrezna navodila za nadaljevanje zdravljenja.

8. Iz tožničine trditvene podlage izhaja, da je sama navajala, da je zdravnik ob prvem pregledu 9. 5. 2011 postavil diagnozo ″sum na bronhialno astmo″ in da zdravnik S. ni do konca speljal diagnostičnega postopka.

Če je tožnici bila postavljena diagnoza sum na bronhialno astmo, je neutemeljena pritožbena trditev, da ni jasno, ali je tožnici bila postavljena končna diagnoza ali pa je ta ostala zgolj pri sumih na pojav astme.

9. Tožnica je v svoji trditveni podlagi tožbeni zahtevek utemeljevala z navedbami, da je zdravnik S. storil zdravniško napako in tožnico malomarno zdravil, ker bi moral že takoj na podlagi izvedenih pljučnih testov ugotoviti, da pri tožnici ne gre za astmo ter bi moral, glede na to, da še ni postavil končne diagnoze, tožnico napotiti na nadaljnje diagnostične postopke, na primer na test z metaholinom, ki bi obstoj astme lahko izključil. Pri tožnici je bila opravljena le spirometrija in posledično ni bila jasno postavljena diagnoza, do zdravniške napake je prišlo pri diagnosticiranju in nadaljnjem zdravljenju tožnice zaradi neizvedbe vseh preiskal in neupoštevanja vseh okoliščin pri določitvi diagnoze, da je postavil napačno diagnozo bronhialne astme, ker ni izčrpal diagnostičnih postopkov, čez sedem let pa se je ugotovilo, da tožnica te bolezni nima.

Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v zvezi s temi tožničinimi trditvami izhajajo naslednja nesporna dejstva: - da je zdravnik specialist, internist S. delavec toženkinega zavarovanca, do zatrjevanega škodnega dogodka je prišlo pri opravljanju dela tega zdravnika, - da je bila tožnici pri pregledu, ki ga je opravil zdravnik S., postavljena v izvidu z dne 9. 5. 2011 diagnoza ″sum na bronhialno astmo″ in ji je zdravnik uvedel antiastmatsko terapijo (zdravilo Foster 3 x dnevno en vpih in uporaba zdravila Ventolin po potrebi), - da je bila tožnica na kontroli pri zdravniku S. še 18. 5. 2011 in 1. 6. 2011, ko je ponovno opravila spirometrijo, - da je bila tožnica ponovno na specialističnem pregledu v pljučni ambulanti toženkinega zavarovanca 4. 4. 2017 in 19. 5. 2017, ko je bila po opravljenih pregledih in opravljenem provokacijskem testu z metaholinom izključena astma.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka in pravilne dokazne ocene izvedenih dokazov pa je ugotovilo še naslednja dejstva: - da je zdravnik S. v okviru specialistične obravnave, tožničine anamneze o trajanju težav z dihanjem že dalj časa, opravljenega kliničnega pregleda 9. 5. 2011, ko je ugotovil pri tožnici struganje v pljučih, pravilno postavil diagnozo sum na bronhialno astmo in predpisal ustrezno terapijo z zdravili Foster in Ventolin, - da je bila tožnica pravilno naročena na kontrolni pregled čez 10 dni, ki pa je bil opravljen 18. 5. 2011, ko je bilo njeno zdravstveno stanje takšno, da je imela novo nastalo okužbo z gnojnim izkašljevanjem, povišano temperaturo in ji je bil predpisan antibiotik, - da je bil dne 1. 6. 2011 opravljen kontrolni pregled in spirometrija, - da se po medicinski doktrini izvajajo testi za bronhomotorno preobčutljivost z metaholinom za zanesljivejšo postavitev diagnoze astma pri bolnikih šele po šestih tednih od ozdravitve okužbe ali zdravljenih težav z dihanjem, če pri bolniku v času težav z dihanjem ni s spirometrijo potrjena obstrukcija, značilna za diagnozo astma, - ob kontrolnem pregledu 1. 6. 2011 je zdravnik S. tožnici svetoval dokončanje terapije in jemanje predpisanih zdravil in jo napotil na osebno zdravnico, kateri je posredoval vso zdravstveno dokumentacijo, - da se tožnica k zdravniku S. ni vrnila na kontrolni pregled, nikoli ni navajala kakršnihkoli zdravstvenih težav, poslabšanja zdravja zaradi jemanja predpisanih zdravil, - da tožnica do leta 2016 tudi osebne zdravnice ni obvestila o kakršnihkoli zdravstvenih težavah kot posledici jemanja predpisanih zdravil Foster in Ventolin, - da je bila terapija 3 x Foster in Ventulin po potrebi empirično primerna ne glede na rezultat testa spirometrije, kontrolnih pregledov, potrebnih za dokončno postavitev diagnoze, tožnica ni opravila.

10. Teh ugotovitev pritožba niti ne izpodbija. Poleg tega je tožnica sama navedla (njena pripravljalna vloga na list. št. 74 spisa), da na nadaljnje preglede k internistu ali pulmologu v pulmološko ambulanto ni več hodila iz povsem jasnega razloga, ker bi za obravnavo pri specialistu internistu ali pulmologu potrebovala napotnico, ki je pa pri osebnem zdravniku ni dobila vse do 4. 7. 2017. 11. Po ugotovitvah pritožbenega sodišča na podlagi podatkov v spisu tožnica nikoli ni zatrjevala, da je do dne 1. 6. 2011, ko je bil opravljen drugi kontrolni pregled pri zdravniku S. in spirometrija, že potekel čas šest tednov od pozdravljene okužbe, ugotovljene 18. 5. 2011. Na tožnici je bilo trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo sklepanje o protipravnem ravnanju in o vzročni zvezi med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo ali je zdravnik S. pri zdravljenju tožnice ravnal, kot je treba in pravilno je ugotovilo, da je pri zdravljenju tožnice do 1. 6. 2011 ravnal v skladu s pravili medicinske stroke, saj je pravilno postavil (delovno) diagnozo ″sum na bronhialno astmo″ in ji predpisal ustrezno terapijo z zdravili, da je ravnal strokovno in po medicinski doktrini. Temu zaključku pritožba tudi ne nasprotuje.

13. Določba 46. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej, ki je veljal od 12. 8. 2009 do 30. 12. 2012, to je v spornem obdobju) pravi, da storitve s področja osnovne zdravstvene dejavnosti opravlja osebni zdravnik s svojimi sodelavci. Ta lahko napoti bolnika tudi k drugim zdravnikom in usklajuje njihove nasvete, vodi pa tudi bolnikovo zdravstveno dokumentacijo. V razmerju do osebnega zdravnika so vsi drugi zdravniki, ki sodelujejo pri zdravstveni obravnavi posameznika na sekundarni in terciarni ravni, napotni zdravniki. Izvajanje storitev napotnega zdravnika je praviloma časovno omejeno in vezano na napotitev osebnega zdravnika. Le izjemoma, kadar določena kronična bolezen na podlagi strokovnih kriterijev zahteva trajen nadzor na specialistični ravni, lahko napotni zdravnik prevzame bolnika v stalno zdravstveno oskrbo. O tem se mora dogovoriti z bolnikovim osebnim zdravnikom, ki ga mora tudi redno obveščati o bolnikovem zdravstvenem stanju in svojih ukrepih.

14. Ugotovljeno je, da po 1. 6. 2011 zdravnik S. tožnice ni več zdravil, ker se ni vrnila na ponovni pregled. To pa iz razloga, ker si ni uredila nove napotnice, ki bi jo potrebovala za nadaljnje zdravljenje pri tem zdravniku specialistu. Njegovo izvajanje zdravljenja je bilo torej časovno omejeno, zato mu ni mogoče očitati opustitve zdravljenja, ker ni nadaljeval z nadaljnjimi diagnostičnimi postopki po 1. 6. 2011 in ni postavil končne diagnoze, kar bi morebiti lahko preprečilo zatrjevano tožničino škodo.

15. Čeprav je res, da zdravnik specialist ni postavil tožnici končne diagnoze, je glede na obrazloženo neutemeljen pritožbeni očitek, da ta zdravnik ni storil ničesar v smislu presoje morebitne spremembe ali opustitve terapije z zdravili. Ob že zgoraj obrazloženem, da svojega tožbenega zahtevka ni utemeljevala z opustitvijo pojasnilne dolžnosti in neizpodbijani ugotovitvi, da je zdravnik S. tožnici dal ustrezna pojasnila glede diagnoze in nadaljnjega zdravljenja, zdravstveno dokumentacijo pa posredoval njeni osebni zdravnici, ni v vzročni zvezi z zatrjevano škodo dejstvo, da ji ni izročil izvida z dne 1. 6. 2011, kar je sicer bila njegova dolžnost po določbi 18. člena Zakona o pacientovih pravicah (ZPacP, veljaven v času od 26. 2. 2009 do 20. 10. 2017, torej v spornem obdobju.

16. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno presojo sodišča prve stopnje, da tožnica v svoji vlogi z dne 4. 11. 2019 ni konkretizirala svojih očitkov o neustreznem zdravljenju in postopanju ostalih delavcev toženkinega zavarovanca. Ta očitek je utemeljevala le s trditvami, da je nesporno, da zdravili Foster in Ventolin nista v prosti prodaji in da sta ji bili v spornem obdobju (torej od 1. 6. 2011 do 4. 4. 2017) predpisovani izključno s strani zdravnikov toženkinega zavarovanca in jih je jemala v vseh teh letih, čeprav zato ni bilo nobene potrebe. Smiselno je trdila še, da je zaradi tega v teh šestih letih trpela številne neprijetnosti, in sicer hitro bitje srca, občasen občutek onemoglosti, bolečina v nogi, neredne in občasno zelo močne menstruacije. Teh po prenehanju teh dveh zdravil nima več.

Tožnica namreč ni v trditveni podlagi konkretno imenovala delavcev toženkinega zavarovanca, ki naj bi s predpisovanjem zdravil Foster in Ventolin v spornem obdobju ravnali protipravno, oziroma v nasprotju z medicinsko doktrino, čeprav iz njenega zdravstvenega kartona izhajajo imena in priimki le-teh. Niti ni tožnica predlagala nobenega dokaza za te svoje trditve. Izvedensko mnenje izvedenke prof. dr. Z., dr. med., pa se nanaša le na oceno ravnanja zdravnika S. in še zdravnika pulmologa, ki je v letu 2017 ovrgel klinični sum na bronhialno astmo. To mnenje pa se ne nanaša tudi na ravnanje drugih delavcev toženkinega zavarovanca.

17. V točki 10. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo pravilno pravno podlago za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka in je materialno pravno pravilno presodilo tudi ob upoštevanju zgoraj navedenih določb ZPacP in ZZDej, da tožničin tožbeni zahtevek ni utemeljen.

18. Pritožba ni izpodbijala odločitve o stroških pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje odločitev v tem delu obširno in pravilno obrazložilo v zadnjem odstavku obrazložitve izpodbijane sodbe.

19. Ob obrazloženem je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in je potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške, ki so ji nastali z vloženo pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).