Jedro

Po presoji sodišča izpodbijani akt v zavrnilnem delu ne navaja zadostnih razlogov za sprejeto odločitev, zaradi česar ga v tem delu ni mogoče preizkusiti. Po mnenju sodišča zgolj izselitev iz begunskega taborišča Cremono samo po sebi še ne pomeni, da so prenehale tudi okoliščine določitve prebivališča. Dejansko stanje glede bivanja tožnikov v zasilnem stanovanju v Miljah ter nato v barakah begunskega taborišča Lazaret je po presoji sodišča ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka mora zato v ponovljenem postopku ugotoviti ali so tožniki prostovoljno zapustili begunsko taborišče Cremono ali so bili v to prisiljeni ter raziskati dejansko stanje glede razmer, v katerih so bivali v zasilnem stanovanju v Miljah in v barakah begunskega taborišča Lazaret.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi tako, da se sklep Komisije Vlade RS za izvajanje Zakona o popravi krivic, št. 130-494/2016/9 z dne 17. 10. 2017, v 3., 6., 9., 12. in 13. točki izreka odpravi in se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. V preostalem delu se tožba zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Komisija Vlade RS za izvajanje Zakona o popravi krivic (v nadaljevanju tožena stranka) A. A. priznala status bivše politične zapornice, pravico do odškodnine za čas odvzema prostosti od 30. 11. 1962 do 9. 7. 1963 ter zavrnila zahtevo za priznanje pravice do odškodnine za čas odvzema prostosti od 10. 7. 1963 do 1. 1. 1975 (točka 1 do 3 izreka izpodbijanega sklepa); B. B. je priznala status bivše politične zapornice, pravico do odškodnine za čas odvzema prostosti od 10. 11. 1962 do 9. 7. 1963 ter zavrnila zahtevo za priznanje pravice do odškodnine za čas odvzema prostosti od 10. 7. 1963 do 1. 1. 1975 (točka 4 do 6 izreka izpodbijanega sklepa); pokojni C. C. je priznala status bivše politične zapornice, pravico do odškodnine za čas odvzema prostosti od 10. 11. 1962 do 9. 7. 1963 ter zavrnila zahtevo za priznanje pravice do odškodnine za čas odvzema prostosti od 10. 7. 1963 do 1. 1. 1975 (točka 7 do 9 izreka izpodbijanega sklepa); D. D. je priznala status bivšega političnega zapornika, pravico do odškodnine za čas odvzema prostosti od 4. 10. 1962 do 9. 7. 1963 ter zavrnila zahtevo za priznanje pravice do odškodnine za čas odvzema prostosti od 10. 7. 1963 do 1. 1. 1975 (točka 10 do 12 izreka izpodbijanega sklepa); E. E., rojenemu 4. 2. 1964, je zavrnila zahtevo za priznanje statusa bivšega političnega zapornika, kakor tudi zahtevo za priznanje pravice do odškodnine za čas odvzema prostosti od 4. 2. 1964 do 1. 1. 1975 (točka 13 izreka izpodbijanega sklepa).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da so tožeče stranke vložile zahtevo za priznanje statusa bivšega političnega zapornika zase ter za pokojno C. C. ter zahtevo za priznanje pravice do odškodnine za čas odvzema prostosti od 30. 11. 1962 do 1. 1. 1975 za A. A., od 4. 2. 1964 do 1. 1. 1975 za E. E., od 10. 11. 1962 do 1. 1. 1975 za pokojno C. C. in B. B. ter od oktobra 1962 do 1. 1. 1975 za D. D.. Tožeče stranke so v zahtevi navedle, da je oktobra 1962 v Italijo zbežal najprej oče D. D., 10. 11. 1972 (pravilno 1962, op. sodišča) pa še mama B. B. z otroki (z A. A. in pokojno C. C., op. sodišča). Napoteni so bili v begunsko taborišče v Cremono, kjer so živeli do 9. 7. 1963, ko so se preselili v Trst oziroma Milje, kjer naj bi jih pod streho sprejela neka družina. Zaradi zrušitve stropa so ponovno odšli v begunsko barakarsko taborišče Lazaret in tam ostali do 1. 1. 1975. Za odhod v tujino so se odločili zaradi omejitve svobode veroizpovedi ter odtujitve obdelovalne zemlje. Tožena stranka je zahtevi tožečih strank delno ugodila. Sklicuje se na 2. člen Zakona o popravi krivic (v nadaljevanju ZPKri), ki opredeljuje bivšega političnega zapornika ter na prvi odstavek 4. člena istega zakona, ki določa, da se na podlagi tega zakona šteje za bivšega političnega zapornika tudi oseba, ki je bila v upravno kazenskem postopku, zaradi prekrška, kaznovana na odvzem prostosti, ali ji je bil izrečen ukrep določitve prebivališča, ali je bila poslana na opravljanje družbeno koristnega dela zaradi prevzgajanja. Tožena stranka navaja, da so s preselitvijo iz begunskega taborišča 9. 7. 1963 v zasebno stanovanje prenehale okoliščine določitve prebivališča, zato se s tem dnem zaključi obdobje upravičenosti do odškodnine za čas odvzema prostosti. Kasnejša selitev v barake begunskega taborišča, po mnenju tožene stranke, ni neposredna posledica nasilja, zaradi katerega so zbežali v Italijo, zaradi česar je toženka vse zahteve za priznanje odškodnine za čas odvzema prostosti po 9. 7. 1963 tožnikom zavrnila.

3. Tožniki se z izpodbijanim sklepom ne strinjajo. V laični tožbi smiselno uveljavljajo razloge iz 1. in 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navajajo, da jim je bila z izpodbijanim sklepom odvzeta pravica do odškodnine za čas, preživet v zasilnem stanovanju in v barakah v begunskem taborišču. Socialna služba jim je uredila zasilno stanovanje in jih poslala iz tega stanovanja nazaj v taborišče. Z odhodom iz begunskega taborišča jim status beguncev ni prenehal. Omenjajo dokument, ki potrjuje njihov status begunca. V tožbi in dopolnitvah smiselno zahtevajo spremembo izpodbijanega sklepa na način, da se jim prizna pravica do odškodnine tudi za obdobja, za katera jim je toženka to pravico zavrnila. B. B. zahteva priznanje pravice do odškodnine v zavrnjenem delu tudi za pokojno hčer C. C.. A. A. pa tudi spremembo časovnega okvirja priznanja pravice do odškodnine iz 2. točke izreka izpodbijanega sklepa, na način, da se ji odškodnina prizna od 10. 11. 1962, ko je bila pripeljana v begunsko taborišče Cremono skupaj s starši. 4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti nasprotuje tožbenemu zahtevku in oporeka navedbam v tožbi. Navaja, da je tožečim strankam ter pokojni C. C. bila pravica do odškodnine priznana za čas bivanja v begunskem taborišču, neposredno po pobegu v Italijo, ker se to bivanje smiselno šteje kot ukrep določitve prebivališča po 4. členu ZPKri, po izselitvi iz begunskega taborišča pa jim ta pravica preneha. Bivanje v begunskem taborišču se šteje kot ukrep določitve prebivališča, ker gre za nujno in zasilno nastanitev v minimalnih razmerah, brez soglasja beguncev. Za odhod iz begunskega taborišča so se tožniki odločili prostovoljno in si novo bivališče izbrali sami. Odpadli strop v stanovanju, zaradi katerega se je družina vrnila v taborišče, je naknadna okoliščina, ki ni neposredno povezana z begom družine v Italijo. Status begunca, na katerega se sklicujejo tožniki, nima neposredne povezave s pravico do odškodnine po ZPKri, saj so ga izdali italijanski organi, na podlagi njihove zakonodaje. Navedeno potrdilo se ne šteje kot pomemben dokaz za pridobitev statusa po ZPKri. Glede E. E. tožena stranka dodaja, da nima pravice za priznanje statusa po ZPKri, niti pravico do odškodnine, saj starši ob njegovem rojstvu niso več imeli pravice do odškodnine. Otroci namreč delijo usodo svojih staršev. Časovni okvir priznanja pravice do odškodnine iz 2. točke izpodbijanega sklepa za A. A. pa sledi njenemu zahtevku. Predlaga, naj sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen.

5. Tožba je delno utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke v zavrnilnem delu izpodbijanega sklepa ter v 2. točki izreka glede časovnega okvirja priznanja pravice do odškodnine.

K I. točki izreka:

7. Po prvem odstavku 2. člena ZPKri so bivši politični zaporniki po tem zakonu vse osebe, ki so bile v času od 15. 5. 1945 do 2. 7. 1990, na ozemlju sedanje Republike Slovenije neopravičeno in v nasprotju z načeli in pravili pravne države, zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov obsojene v sodnem ali upravnokazenskem postopku na kazen odvzema prostosti ali jim je bila prostost odvzeta v teku teh postopkov na podlagi predpisov iz 3. člena tega zakona ali drugih predpisov, če je bil zakon zlorabljen na zgoraj opisan način. Po prvem odstavku 4. člena ZPKri se ob pogojih iz 2. člena tega zakona na podlagi tega zakona med drugim šteje za bivšega političnega zapornika tudi oseba, ki ji je bil izrečen ukrep določitve prebivališča. ZPKri v četrtem odstavku 10. člena določa, da če ni v tem zakonu drugače določeno, se v postopku o zahtevi smiselno uporabljajo določbe zakona o splošnem upravnem postopku. Po drugem odstavku 17. člena ZPKri pa sklepa, s katerim se v celoti ugodi zahtevi upravičene osebe, ni treba obrazložiti.

8. Kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa in podatkov upravnega spisa, so tožniki na podlagi ZPKri pri toženi stranki vložili zahtevo za priznanje statusa bivšega političnega zapornika ter zahtevo za priznanje pravice do odškodnine za čas odvzema prostosti zase ter za pokojno C. C.. Tožena stranka je tožnikom in pokojni C. C., razen E. E., ki je bil rojen po izselitvi iz begunskega taborišča Cremono, priznala status bivšega političnega zapornika ter pravico do odškodnine le za čas bivanja v begunskem taborišču Cremono, do preselitve v zasilno stanovanje v Milje dne 9. 7. 1963. Po mnenju tožene stranke naj bi namreč z izselitvijo iz begunskega taborišča Cremono prenehale okoliščine določitve prebivališča. Kasnejša selitev v barake begunskega taborišča Lazaret po mnenju tožene stranke ni bila neposredna posledica nasilja, zaradi katerega so zbežali v Italijo. Tožeče stranke se z navedenim ne strinjajo in navajajo, da so tudi v zasilnem stanovanju v Miljah ter v begunskem taborišču Lazaret živeli v zelo slabih življenjskih razmerah. Navajajo, da jih je v zasilno stanovanje ter zatem v barakarsko taborišče Lazaret napotila socialna služba. Tožena stranka pa v odgovoru na tožbo zatrjuje, da so se tožniki za izselitev iz begunskega taborišča odločili sami ter si tako bistveno izboljšali bivanjske razmere, vendar pa svojih trditev ne podkrepi z dokazi.

9. Po presoji sodišča izpodbijani akt v zavrnilnem delu ne navaja zadostnih razlogov za sprejeto odločitev, zaradi česar ga v tem delu ni mogoče preizkusiti. Po mnenju sodišča zgolj izselitev iz begunskega taborišča Cremono samo po sebi še ne pomeni, da so prenehale tudi okoliščine določitve prebivališča. Dejansko stanje glede bivanja tožnikov v zasilnem stanovanju v Miljah ter nato v barakah begunskega taborišča Lazaret je po presoji sodišča ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka mora zato v ponovljenem postopku ugotoviti ali so tožniki prostovoljno zapustili begunsko taborišče Cremono ali so bili v to prisiljeni ter raziskati dejansko stanje glede razmer, v katerih so bivali v zasilnem stanovanju v Miljah in v barakah begunskega taborišča Lazaret. Šele na podlagi tako dopolnjenega ugotovitvenega postopka in popolno ugotovljeno dejanskega stanja pa nato ponovno presojati ali tožniki tudi za sporno obdobje, za katerega je bila njihova zahteva zavrnjena, izpolnjujejo pogoje po ZPKri za priznanje statusa bivšega političnega zapornika. V primeru, če zahtevi tožečih strank ne bo v celoti ugodeno, mora biti taka odločitev tudi ustrezno argumentirana. Iz drugega odstavka 17. člena ZPKri namreč izhaja, da (le) če je zahtevi upravičene osebe v celoti ugodeno, ni potrebna obrazložitev sklepa.

10. Po prvem odstavku 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) mora obrazložitev odločbe obsegati obrazložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbe določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovitve dejanskega stanja narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če obrazložitev takšne vsebine nima, stranka nima možnosti učinkovitega izpodbijanja odločitve, sodišče pa tudi ne more preizkusiti njene zakonitosti. Zahteva po obrazloženi odločbi državnega organa je torej del pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, sicer je pravica do pravnega sredstva le navidezna. Obrazložitev izpodbijane odločitve, četudi je sprejeta v enostopenjskem postopku, bi morala zadostiti pogojem iz 214. člena ZUP.1

11. Po presoji sodišča tej zahtevi izpodbijani sklep ne sledi, zato sodišče ne more preveriti pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa. Na bistvene kršitve pravil upravnega postopka je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Za takšno kršitev pravil pa se v vsakem primeru šteje tudi, če se upravni akt ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s 4. točko prvega odstavka omenjenega člena). V obravnavani zadevi tožena stranka ni zadostno obrazložila zakaj tožečim strankam ter pokojni C. C. ni priznala statusa bivšega političnega zapornika ter odškodnine za čas odvzema prostosti po 9. 7. 1963. To je za čas bivanja v zasilnem stanovanju v Miljah ter ob ponovni naselitvi v barakah begunskega taborišča Lazaret. Navedbe tožene stranke, da se z izselitvijo iz begunskega taborišča Cremono dne 9. 7. 1963 šteje, da so prenehale okoliščine določitve prebivališča, ter da kasnejša selitev v barake begunskega taborišča Lazaret ni neposredna posledica nasilja, zaradi katerega so zbežali v Italijo, ne zadošča zgoraj navedenim zahtevam iz prvega odstavka 214. člena ZUP. Posledično tudi dejansko stanje ni popolno ugotovljeno.

12. Izpodbijani akt torej ne vsebuje elementov iz 214. člena ZUP in ne navaja konkretnih in argumentiranih razlogov za sprejeto odločitev v zavrnilnem delu, zato se izpodbijanega sklepa v tem delu ne da preizkusiti. S tem je bila storjena absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s 4. točko prvega odstavka omenjenega člena. Bistvena kršitev določb postopka je vselej podana v primeru, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP (tretji odstavek 27. člena ZUS-1).

13. Sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijani sklep v 3., 6., 9., 12. in 13. točki izreka odpravilo in zadevo v tem delu vrnilo istemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo treba odpraviti storjeno kršitev pravil upravnega postopka in odločiti z aktom, ki bo imel vse sestavine, ki jih predpisuje ZUP, s posebnim poudarkom na elementih, ki jih mora vsebovati obrazložitev in jih določa 214. člen ZUP.

K II. točki izreka:

14. Neutemeljen je tudi ugovor A. A. o nepravilnem časovnem okvirju glede datuma začetka priznanja pravice do odškodnine saj iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je tožena stranka sledila zahtevi A. A., kot jo je podala v vlogi z dne 20. 4. 2016. Iz slednje namreč izhaja, da je A. A. zahtevala pravico do odškodnine za čas odvzema prostosti od 30. 11. 1962 in ne (že) od 10. 11. 1962, kot navaja v tožbi. Zaradi navedenega tožbeni zahtevek A. A. v tem delu ni utemeljen, saj je tožena stranka odločila v okviru zahtevka A. A.. Skladno s prvim odstavkom 133. člena ZUP lahko stranka postavljeni zahtevek razširi ali namesto prejšnjega zahtevka postavi drugi zahtevek le do izdaje odločbe na prvi stopnji. Sodišče je zato tožbeni zahtevek v tem delu na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljenega zavrnilo.

15. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa in predloženih upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi delno ugoditi (1. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Za predlagano odločitev v sporu polne jurisdikcije glede na opisane nepravilnosti v konkretnem primeru ni podlage.

1 glej tudi sodbo Upravnega sodišča RS III U 144/2017 z dne 11. 10. 2018