Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Prostovoljne izročitve predmetov ni mogoče šteti za osebno preiskavo, zato se v takšni procesni situaciji sestavi le zapisnik o zasegu predmetov. Namen zapisnika o zasegu predmetov je, da se v njem navede, kateri predmeti so bili osebi zaseženi, zapisnik pa mora obsegati tudi bistvene okoliščine tega preiskovalnega dejanja.
Pritožba zagovornikov obdolžene L.C.Č. se kot neutemeljena zavrne.
1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I K 8910/2018 z dne 28. 10. 2019 kot neutemeljen zavrnilo predlog zagovornikov obdolžene L.C.Č., vložen na predobravnavnem naroku dne 23. 9. 2019, da se iz kazenskega spisa izločijo listine, in sicer zapisnik o zasegu predmetov z dne 23. 6. 2017, poročilo o preiskavi z dne 25. 9. 2017, uradni zaznamek o zaznavi kaznivega dejanja z dne 24. 6. 2017 ter zapisnik o zaslišanju policista M.E. v fazi preiskave.
2. Zoper sklep so se pritožili obdolženkini zagovorniki zaradi kršitev enakega varstva pravic in pravice do poštenega sojenja ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni ter izloči vse predmetne dokaze.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) zagovorniki uveljavljajo z navajanji, da navedba sodišča prve stopnje v točki 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je ocena dejanskega stanja, kot jo poskuša prikazati zagovornik, zgolj „sredstvo obrambe zagovornika“, ne zdrži kritične presoje. Po mnenju pritožbe zagovorniki ne izvajajo svoje obrambe, pač pa obrambo za obdolženko, ki pa ni bila pretehtana z ostalimi dokazi v spisu. Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje je namreč pri svoji odločitvi upoštevalo vse pravo relevantne okoliščine, pri tem pa zagovora obdolženke ni prezrlo, kot to skuša prikazati pritožba, temveč se je do razlogovanja obrambe, da so policisti izvedli osebno preiskavo obdolženke, ne pa zaseg predmetov, ustrezno opredelilo, kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju. Glede na navedeno kršitvi enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ter pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP nista podani.
5. Zagovorniki se ne strinjajo z oceno sodišča prve stopnje, da sta policista, ki sta obravnavanega dne obdolženki zasegla prepovedano drogo, ravnala v skladu s policijskimi pooblastili in z 220. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Po njihovem mnenju ne gre zgolj za zaseg predmetov, pač pa za nezakonito izvedeno osebno preiskavo, zaradi česar je potrebno v tej zvezi pridobljene dokaze izločiti. Postopanje policistov, ki so obdolženko zaradi njenega videza v eni noči obravnavali dvakrat, je bilo nezakonito, na kar kaže okoliščina, da so bili vsi dokazi zbrani na podlagi domnevne sposobnosti policista M.E. zaznati drogo konopljo v obdolženkini torbici.
6. Zagovornikom ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno in zakonito, ko predlogu za izločitev dokazov ni ugodilo, svojo odločitev pa je tehtno in argumentirano pojasnilo. Z razlogi izpodbijanega sklepa, kjer jo je pojasnilo, pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih kot pravilne povzema.
7. Prvostopenjsko sodišče je v sklepu pravilno navedlo, zakaj ni podlage za izločitev predlaganih dokazov. Tudi po presoji pritožbenega sodišča gre v obravnavani zadevi za zaseg predmetov po prvem odstavku 220. člena ZKP, ne pa za osebno preiskavo obdolženke. Obdolženka je namreč na poziv policista sama, torej prostovoljno, odprla torbico ter policistoma izročila zavojček s prepovedano drogo konopljo. Ker sta policista v torbici opazila dve PVC vrečki, je bila obdolženka pozvana, da izroči tudi ti dve vrečki, v kolikor vsebujeta karkoli prepovedanega. Obdolženka je nato vsebino torbice raztresla po vozilu in policistoma izročila PVC vrečko s 30 tabletami, ki so vsebovale MDMA, in PVC vrečko z 18 alu zavitki, v katerih je bil amfetamin. Obdolženkina prostovoljna izročitev predmetov izhaja iz zapisnika o zasegu predmetov z dne 23. 6. 2017, katerega je obdolženka po tem, ko ji je bil prebran, brez pripomb podpisala. Da je bila izročitev tablet in zavitkov s prepovedano drogo prostovoljna, pa je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno sklepalo na podlagi zapisnika o zaznavi kaznivega dejanja ter zaslišanja policista M.E. v fazi preiskave. Opisana procesna situacija, v kateri je obdolženka na poziv policistov sama izročila sporne predmete, od policistov ni zahtevala predhodne pridobitve sodne odredbe za osebno preiskavo obdolženke, zaradi česar ni razlogov za izločitev s strani obrambe predlaganih dokazov. Prostovoljne izročitve predmetov namreč ni mogoče šteti za osebno preiskavo, zato se v takšni procesni situaciji sestavi le zapisnik o zasegu predmetov. Namen zapisnika o zasegu predmetov je, da se v njem navede, kateri predmeti so bili osebi zaseženi, zapisnik pa mora obsegati tudi bistvene okoliščine tega preiskovalnega dejanja,1 medtem ko morebitnih posebnosti v obravnavani zadevi ni mogoče ugotoviti, saj je v rubriki „okoliščine zasega predmetov“ policijskega zapisnika navedeno „zgolj“ „dokaz v kazenskem postopku“.
8. Zagovorniki zmotno menijo, da je celoten policijski postopek tekel na podlagi osebne zaznave policista M.E., ki je v torbici obdolženke zavohal drogo konopljo. Pritožba namreč očitno prezre, da so policisti Policijske postaje R. kritičnega dne opravljali kontrolo javne prireditve, ko sta policista M.E. in D.V. pred odrom opazila mlajšo žensko, ki je opazovala okolico in kasneje enemu izmed obiskovalcev predala manjši zavitek. Zaradi suma, da je prišlo do preprodaje nedovoljenih substanc, je bil opravljen postopek ugotavljanja identitete, v katerem je bilo ugotovljeno, da gre za obdolženo L.C.Č. Šele, ko je obdolženka izročila osebno izkaznico, sta policista zaznala vonj po prepovedani drogi konoplji, zaradi česar pritožba v tem delu ne more biti uspešna. Policista sta namreč na prodajo prepovedanih drog posumila že prej, torej, ko sta zaznala, da je obdolženka nekomu izročila manjši zavitek, medtem ko je vonj droge konoplje sum policistov dodatno podkrepil. 9. Okoliščina, da so policisti obdolženko v isti noči obravnavali dvakrat, na ugotovljeno dejansko stanje ne more vplivati. Še zlasti, ker je policist M.E. povedal, da drugega postopka zoper obdolženko ni obravnaval on, pač pa je bil izpeljan s strani drugih policistov, zaradi česar polemiziranje zagovornikov, zakaj so policisti obdolženko obravnavali tudi drugič, ne more biti predmet presoje tega pritožbenega postopka. Neutemeljeni so tudi pomisleki pritožbe, da so policisti obdolženko obravnavali zaradi njenega atraktivnega videza. Obravnavanje obdolženke s strani policistov temelji na zaznavi njenih ravnanj (oprezanje in predaja manjšega zavitka neznani osebi), kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, ne pa na samem videzu obdolženke. Slednje je potrdil tudi priča M.E., ki je povedal, da se obdolženkinega videza ne spomni. Pri tem pa ni nič nenavadnega, da se je zaslišani policist spomnil opisa moškega, kateremu je obdolženka izročila manjši zavitek. Izpovedba priče M.E., da se obdolženke ni lotil na način, kot je opisala obdolženka, ker je bilo na dogodku 5000 ljudi, in da je (nadaljnji) postopek izvedel tajno na parkirišču, kjer so bila parkirana službena vozila, pa je povsem logična in izkustvena sprejemljiva. Zaslišan policist je namreč glede obdolženkinega zagovora v delu, ko je le-ta povedala, da so do nje pristopili policisti in da jo je med potjo do parkirišča eden izmed njih, ko se je hotela popraskati po obrazu, udaril po roki, pojasnil, da glede na dejstvo, da je bilo na kraju približno 5000 ljudi, policist tega ni storil, niti si tega ne bi dovolil storiti. Medtem ko je glede nadaljnjega policijskega postopanja (ugotavljanja identitete ter zasega predmetov) povedal, da se je odvil na parkirišču, kjer so bila parkirana službena vozila policije, in da do slačenja obdolženke ni prišlo. Kako konkretno bi naj izpovedba priče M.E. v izpostavljenih delih vplivala na izločitev predlaganih dokazov, pa pritožba podrobno niti ne pojasni.
10. V preostalih pritožbenih navedbah v smeri, da ni dokazov, da so odvzeti predmeti last obdolženke, se zagovorniki opredeljujejo do dejanskega stanja same kazenske zadeve, obenem pa grajajo fazo preiskave, ki bi naj bila po njihovem mnenju izvedena po liniji najmanjšega odpora. Upoštevaje tudi dejstvo, da je zoper obdolženko vložena pravnomočna obtožnica, ki je bila preizkušena v ugovornem postopku pred zunajobravnavnim senatom prvostopenjskega sodišča, sodišče druge stopnje zaključuje, da takšne pritožbene navedbe presegajo okvir pritožbenega postopka. Vsi vsebinski pomisleki zagovornikov, nanašajoč na dejansko stanje, bodo predmet presoje v dokaznem postopku na glavni obravnavi. Enako je mogoče ugotoviti tudi glede ocene obdolženkinega zagovora in v pritožbi izpostavljenega psihičnega stanja obdolženke. Sodišče prve stopnje se je namreč v izpodbijanem sklepu ustrezno opredelilo do vseh okoliščin, pomembnih za odločitev glede predlagane izločitve dokazov, takšnim razlogom pa v celoti pritrjuje pritožbeno sodišče. Sklicevanje pritožbe na članek „Nadzor nad delom policije“ pa v konkretni zadevi ni pravno relevanten. Sodišče namreč obravnava vsako posamično zadevo, zaradi česar morebitna sporna ravnanja posameznih policistov v drugih zadevah na odločitev sodišča prve stopnje ne morejo vplivati.
11. Po obrazloženem, ker je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožba obdolženkinih zagovornikov pa neutemeljena, je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).
12. Če bo za obdolženko nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov po tarifni številki 74013 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.
1 Prim. sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 87822/2010-268 z dne 28. 3. 2013, XI Ips 58768/2013-174 z dne 9. 1. 2014 in I Ips 54686/2010-5 z dne 7. 10 .2010.