Jedro

Sodišče prve stopnje in oba upravna organa so pravilno upoštevali določbe 54. in 55. člena ZUN, saj ZGO-1 v prvem odstavku 190. člena določa, da se postopki za izdajo lokacijskega dovoljenja, začeti pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po določbah ZUN.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 18. 9. 2003, s katero je ta kot neutemeljeno zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Žalec z dne 5. 2. 2003. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ zavrnil tožnikov zahtevek za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo poslovnega prizidka - lakirnice za avtomobile h gospodarskemu poslopju na parc. št. 1 k.o. ... Tožena stranka je ugotovila, da ni izpolnjen pogoj minimalnega odmika objekta od parcelnih mej, ki je določen v 22. členu Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za del območja Občine Žalec z oznako PUP 2 (Ur. l. RS, št. 35/96; v nadaljevanju Odlok o PUP 2). Soseda mejaša A. in B.B. pa investitorjema nista dala soglasja k predmetnemu posegu.

2. Sodišče v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi ter razlogom tožene stranke. Pojasnjuje, da se je postopek za izdajo lokacijskega dovoljenja začel pred veljavnostjo Zakona o graditvi objektov - ZGO-1, zato se še vedno pri odločanju uporabljajo določbe Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor - ZUN. Glede na določbo 22. člena Odloka o PUP 2 je soglasje soseda mejaša v primeru manjšega odmika od predpisanega (najmanj 4 metre od posestne meje) nedvomno obvezno. Ker soseda mejaša s parc. št. 2 k.o. ... za obravnavani poseg, ki je oddaljen manj kot 4 metre od njune posestne meje, soglasja nista podala, niso izpolnjeni pogoji za izdajo lokacijskega dovoljenja.

3. Tožnika v pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge in Vrhovnemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Navajata, da uporaba ZUN v obravnavanem primeru ni pravilna, saj je bil zakon razveljavljen in bi bilo potrebno uporabiti določbe ZGO-1. Sodišče bi moralo najprej presojati, ali gre za enostavni objekt, pomožni objekt ali pa za objekt, za katerega je potrebno gradbeno dovoljenje, saj sta tožnika prepričana, da prizidek izpolnjuje pogoje, ki so predvideni za enostavne objekte po Pravilniku o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (v nadaljevanju Pravilnik). Odmik objekta od sosednje parcele pa je v obravnavanem primeru skladen s Pravilnikom, ki je lex specialis glede na Odlok o PUP 2, zato soglasje sosedov ni potrebno, ker gre za enostavni objekt. Sodišče bi tudi moralo presojati, ali je zavrnitev soglasja s strani mejašev utemeljena ali ne in šele nato odločiti.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006), ki v prvem odstavku 107. člena določa, da Vrhovno sodišče vsa pred uveljavitvijo ZUS-1 vložena pravna sredstva v upravnem sporu obravnava po ZUS-1. Glede na kriterij iz drugega odstavka navedenega člena (ker je po ZUN pravnomočna sodba pogoj za izvršitev upravnega akta), se obravnavana pritožba, vložena po ZUS, obravnava kot pritožba po ZUS-1, saj je pravnomočnost lokacijskega dovoljenja pogoj za njegovo izvršljivost. 7. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo v obravnavani zadevi na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, materialno pravo pravilno uporabljeno. V obravnavani zadevi sta tožnika zaprosila za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo poslovnega prizidka – lakirnice za avtomobile h gospodarskemu poslopju na parc. št. 1 k.o. ... Ni sporno, da zemljišče predmetnega posega leži v območju, ki ga ureja Odlok o PUP 2, v ureditvenem območju z oznako UZ/A36 – .... Postopek za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo prizidka na podlagi zahteve tožnikov se je začel, ko je še veljal ZUN, ki je v drugem odstavku 54. člena določal, da se izda lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorsko ureditvenimi pogoji, v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija, ta pa mora biti pripravljena med drugim na podlagi določb o prostorsko ureditvenih pogojih (prvi odstavek 55. člena ZUN). V času odločanja organa prve stopnje je že veljal ZGO-1, ki pa je v prvemu odstavku 190. člena določil, da se postopki za izdajo lokacijskega dovoljenja, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po določbah ZUN. Glede na navedeno so tako prvostopenjsko sodišče kot tudi oba upravna organa, pravilno upoštevali določbe 54. in 55. člena ZUN, posledično pa tudi določbo 22. člena Odloka o PUP 2, ki med drugim določa, da znaša odmik objekta od posestne meje najmanj 4 m, za manjši odmik oziroma za objekt, ki je oddaljen 4 m in več, ima pa vpliv na sosednja zemljišča in objekte, pa je potrebno pridobiti soglasje sosedov. Nadalje je še določeno, da površina prizidave objekta praviloma ne sme presegati zazidane površine obstoječega objekta, zagotovljeni pa morajo biti tudi odmiki od parcel in sosednjih objektov skladno s predpisi. Ker je obravnavani objekt od meje oddaljen manj kot 4 m, je soglasje sosedov obvezno in sodišču ni bilo treba ugotavljati, ali je zavrnitev soglasja s strani sosedov utemeljena ali ne. Ker soglasje sosedov, kot izhaja iz upravnih spisov, ni bilo dano (to niti ni sporno), in torej niso bili izpolnjeni pogoji, določeni v 22. členu Odloka o PUP 2, je bila zahteva za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo poslovnega prizidka h gospodarskemu poslopju pravilno zavrnjena.

8. Kot izhaja iz upravnih spisov tožnika do odločitve upravnega organa prve stopnje nista zahtevala, da naj se postopek nadaljuje kot postopek za izdajo gradbenega dovoljenja po določbah ZGO-1, niti nista priložila projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, izdelanega v skladu z določbami ZGO-1 (kot je to določeno v 196. členu ZGO-1), zato njuna pritožba v delu, kjer navajata, da bi za odločitev o zahtevi bilo potrebno uporabiti določbe ZGO-1, ni utemeljena. Posledično se upravnima organoma in sodišču ni bilo treba opredeljevati, ali gre za enostaven objekt, saj tega ZUN ne določa. 9. Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je v obravnavanem primeru nedopusten. V 3. točki prvega odstavka 75. člena v zvezi s prvim odstavkom 73. člena ZUS-1 je določeno, da je dopustna pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kadar je upravno sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje ter ga ugotovilo drugače, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku in je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt, ali če je odločilo o sporu iz 66. člena ZUS-1 (kršitev ustavnih pravic). V drugih primerih uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po ZUS-1 ni dopustno. Prav tako uveljavljanje tega pritožbenega razloga ni dopustno po prej veljavnem ZUS (peti odstavek 72. člena). Ker po presoji Vrhovnega sodišča v pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je dejansko stanje ugotavljalo prvostopenjsko sodišče samo, česar pa v tem primeru ni storilo, se Vrhovno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi z zmotno ugotovljenim dejanskim stanjem ni opredeljevalo.

10. Ker tožnika nista navedla, v čem naj bi bil podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru razlogov iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, in ugotovilo, da takih kršitev ni.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

12. Tožnika s tožbo nista uspela, zato sama trpita svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen in prvi odstavek 165. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).