Jedro

Iz izpodbijanega gradbenega dovoljenja izhaja, da se z njim dovoljuje gradnja sporne ograje v odmiku 0,05 m od parcelne meje, kar pomeni, da mora biti v celoti zgrajena na investitorjevi parceli. Ker torej ni predvidena gradnja na sami meji, po določbah prostorskega akta za tako gradnjo ni bil potreben pisen sporazum med tožnikom in investitorjem.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo investitorju A.A. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) dovolila gradnjo nezahtevnega objekta – ograje na zemljišču parc. št. 1515/2 k.o. … pod tam navedenimi pogoji, med drugim v odmiku 0,05 m od parcelne meje z zemljiščem parc. št. 1518/1 k.o. …. Iz obrazložitve izhaja, da je lastnik navedenega zemljišča tožnik, ki se ne strinja z gradnjo. Ker je odmik načrtovane ograje od navedenega zemljišča 0,05 m od parcelne meje in se z gradnjo ne bo posegalo na sosednje zemljišče, je izpolnjen pogoj, ki ga glede odmika določa Odlok o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana – izvedbeni del (v nadaljevanju OPN).

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Med drugim navaja, da je načrtovana gradnja v skladu z 12. odstavkom 24. člena OPN, saj ta dopušča postavitev ograje največ do meje parcele, vendar tako, da se z gradnjo ne posega na sosednje zemljišče. Poudarja, da je investitor z načrtom gradbenih konstrukcij, čeprav ga ZGO-1 ne predpisuje kot obvezne sestavine vloge za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahtevni objekt, izkazal, da je s predvideno tehnologijo gradnje ograje in njenega vzdrževanja možno preprečiti posipanje materiala in s tem pri gradnji ograje ne posegati na tožnikovo zemljišče. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da ni pristal na odmik, določen v gradbenem dovoljenju. Meni, da bi moral investitor pridobiti njegovo soglasje na podlagi 2. točke 20. člena Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (v nadaljevanju Pravnik). Poleg tega je v Odloku o izvedbenem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana zapisano, da mora biti ograja med sosednjima parcelama, kjer ni soglasja soseda, odmaknjena od parcelne meje najmanj 0,5 m. Predlaga, naj sodišče gradbeno dovoljenje razveljavi (pravilno: odpravi).

Toženka na tožbo ni odgovorila.

A.A. kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu v odgovoru na tožbo zavrača tožbene očitke in poudarja, da je iz njegove zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja in dodatnih pojasnil jasno razvidno, da želi zgraditi samo medsosedsko ograjo znotraj meje svoje parcele in brez posegov na sosednja zemljišča. Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da zemljišče posega leži na območju, ki ga ureja OPN. Ta glede odmikov ograje, škarpe ali podpornega zidu v 12. odstavku 24. člena določa, da je jih dopustno postaviti največ do meje parcele, na kateri se gradijo, vendar tako, da se z gradnjo ne posega na sosednje zemljišče; če se gradijo na meji, se morajo lastniki zemljišč, na katere ti objekti mejijo, o tem pisno sporazumeti.

Iz izpodbijanega gradbenega dovoljenja izhaja, da se z njim dovoljuje gradnja sporne ograje v odmiku 0,05 m od parcelne meje, kar pomeni, da mora biti v celoti zgrajena na investitorjevi parceli. Ker torej ni predvidena gradnja na sami meji, po navedeni določbi za tako gradnjo ni bil potreben pisen sporazum med tožnikom in investitorjem. Drugačne tožbene navedbe je zato treba kot neutemeljene zavrniti.

Tožnik se pri tem neutemeljeno sklicuje na določbe neveljavnega Pravilnika. Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost, ki je začela veljati 15. 5. 2008, je namreč v 24. členu določila, da z dnem njene uveljavitve preneha veljati Pravilnik. Ker je iz predloženih upravnih spisov razvidno, da je investitor vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja 25. 1. 2012, torej v času, ko Pravilnik ni več veljal, v tej zadevi ni mogoče uporabiti njegovih določb. Tudi sicer se je 20. člen Pravilnika nanašal na odmike enostavnih objektov, ki se jih je lahko gradilo brez gradbenega dovoljenja, v 2. točki določeni odmik najmanj 0,5 m pa je bil predpisan le za primere, če z izvedbenim prostorskim aktom ni bil predpisan odmik od meje sosednjih zemljišč.

Tožnik tudi ne navaja, katera določba OPN naj bi zahtevala sosedovo soglasje pri manjšem odmiku od 0,5 m. Kot izhaja iz njegove pritožbe, je navedeni pogoj utemeljeval s sklicevanjem na obrazložitev dopolnitve osnutka OPN, glede česar pa mu je že pritožbeni organ pravilno pojasnil, da predstavlja le fazo v postopku sprejemanja občinskega prostorskega načrta. Navedeno pomeni, da ne gre za predpis, zato za obravnavano zadevo ni pravno relevanten.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.