Jedro

Z ZPPPAI je bila torej zagotovljena delavcem iz 7. člena pravica do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji, če izpolnjujejo v tej normi predpisane pogoje (starost, pokojninska doba, gostota dela pri azbestni proizvodnji in način prenehanja delovnega razmerja iz 8. člena). Ti zakonski pogoji so torej pravna dejstva, ki omogočajo uveljavljanje določene pravice. Vendar so vsa ta dejstva in okoliščine morala obstajati že pred sprejemom zakona, da so bili lahko z njegovo uveljavitvijo izpolnjeni pogoji za pridobitev v njem določenih pravic. Zato je presoja sodišč, da delavec ni upravičen do uveljavljene pravice iz razloga, ker mu je delovno razmerje prenehalo pred uveljavitvijo ZPPPAI materialnopravno zmotna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, razveljavilo odločbo Komisije za uveljavljanje pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji z dne 28.12.1998 in ugotovilo, da tožnik izpolnjuje pogoje za uveljavitev pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji na podlagi zakona o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno (Uradni list RS, št. 56/96, 35/98 in 86/2000 - ZPPPAI). Presodilo je, da ima tožnik ob izpolnjenih pogojih iz 1. odstavka 7. člena tega zakona (dopolnitvijo predpisane starosti, pokojninske dobe in gostote dela pri azbestni proizvodnji) pravico do uveljavljanja pokojnine, saj je šteti njegovo prenehanje delovnega razmerja zaradi stečaja kot operativni razlog iz 8. člena ZPPPAI. Hkrati je sklenilo, da tožnik sam krije stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ker je tožniku zaradi stečaja prenehalo delovno razmerje pred uveljavitvijo zakona in ne v zvezi z njim, bi bila z njegovo uporabo kršena ustavna prepoved povratne veljavnosti pravnih aktov.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava vložil revizijo. V obrazložitvi revizije navaja, da zgolj dejstvo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje dne 19.1.1996, ne more predstavljati pravno odločilnega razloga za zavrnitev tožbenega zahtevka. ZPPPAI namreč v celoti in globalno ureja pravice delavcev za nazaj, za čas pred njegovim sprejemom, zato ga je uporabiti tudi v tem sporu. Predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijana sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena iz naslednjih razlogov: Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon (1. odstavek 3. člena Zakona o sodiščih - Uradni list RS, št. 19/94 do 26/2001 - ZS). Po 2. členu Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I - URS) je Slovenija pravna in socialna država. V pravni državi mora imeti pravni red naslednje bistvene lastnosti: sposobnost, ki omogoča nepristranost in enakost; abstraktnost, ki s svojo stabilnostjo, trdnostjo in zanesljivostjo omogoča predvidljivost ravnanj; formalizem in sistematičnost, ki se kaže v enovitosti in koherentnosti ter v želji po popolnosti. Samo tak objektivni red, ki izpolnjuje navedene lastnosti, vsakomur omogoča pravno varnost. Izpeljava načel pravne države in pravne varnosti državljanov in drugih pravnih subjektov se kaže - med drugim - v usklajenosti pravnih aktov (153. člen URS), objavljanju pravnih predpisov (154. člen URS) in v prepovedi povratne veljave pravnih aktov (155. člen URS). Po svoji naravi so abstraktne pravne norme, ki jih vsebujejo zakoni, drugi predpisi in splošni akti, pravila ravnanja, ki veljajo za naprej in obsegajo tista pravna razmerja, ki obstajajo in nastanejo potem, ko so norme začele veljati. To pomeni, da pravna norma ne bi smela imeti povratne moči, saj bi to nasprotovalo pravni varnosti in zahtevi po varovanju pridobljenih pravic kot elementov pravne države iz 2. člena ustave. Splošno (toda ne absolutno) prepoved povratne veljave pravnih aktov vsebuje 1. odstavek 155. člena Ustave Republike Slovenije. V izjemnih primerih je - zaradi vzpostavitve pravičnosti - retroaktivnosti pravnih norm dopustna. Zato 2. odstavek 155. člena kot izjemo določa, da imajo posamezne zakonske določbe lahko učinek za nazaj, če to določi zakon in če to zahteva javna korist. V nobenem primeru pa z njimi ni mogoče posegati v pridobljene pravice.

Ustava varuje na podlagi zakona pridobljene pravice tako, da vanje ni mogoče posegati z učinkom za nazaj (155. člen). Ne preprečuje pa, da bi zakon spreminjal prej zakonsko določene pravice in pogoje za njihovo uveljavljanje z učinkom za naprej, če te spremembe ne nasprotujejo z ustavo določenim načelom oziroma drugim ustavnim določbam, zlasti še načelu zaupanja v pravo kot enemu od načel pravne države (2. člen). Pogoji za pridobitev določenih pravic pa se lahko ne samo spremenijo (npr. z določitvijo dodatnih pogojev) temveč tudi na novo določijo. S sprejemom abstraktne pravne norme se na podlagi pred njeno uveljavitvijo izpolnjenih pravotvornih dejstev lahko določijo nove pravice. Ob izpolnjevanju predpisanih pogojev zakon torej omogoča uveljavljanje določene pravice z učinkom za naprej.

Z ZPPPAI (Uradni list RS, št. 56/96), ki je začel veljati naslednji dan po objavi, to je 12. oktobra 1996, in njegovimi spremembami (Uradni list RS, št. 35/98 z dne 8.5.1998) je bila zagotovljena socialna varnost delavcev ter zdravstvena in socialna varnost prebivalcev, ki so bili izpostavljeni škodljivemu vplivu azbestnega prahu. V 7. členu tega zakona je določeno, da imajo pravico do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji, ki jo uvaja 6. člen tega zakona, delavke in delavci, če do 31.12.2003 dosežejo določeno starost in določeno delovno dobo, pri čemer so do 21.12.1996 najmanj 10 let delali neposredno pri proizvodnji azbestnih izdelkov ali v servisnih službah neposredno v prostorih za proizvodnjo azbestnih izdelkov ali najmanj 20 let delali v podjetjih, ki so v proizvodnih procesih uporabljala azbest. Pravico do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji uveljavijo tudi tisti, ki zbolijo za poklicno boleznijo zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu na delovnem mestu in dosežejo pokojninsko dobo najmanj 23 let moški in 20 let ženske.

Z zakonom je bila torej zagotovljena delavcem iz 7. člena pravica do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji, če izpolnjujejo v tej normi predpisane pogoje (starost, pokojninska doba, gostota dela pri azbestni proizvodnji in način prenehanja delovnega razmerja iz 8. člena). Ti zakonski pogoji so torej pravna dejstva, ki omogočajo uveljavljanje določene pravice. Vendar so vsa ta dejstva in okoliščine morala obstajati že pred sprejemom zakona, da so bili lahko z njegovo uveljavitvijo izpolnjeni pogoji za pridobitev v njem določenih pravic. Zato presoja pritožbenega sodišča, da tožnik ni upravičen do uveljavljene pravice iz razloga, ker mu je delovno razmerje prenehalo pred uveljavitvijo ZPPPAI, ni pravno pravilno. Zakon ni posegel z retroaktivnim učinkom v pridobljene pravice, niti se z njegovo uveljavitvijo ni poslabšal pravni položaj oseb iz 1. člena. Nasprotno, zakonodajalec je s sprejemom tega zakona (na seji dne 27.10.1996) zagotovil socialno varnost in potrebna sredstva delavcem, ki so bili do ukinitve proizvodnje izpostavljeni škodljivemu vplivu azbestnega prahu.

S spremembami in dopolnitvami ZPPPAI (Uradni list RS, št. 35/98), ki so začele veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS, to je dne 9.5.1998 (3. člen), je bilo s črtanjem besedila v 1. členu "do ukinitve proizvodnje" bolj jasno določeno, da velja tudi za delavce, ki na dan uveljavitve zakona niso več delali v proizvodnji azbesta. Kot je razvidno iz utemeljitve predloga novele zakona je bil njegov temeljni cilj, da se popravi neenakost pred zakonom in celo krivice do vseh tistih delavcev, ki so kadarkoli v zakonu že določenem roku, neposredno delali v proizvodnji azbestnih izdelkov ali v servisnih službah pri proizvodnji azbestnih izdelkov. V času odločanja tožene stranke (28.12.1998) o uveljavljani pravici tožnika do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji je novela ZPPPAI že veljala, zato je presoja vladne komisije kot tudi presoja sodišča druge stopnje iz tega razloga materialnopravno zmotna.

Pri taki presoji se pritožbeno sodišče ni opredelilo do razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje uporabilo kot pravno podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku. Čeprav je tožniku, za katerega je ugotovilo, da izpolnjuje pogoje iz 7. člena ZPPPAI, prenehalo delovno razmerje zaradi uvedbe stečaja, je presodilo, da so izpolnjeni tudi pogoji iz 8. člena. Po tem določilu je upravičen do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji le tisti delavec, ki mu je zaradi ukinitve delovnega mesta ali zaradi zmanjšanja števila delavcev zaradi prestrukturiranja proizvodnje ali drugih operativnih razlogov prenehalo delovno razmerje po predpisih o delovnih razmerjih in mu ni mogoče niti s prekvalifikacijo zagotoviti njegovim delovnim sposobnostim ustrezne druge zaposlitve v primerni oddaljenosti od kraja stalnega bivališča v roku enega leta.

V skladu s priporočilom 166. Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca lahko posameznim delavcem preneha delovno razmerje le zaradi resnih razlogov, ki so bodisi v sposobnosti in vedenju delavca bodisi temeljijo na potrebi funkcioniranja podjetja - torej iz ekonomskih, tehnoloških, strukturalnih in podobnih razlogov. Na podlagi omenjene konvencije in priporočila 166 je bilo v zakonu o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR) v IV. poglavju in podlagi 166. člena prej veljavne Ustave Republike Slovenije v II. in VII. poglavju ZDR celovito urejeno prenehanje delovnega razmerja. Tako načine prenehanja delovnega razmerja ureja za sedaj še veljavni ZTPDR v členih od 75. do 78. člena. Delavcu preneha delovno razmerje z njegovim soglasjem (1. in 2. točka 1. odstavka 75. člena), brez njegovega soglasja (od 3. točke do 9. točke 1. odstavka) ter po samem zakonu 76. člen). Če je uveden postopek za prenehanje organizacije, preneha delavcu delovno razmerje po 77. členu ZTPDR pod pogoji in na način, ki jih določa zvezni zakon. Način prenehanja delovnega razmerja zaradi stečaja je po tej napotilni normi urejen v zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93 - ZPPSL) v 106. členu. Delavci, ki jim po 106. členu ZPPSL z dnem začetka stečajnega postopka preneha delovno razmerje, pa nimajo pravnega položaja trajno presežnih delavcev, kot jih ima v mislih 8. člen ZPPPAI. Tožnik, ki mu delovno razmerje ni prenehalo po predpisih o delovnih razmerjih zaradi ukinitve delovnega mesta ali drugih v tem členu navedenih razlogov, zato po presoji revizijskega sodišča ne izpolnjuje pogojev iz 8. člena omenjenega zakona za pridobitev pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji.

Revizijsko sodišče je zato revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).