Jedro

Brezplačna pravna pomoč v kazenskem postopku se (izven primerov iz 70. člena ZKP) zagotavlja po določbah ZBPP, če to ni v (očitnem) nasprotju z načeli pravičnosti. Določba ZBPP je vsebinsko skladna z določbo točke c tretjega odstavka 6. člena EKČP, saj dodelitev brezplačne pravne pomoči (brezplačnega zagovornika) pogojuje z interesom pravičnosti. Če tožnik meni, da je pošten postopek zagotovljen le v primeru strokovne obrambe z zagovornikom, nima prav. Takšno stališče bi namreč, ob izpolnitvi finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, pomenilo obvezno zagotovitev brezplačnega zagovornika v vseh zadevah, za kar pa v določbah Ustave RS in EKČP ni podlage.

Načela oziroma interesa pravičnosti ZBPP vsebinsko ne opredeli. Ko gre za kazenski postopek, navedeno načelo po presoji sodišča terja vzpostavitev enakosti orožij kot bistveni element pravice do poštenega sojenja. Pri tem je treba upoštevati obdolženčevo osebnost, težo kaznivega dejanja, zahtevnost zadeve z dejanskega in pravnega vidika in druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo enakost orožij v postopku, glede na obdolženčevo izobrazbo, komunikacijske in druge sposobnosti in izkušnje, zagotovljena le, če bo obdolžencu zagotovljena strokovna obramba z zagovornikom.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba predsednice Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 87/2012 z dne 16. 4. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika z dne 13. 2. 2012, s katero je predlagal, da se mu dodeli brezplačna pravna pomoč za zastopanje v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Murski Soboti I Kpr 58356/2011. Iz obrazložitve sledi ugotovitev, da tožnik finančni pogoj izpolnjuje, ni pa izpolnjen nadaljnji (vsebinski) pogoj iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Iz prošnje in predloženih listin namreč sledi, da tožnika v navedeni zadevi bremeni očitek storitve kaznivega dejanja velike tatvine v sostorilstvu po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in v zvezi z 20. členom KZ-1. Iz listin nadalje sledi, da je tožnik, zaslišan pred preiskovalnim sodnikom, po danih opozorilih, očitano mu kaznivo dejanje priznal. Smiselno ga priznava tudi v prošnji za brezplačno pomoč, saj navaja, da bi v postopku želel doseči pogojno obsodbo. Presojo o sankciji, v primeru da bo sledilo prosilčevemu priznanju in bo prišlo do izreka obsodilne sodbe, bo napravilo sodišče, po tem ko bo ugotovilo vse pomembne okoliščine. Dejansko stanje sodišče ugotavlja uradoma, kar velja tudi za okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero sankcije. Pri tem je vezano na načelo materialne resnice (17. člen Zakona o kazenskem postopku – ZKP) in določila KZ-1, ki določajo pogoje za izrek posameznih sankcij. Skladno z 49. členom KZ-1 sodišče upošteva vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali bo kazen manjša ali večja (olajševalne in obteževalne okoliščine), zlasti pa: stopnjo storilčeve kazenske odgovornosti, nagibe, iz katerih je dejanje storil, stopnjo ogrožanja ali kršitve zavarovane pravne vrednote, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, prejšnje življenje storilca, njegove osebne in premoženjske razmere, njegovo obnašanje po storjenem dejanju, zlasti, ali je poravnal škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, in druge okoliščine, ki se nanašajo na storilčevo osebnost. Pogojno obsodbo izreče, če glede na ugotovljene okoliščine spozna, da je mogoče pričakovati, da ne bo ponavljal kaznivih dejanj (tretji odstavek 58. člena KZ-1). Glede na navedeno, predvsem pa priznanje tožnika in določbe, ki sodišče zavezujejo, da po uradni dolžnosti ugotovi dejstva in okoliščine, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije, tožena stranka ocenjuje, da tožnik v navedenem kazenskem postopku ne potrebuje pravne pomoči odvetnika. Pravno varstvo mu je, ob upoštevanju priznanja, ustrezno zagotovljeno že z navedenimi jamstvi v kazenskem postopku.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), s predlogom, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožniku odobri brezplačno pravno pomoč, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v nadaljnji postopek. Uveljavlja tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini.

Z izpodbijano odločbo naj bi bila tožniku kršena pravna jamstva v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave in sicer temeljno jamstvo, da se brani z zagovornikom (za katerega nima sredstev). Kršen je tudi 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, po katerem ima vsakdo pravico, da se mu omogoči zagovornik brezplačno, če to zahteva interes pravičnosti. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kršila tudi tožnikovo pravico do izjave, ki je bistven element načela kontradiktornosti, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave. Tožnik v postopku namreč ni bil zaslišan, da bi lahko pojasnil svoje stališče. Gre za kršitev načela zaslišanja stranke. Posledično tožena stranka ni ugotovila, da gre za mlado in neizobraženo osebo, kjer interes pravičnosti terja zagovor po odvetniku.

Odločba temelji po mnenju tožnika tudi na zmotni uporabi 24. člena ZBPP. V zvezi z načelom zaslišanja stranke se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča U 1482/2010, v zvezi z okoliščinami, ki se nanašajo na osebnost storilca pa na sodbo istega sodišča I U 1704/2011, ki jo tožbi tudi prilaga. Poudari še, da za tožnika kot mlajšega polnoletnega obstaja možnost vzgojnega ukrepa in možnost sklenitve dogovora s tožilstvom, ki ga omogoča novela zakona. Opozori tudi na odločbi Ustavnega sodišča U-I-345/98 z dne 19. 11. 2008 in U-I-1/09 z dne 5. 5. 2009, po katerih je obramba s pomočjo zagovornika bistveni element pravice do poštenega sojenja oziroma se z njo vzpostavlja enakost orožij.

Tožena stranka je sodišču predložila upravni spis. Odgovora na tožbo ni podala.

Tožba je utemeljena.

Čeprav tožena stranka svojo odločitev opre na 24. člen ZBPP v celoti in pravne podlage podrobneje ne opredeli, iz razlogov izpodbijane odločbe smiselno sledi, da bi bila po presoji tožene stranke, dodelitev brezplačne pravne pomoči ob upoštevanju tožnikovega priznanja in načela iskanja materialne resnice v kazenskem postopku, v nasprotju z interesom pravičnosti. Vloga se torej po izpodbijani odločbi zavrne, ker niso izpolnjeni pogoji iz prve alinee prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP, po katerem je zadeva očitno nerazumna, če je zahteva v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti.

Z izpodbijano odločbo po presoji sodišča ni poseženo v ustavne pravice tožnika iz 22. in 29. člena Ustave. Ustavnopravna jamstva v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave so specialna v razmerju do pravic iz 22. člena. Način njihovega uresničevanja je zaradi narave obravnavanih pravic predpisan z zakonom (drugi odstavek 15. člena Ustave). Ko gre za pravico do obrambe z zagovornikom, Ustava brezplačnega zagovornika ne zagotavlja oziroma ga ne zagotavlja brezpogojno. Enako tudi Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki v 6. členu vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotavlja pravico, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri ali, če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti. Brezplačna pravna pomoč v kazenskem postopku se (zunaj primerov iz 70. člena ZKP) zagotavlja po določbah ZBPP, če le-ta ni v (očitnem) nasprotju z načeli pravičnosti. Določba je po presoji sodišča vsebinsko skladna z določbo točke c tretjega odstavka 6. člena EKČP, saj dodelitev brezplačne pravne pomoči (brezplačnega zagovornika) pogojuje z interesom pravičnosti. Neskladnosti 24. člena ZBPP z Ustavo in EKČP pa tudi tožnik ne zatrjuje. Kolikor meni, da je pošten postopek zagotovljen le v primeru strokovne obrambe z zagovornikom, pa po mnenju sodišča nima prav. Tako stališče bi namreč, ob izpolnitvi finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, pomenilo obvezno zagotovitev brezplačnega zagovornika v vseh zadevah, za kar pa, po presoji sodišča v ustavnih določbah in določbah EKČP ni podlage.

Načela oziroma interesa pravičnosti ZBPP (enako kot pred njim z ZBPP-B razveljavljeni 71. člen ZKP) vsebinsko ne opredeli. Ko gre za kazenski postopek, navedeno načelo po presoji sodišča, pravičnost terja vzpostavitev enakosti orožij kot bistveni element pravice do poštenega sojenja. Pri tem je potrebno upoštevati obdolženčevo osebnost, težo kaznivega dejanja, zahtevnost zadeve z dejanskega in pravnega vidika in druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo enakost orožij v postopku, glede na obdolženčevo izobrazbo, komunikacijske in druge sposobnosti in izkušnje, zagotovljena le, če bo obdolžencu zagotovljena strokovna obramba z zagovornikom.

Tožena stranka svojo odločitev utemelji le z danim priznanjem in zakonsko zagotovljenimi pravnimi jamstvi v kazenskem postopku. Okoliščin, še zlasti tistih, ki so povezane s tožnikovo osebnostjo in zmožnostjo, da se je v kazenskem postopku sposoben zagovarjati sam, v razlogih odločbe ne ugotavlja in posledično tudi ne oceni. Tožbeni ugovor nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je zato po presoji sodišča utemeljen. Skladno z načelom zaslišanja stranke v upravnem postopku mora organ stranki omogočiti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. V obravnavanem primeru sodišče zatrjevane kršitve navedenega načela upravnega postopka ne ugotavlja, saj je tožena stranka odločila izključno na podlagi navedb in dokazov, ki jih je vlogi priložil tožnik in so nesporne. Ugotavlja pa, kot že navedeno, nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki bi ga bilo mogoče ugotoviti na podlagi prošnji priloženih listin in po potrebi še v neposredni komunikaciji s tožnikom.

Sodišče je zato na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu za Bpp, da po dopolnitvi ugotovitvenega postopka v zadevi ponovno odloči. O stroških postopka je odločilo skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 in tožniku, skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov postopka tožniku v upravnem sporu, priznalo stroške v višini 350 EUR, povečane za 20% DDV.

V zadevi je odločilo na nejavni seji na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.