Jedro

Če je stranka prepozno vložila vlogo za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu RS, organ take vloge ne more obravnavati kot vloge za pridobitev državljanstva z naturalizacijo, ampak jo kot prepozno zavrže. Rok za pridobitev državljanstva po določbi 1. odstavka 40. člena je namreč materialni rok in ga ni mogoče podaljšati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla tožničino vlogo za uvedbo postopka za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se tožena stranka sklicuje na določbo 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije in navaja, da je rok za vložitev vloge za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po navedenem členu tega zakona potekel 27.12.1991. Ker je tožnica vložila vlogo za pridobitev državljanstva po tem datumu, je bilo vlogo zavreči. Rok za vložitev vloge, določen v navedeni določbi zakona je namreč materialni rok. S potekom materialnega roka ugasne tudi materialna pravica, katere uveljavitev je vezana na rok, določen z zakonom.

Tožnica v tožbi navaja, da je vlogo za pridobitev državljanstva z dne 27.4.1992 sicer res imenovala kot vlogo za sprejem v državljanstvo pod normalnimi pogoji, kar pa ne pomeni, da je šlo za vlogo po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ampak je dejansko šlo za vlogo za sprejem v državljanstvo z naturalizacijo po določbi 11. oziroma 12. člena zakona. Kolikor je organ dvomil o tem, za kakšno vlogo gre, vloge ne bi smel zavreči, ampak v skladu z zakonom o splošnem upravnem postopku zahtevati dopolnitev vloge. Navaja še, da je predložila vse zahtevane dokumente, potrebne za pridobitev državljanstva z naturalizacijo. Predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je tožničina vloga nedvomno vloga za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena zakona, na kar kaže obrazec, na katerem je vloga vložena ter višina plačane takse, kot tudi vsebina vloge, iz katere izhaja, da naj se njena vloga kljub zamudi roka obravnava pod normalnimi pogoji.

Tožba ni utemeljena.

Tožnica nima prav, ko meni, da bi morala tožena stranka obravnavati njeno vlogo kot vlogo za pridobitev državljanstva z naturalizacijo. Glede na vsebino tožničine vloge, tožena stranka za odločanje o pridobitvi državljanstva z naturalizacijo ni imela nobene podlage. Tožnica je namreč v vlogi izrecno navajala, da naj se njena prepozna vloga obravnava pod pogoji, ki so veljali do predpisanega roka. Ker rok za vložitev vloge za pridobitev državljanstva določa samo 1. odstavek 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91, 30/91 in 38/92 - ZDS), je tožena stranka tožničino vlogo utemeljeno obravnavala kot vlogo za pridobitev državljanstva po navedeni določbi zakona.

Pravilno je stališče tožene stranke, da je rok, določen v navedenem členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije materialni rok, ki ga ni mogoče podaljšati, in ker ni sporno, da je ta rok tožnica zamudila, je tožena stranka njeno vlogo utemeljeno zavrgla. Seveda pa tožnica, kolikor izpolnjuje predpisane pogoje, lahko ne glede na to, da je bila njena vloga za pridobitev državljanstva po določbi 1. odstavka 40. člena zakona zavržena, vloži prošnjo za pridobitev državljanstva z naturalizacijo.

Ker je glede na navedeno izpodbijani sklep zakonit, je sodišče moralo tožbo zavrniti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I).