Jedro

Sodišče odloča v pravdnem postopku v mejah postavljenih zahtevkov, če je bil prvotni tožbeni zahtevek med postopkom spremenjen in se je postopek nadaljeval z obravnavo spremenjenega tožbenega zahtevka, sodišče pa je z odločbo odločilo o prvotnem tožbenem zahtevku, ni odločalo v okviru postavljenega tožbenega zahtevka in je bistveno kršilo pravila postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je predlagala, da sodišče ugotovi, da sta jo toženca motila v posesti parc. št. 582/6 k.o. ... s tem, ko sta podrla betonsko škarpo, ki to parecelo meji s parc. št. 304 in 585/3 in ki sta last tožencev, v dolžici cca. 10 m in širini 1,5 m ter tako pridobljeno zemljišče prekopala in jima naloži vzpostavitev prejšnjega stanja tako, da postavita betonsko škarpo nazaj in se v bodoče vzdržita podobnih dejanj. Tožeči stranki je naložilo v povrnitev toženi stranki 101.551,00 SIT pravdnih stroškov.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da ugodi pritožbi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje predvsem bistveno kršilo določila Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ko je zavrnilo neobstoječi tožbeni zahtevek. Tožeča stranka je namreč dajatveni del tožbenega zahtevka popravila v svoji vlogi z dne 30.11.1999 in sodišče ni odločalo o tem zahtevku. Kot je razvidno iz zapisnika z dne 6.6.2000, je sodišče zaslišalo tožečo stranko, nakar je obravnavo zaključilo, ne da bi dalo možnost pravdnim strankam, da tožniku postavijo vprašanja. Nadalje tožeča stranka v pritožbi zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Iz navedb tožeče stranke je namreč razvidno, da je tožena stranka, poleg da je podrla škarpo, prekopala tudi tožnikovo parcelo v širini približno 1,5 m, to je tam, kjer je sedaj zelenjavni vrt. Pred tem je to zemljišče v celoti uživala tožeča stranka. Sodišče si tudi napačno tolmači tožnikovo izjavo, ki se nanaša na škarpo. Ne gre namreč le za del škarpe, označene med tč. 1 in 2 v skici sodišča z ogleda, ampak tudi za tisti del škarpe, ki se iz tč. 2 nadaljuje, pri čemer so se stranke zedinile glede poteka škarpe med tč. 1 in 2, niso pa se zedinile glede poteka škarpe naprej iz tč. 2. Kot je povedal tožnik, škarpo so toženci z dovoljenjem tožnika podrli, da so lahko obnavljali svojo hišo, po obnovi pa so vzpostavili prejšnje stanje. Ko so delali fasado, ograje niso več obnovili, česar tožnik tudi ni zahteval, saj ograja ni bila več potrebna, ker pri hiši ni bilo več kokoši. Posest škarpe je ves čas imel tožnik, kar je razvidno iz tožnikove izpovedbe, ko pove, da so ga toženci vprašali, če lahko vozijo po tožnikovi stranki malto, kar je tožnik dovolil in dovolil je še, da lahko odstranijo ograjo. Predmet posestne pravde je škarpa, ne ograja, katero je napravil tožnikov oče, ker je tožnikovo zemljišče nekoliko višje od zemljišča tožencev. Da je imel tožnik posest na svoji strani škarpe, izhaja tudi iz navedb tožencev, da so na drugi strani škarše 6 do 7 let parkirali svoj avto z dovoljenjem tožnika. Dejansko je torej tožena stranka porušila škarpo in nato še prekopala tožnikovo zemljišče, s čimer je storila motilno dejanje. Vse to bi sodišče ugotovilo, če bi izvedlo vse predlagane dokaze.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je v tožbi postavljeni tožbeni zahtevek s pripravljalno vlogo z dne 30.11.1999 v dajatvenem delu spremenila. Ni ga le popravila, kot to trdi v pritožbi tožeča stranka, ampak gre za spremembo tožbe v smislu drugega odst. 185. čl. ZPP, ki določa, da je sprememba tožbe sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. Prvotno je namreč tožeča stranka zahtevala v okviru vzpostavitve prvotnega stanja le postavitev betonske škarpe nazaj, s spremenjenim zahtevkom pa ponovno postavitev betonske in kamnite škarpe na prvotno mesto (tudi drugih izmer) in vzpostavitev prejšnjega stanja na prekopanem zemljišču tožnika. Ker se je pred spremembo tožbenga zahtevka tožena stranka z odgovorom na tožbo že spustilo v obravnavanje glavne stvari, je za spremembo tožbe potrebna njena privolitev (prvi odst. 185. čl. ZPP), vendar se šteje, da tožena stranka privoli v spremembo tožbe, če se spusti v obravnavanje glavne stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem nasprotovala spremembi (drugi odst. 185. čl. ZPP). Z vpogledom zapisnika o glavni obravnavi z dne 10.1.2000 (list. št. 11 in 12) je ugotoviti, da se je tožena stranka spustila v obravnavanje glavne stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem njeni spremembi nasprotovala, torej je v spremembo tožbe privolila. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje odločilo - zavrnilo prvotno postavljeni tožbeni zahtevek. Zato je resnična pritožbena trditev tožeče stranke, da je sodišče odločilo o neobstoječem tožbenem zahtevku. S tem je sodišče prve stopnje kršilo prvi odst. 2. čl. ZPP, ki določa, da sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Po oceni sodišča druge stopnje je to bistveno kršitev določbe pravdnega postopka v smislu prvega odst. 339. čl. v zvezi s 366. čl. ZPP, saj je ta kršitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve.

Čeprav je potrebno izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljaviti že iz razloga zgoraj navedene bistvene kršitve določbe pravdnega postopka (prvi odst. 354. čl. ZPP), se pritožbeno sodišče opredeljuje v nadaljevanju še o pritožbenih izvajanjih glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je vprašljiv zaključek sodišča prve stopnje, da iz tožnikove izpovedbe izhaja, da sta bila toženca tista, ki sta bila v zadnjih letih, celo v zadnjih 20. letih, v posesti škarpe, da sta jo onadva tudi ves čas obnavljala in vzdrževala in tako na stranki tožnika vsekakor ni izkazana posest na sporni škarpi in zemljišču pod njo, zato tudi ne more uživati posestnega varstva. Res je tožnik izpovedal, zaslišan kot pravdna stranka, da on škarpe ni vzdrževal, ker to ni bilo potrebno in da ni vzdrževal niti lesene ograje na njej. Škarpe ni vzdrževal niti kdo drug, sta pa ograjo na njej obnovila toženca, dokler je pred približno desetimi leti nista dokončno odstranila. Je pa tožnik tudi izpovedal, da sta toženca ograjo obnovila in odstranila z njegovim dovoljenjem. Da res škarpe ni nihče obnavljal, kaže tudi navedba tožene stranke, da je bila škarpa podrta zaradi dotrajanosti. Vendar posest ni izkazana le z vzdrževanjem škarpe, ampak tudi z drugimi vidiki. Tako naj bi škarpa bila zgrajena (kot je zaključiti iz navedb obeh pravdnih strank) na meji med zemljiščema pravdnih strank in je strankama dejansko služila za označevanje meje. Če je škarpo resnično zgradil oče tožnika v ta namen, potem je lahko tožnik imel na škarpi posest s tem, ko mu je škarpa označevala mejo njegovega zemljišča z zemljiščem tožencev.

Kot je bilo že navedeno, je pritožbeno sodišče zaradi navedene bistvene kršitve določbe pravdnega postopka izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje (3. tč. 365. čl. ZPP). Ob ponovljenem odločanju bo sodišče prve stopnje moralo odločati v okviru postavljenega tožbenega zahtevka, pri tem pa naj ima v vidu tudi pomisleke pritožbenega sodišča v zvezi z ugotovitvijo dejanskega stanja v razveljavljenem sklepu.

Odločitev v stroškovnem delu temelji na tretjem odst. 165. čl. ZPP in je odločanje o pritožbenih stroških pridržana za končno odločbo.