Jedro

Do škodnega dogodka je prišlo zaradi revidentove kršitve četrtega odstavka 41. člena ZVCP in revizijsko sodišče se strinja s presojo sodišče prve in druge stopnje, da zavarovanec tožene stranke ni bil dolžan predvidevati, da mu bo tožnik odvzel prednost ter zaradi tega zmanjšati hitrost celo do 25 km/h.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim tožnik izpodbija odločitev o pravdnih stroških ter v delu, s katerim izpodbija pravnomočno odločitev zoper drugo toženo stranko.

V ostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je tožniku dosodilo odškodnino iz naslova invalidnosti po sklenjeni zavarovalni pogodbi s prvo toženo stranko, v presežku za 1.946.768 SIT (zahtevek iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode) pa je zavrnilo. Nadalje je delno ugodilo primarnemu zahtevku zoper drugo toženo stranko iz naslova invalidnine po zavarovalnih policah in tako tožniku dosodilo 1.125.974 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, medtem ko je primarni tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko v presežku zavrnilo za znesek 1.796.768 SIT. Sodišče je delno ugodilo tudi podrednemu zahtevku zoper drugo toženo stranko in tožniku dosodilo iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode znesek 2.593.536 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredni zahtevek v presežku za 1.000.000 SIT ter za višje ali več obresti od 2.500.000 SIT pa je zavrnilo. Končno je sodišče odločilo še o povrnitvi pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje le v delu odločitve o povrnitvi pravdnih stroškov, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo. Pritožbo druge tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo v celoti.

Revizijo zoper zavrnilni del sodbe, s katerim sta sodišči prve in druge stopnje zavrnili primarni tožbeni zahtevek zoper obe toženi stranki na plačilo nepremoženjske in premoženjske škode vlaga tožeča stranka in uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišči naj bi zmotno uporabili drugi odstavek 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), zaradi česar sta napačno odločili o temelju tožbenega zahtevka. Poleg tega sta sodišči spregledali tudi določbo prvega odstavka 30. člena Zakona o varnosti v cestnem prometu, zaradi česar je prišlo do napačne uporabe določb materialnega prava o deljeni odgovornosti obeh udeležencev v prometu. Sodišči sta materialno pravo napačno uporabili tudi pri odločanju o višini nepremoženjske škode. Revident ponovno našteva vse tiste okoliščine, ki ga po njegovem mnenju upravičujejo do odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju ter iz naslova strahu v višini posamično terjanih zneskov. Izpodbija tudi odločitev o stroških in predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da ugodi tožnikovemu primarnemu zahtevku ter tožniku prisodi še nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju v znesku 4.172,93 EUR ter iz naslova primarnega in sekundarnega strahu v znesku 625,94 EUR ter vse zaznamovane pravdne stroške na prvi stopnji skupaj z obrestmi.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija zoper drugo toženo stranko ter zoper odločitev o stroških ni dovoljena.

Revizija zoper odločitev o stroških postopka ni dovoljena (prim. pravno mnenje VS RS z dne 15.12.1998, Pravna mnenja II/98, str. 4). Ta namreč šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Revizija zoper sklep pa je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. V konkretnem primeru ne gre za takšen sklep, saj sklep o stroških ni sklep o končanju postopka, zato revizija zoper njega ni dovoljena. Tožnikovo revizijo je revizijsko sodišče zaradi navedenega v tem delu zavrglo (377. členom ZPP).

Tožnik se je kot voznik svojega osebnega vozila poškodoval v prometni nesreči dne 30.3.1999. Udeleženec v škodnem dogodku - D. P. - je imel svoje osebno vozilo na dan škodnega dogodka zavarovano pri prvi toženi stranki. Ker je tožnik ocenil, da njegov soprispevek k prometni nesreči znaša 50 %, je zoper prvo toženo stranko uveljavljal le polovico odškodnine (v skupnem znesku 3.800.000 SIT) za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, 1.900.000 SIT ter 46.768 SIT, oboje z obrestmi, ter 99.461 SIT iz naslova trajne invalidnosti. Zoper drugo toženo stranko pa je uveljavljal drugo polovico odškodnine, in sicer 1.750.000 SIT za nepremoženjsko škodo (razliko predstavlja odškodnina iz naslova strahu, ki jo AO Plus ne priznava) ter 45.768 SIT za premoženjsko škodo ter 1.125.974 SIT iz naslova trajne invalidnosti. Podrejeno, v primeru, da bi sodišče njegovo sokrivdo ocenilo za večjo, pa je od druge tožene stranke uveljavljal celotni odškodninski zahtevek iz naslova nepremoženjske škode v višini 3.800.000 SIT, zmanjšan za postavko iz naslova strahu (2.000.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju ter 1.500.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) ter zahtevek iz naslova premoženjske škode v višini 93.536 SIT, ter 1.125.974 SIT iz naslova trajne invalidnosti.

Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka zaključilo, da je za prometno nesrečo v celoti odgovoren tožnik, ker je zavarovancu prve tožene stranke odvzel prednost. Pritožbeno sodišče je takšno ugotovitev sodišča prve stopnje potrdilo. Tožniku je bila tako prisojena odškodnina iz naslova trajne invalidnosti (ki na revizijski stopnji ni več sporna) ter odškodnina iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode po podrednem zahtevku zoper drugo toženo stranko in sicer 1.000.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju ter 1.500.000 SIT iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter terjani znesek iz naslova premoženjske škode. Na revizijski stopnji je iz naslova nepremoženjske škode zoper drugo toženo stranko torej sporno le še 4172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT) iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju (odškodnine za strah namreč od drugo toženke ne uveljavlja). To pomeni, da revizija zoper drugo toženo stranko ni dovoljena, saj vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodne odločbe ne presega 4172,93 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP) in jo je zato Vrhovno sodišče na podlagi 377. člena zavrglo.

Revizija zoper prvo toženo stranko je dovoljena, vendar neutemeljena.

Neizpodbojno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP) tvorijo naslednje ugotovitve sodišč prve in druge stopnje: - da je zavarovanec prve tožene stranke (D. P.) vozil s primerno hitrostjo na prednostni cesti ob suhem vremenu podnevi, in to na odseku, kjer ni bilo posebne hitrostne omejitve; - da je tožnik pričel z zavijanjem levo, ko je bilo vozilo D. P. od njega oddaljeno 31,8 m in je bilo v tem času že v vidnem polju tožnika; - da je zavarovanec P. reagiral z močnim zaviranjem, ko je bilo vozilo tožnika oddaljeno od njegovega vozila 19,5 m. Sodišči prve in druge stopnje sta ob tako ugotovljenem dejanskem stanju materialnopravno pravilno presodili, da je tožnik izključno odgovoren za škodni dogodek. Sodišče druge stopnje je na strani 5 do 7 obrazložitve izpodbijane sodbe izčrpno in natančno odgovorilo tudi na vse tiste pritožbene navedbe, ki jih tožnik ponovno izpostavlja v reviziji. Vrhovno sodišče se, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje na obrazložitev pritožbenega sodišča na strani 5-7 izpodbijane sodbe. Neuspešno je revizijsko prizadevanje za drugačno vsebinsko odločitev s sklicevanjem na prvi odstavek 30. člena ZVCP. Kot je revidentu pojasnilo že pritožbeno sodišče, je do škodnega dogodka prišlo zaradi njegove kršitve četrtega odstavka 41. člena ZVCP in revizijsko sodišče se strinja s presojo sodišč prve in druge stopnje, da zavarovanec tožene stranke ni bil dolžan predvidevati, da mu bo tožnik odvzel prednost ter zaradi tega zmanjšati hitrost celo do 25km/h. Ker je krivdo za škodni dogodek pripisati izključno tožeči stranki, je pravilna tudi odločitev sodišč prve in druge stopnje, da se (primarni) tožbeni zahtevek, s katerim tožnik od prve tožene stranke zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, zavrne.

Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti v dovoljenem delu razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožeče stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.