Jedro

Po določbi 3. odstavka 169. člena KZ je nekaznivost novinarja za storjeno razžalitev pri opravljanju časnikarskega poklica določena kot pravilo. Že iz tega razloga je treba "namen zaničevanja", kot izjemo od omenjenega pravila o nekaznivosti novinarjev za žaljivo izražanje, razlagati restriktivno. V primerih, ko novinarji pri opravljanju svojega poklica ocenjujejo ravnanja in javne izjave posameznih političnih funkcionarjev, pa je zaradi javnega interesa oziroma ustavno zagotovljene človekove pravice do svobode izražanja (39. člen Ustave) potrebno, da sodišča določbo 3. odstavka 169. člena KZ o obstoju "namena zaničevanja" presojajo po najstrožjih kriterijih.

Pravilna uporaba določbe 2. odstavka 169. člena KZ torej zahteva, da sodišče v postopku ugotovi, kakšni nameni so vodili novinarja pri pisanju inkriminiranega članka, ali zgolj osebni, da razžali zasebnega tožilca ali pa izključno oziroma pretežno interes javnosti, da jo informira. Pri ugotavljanju "namena zaničevanja" je potrebno tudi kritično presoditi rubriko (žanr), v katerem je bila objavljena razžalitev zasebnega tožilca, ter nato inkriminirano besedilo oceniti v kontekstu celotnega objavljenega članka.

Izrek

Ob reševanju zahtev obsojenega dr. B.N. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti se po uradni dolžnosti pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v L. z dne 30.5.1996, v zvezi s sodbo VS v L. z dne 26.11.1996, r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obs. dr. B.N. spoznan za krivega kaznivega dejanja razžalitve po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 169. člena KZ po zasebni tožbi zasebnega tožilca dr.

D.R. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri je bila določena kazen enega meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Z isto sodbo je bilo odločeno, da se mora njen izrek na stroške obsojenca objaviti v tedniku B. in da mora obsojeni plačati stroške kazenskega postopka. Obsojeni naj bi storil omenjeno kaznivo dejanje s tem, da je kot novinar v tedniku B. rubriki C., v članku ..., med drugim zapisal: "Prava blaznost pa je izgleda udarila po enem najvišjih funkcionarjev LDS, gospodu D.R. Po časopisih pripoveduje o svojih prividih, ko se vidi izrezanega iz teve posnetkov. Potem zapada v shizofrenijo, ko najprej trdi, kako lahko opravlja župansko, poslansko in bogvekatero funkcijo še..." in "Da besede o R. demenci niso natolcevanje, govori njegov intervju v "D",...".

Zoper to pravnomočno sodbo sta obs. dr. B.N. in njegov zagovornik vložila dne 16.4.1997 zahtevi za varstvo zakonitosti. Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 1. odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), medtem ko obsojeni ne pove izrecno, kateri zakonski razlog iz 1. odstavka 420. člena ZKP uveljavlja. Iz vsebine njegove zahteve pa bi izhajalo, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. in 5. točke 372. člena ZKP, kršitev Ustave (načelo enakosti pred zakonom oziroma enakega varstva pravic) ter primernost izrečene kazenske sankcije. Oba predlagata, da naj vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

Na vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti zasebni tožilec dr. D.R. ni podal odgovora v smislu 2. odstavka 423. člena ZKP.

Vrhovno sodišče je, ob reševanju obeh zahtev za varstvo zakonitosti, izpodbijano sodbo razveljavilo po uradni dolžnosti iz naslednjih razlogov: Trditve v obeh zahtevah za varstvo zakonitosti, da uporabljene besede kot so "blaznost", "shizofrenija" in "demenca", ne pomenijo slabšalnih izrazov, ker niso bile uporabljene v medicinskem temveč publicističnem pomenu besede in da zato nimajo žaljivih pomenov, po oceni vrhovnega sodišča, niso sprejemljive. Tudi če te besede niso bile uporabljene v medicinskem pomenu, jih je namreč (povprečen) bralec sprejel v njihovem slabšalnem pomenu - da je duševno stanje zasebnega tožilca že zelo prizadeto. Zato vrhovno sodišče ocenjuje kot pravilne razloge, ki so glede žaljivosti uporabljenih besed navedeni v izpodbijani sodbi. Če inkriminirane besede objektivno sploh ne bi pomenile negativne vrednostne ocene o osebnosti zasebnega tožilca, bi bilo seveda odveč vsakršno nadaljnje ugotavljanje, ali je bilo sporno besedilo objavljeno z namenom zaničevanja zasebnega tožilca, ali brez takšnega namena. Ker pa se je, tudi po oceni vrhovnega sodišča, obsojeni žaljivo izrazil o zasebnem tožilcu, ni podana v obeh zahtevah uveljavljena kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Prav tako ni utemeljeno zagovornikovo stališče, da naj bi bil kršen kazenski zakon, ker v izreku sodbe (v opisu dejanja) ni naveden zakonski znak kaznivega dejanja ražalitve po 3. odstavku 169. člena KZ - to je namen zaničevanja. Omenjena zakonska določba namreč najprej določa pogoje za izključitev protipravnosti razžalitve (med katerimi je tudi žaljivo izražanje pri opravljanju časnikarskega poklica), nato pa določa še dodatni pogoj "namen zaničevanja", ob katerem protipravnost ni izključena. Ta dodatni pogoj pomeni, da se žaljivo izražanje pri opravljajanju časnikarskega poklica lahko stori le s posebnim "obarvanim" naklepom. Obstoj ali neobstoj takšnega "obarvanega" naklepa, oziroma ali je protipravnost izključena ali ne, pa lahko sodišče ugotovi v razlogih sodbe, kot je storilo v obravnavanem primeru. Po mnenju vrhovnega sodišča torej ni moč izreči oprostilne sodbe zgolj iz razloga, ker pri opisu dejanja v izreku sodbe ni izrecno navedeno, da je bilo dejanje storjeno z namenom zaničevanja.

Po oceni vrhovnega sodišča pa obstaja precejšen dvom o resničnosti odločilnega dejstva, ugotovljenega v izpodbijani sodbi, da je bilo dejanje obsojenega dr. B.N. storjeno z namenom zaničevanja zasebnega tožilca. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo storilčev namen zaničevanja v samem načinu pisanja spornega besedila, ki da je napisan "v izrazito sarkastičnem in zajedljivem tonu". Po navedbah sodišča druge stopnje pa takšen namen zaničevanja "zelo plastično ponazarja tudi sama slika kot osrednji del članka, ki zasebnega tožilca kaže med samimi pravimi norci". Omenjeni razlogi, po mnenju vrhovnega sodišča, niso prepričljivi. Sarkastičen ton pisanja sicer lahko kaže na zaničljiv namen pisca, toda v konkretnem primeru je treba upoštevati, da je bilo sporno besedilo objavljeno v rubriki B, za katero je značilen sarkastičen način pisanja o politiki in politikih, kot tudi okoliščino, da se le manjši del celotnega (spornega) članka nanaša na zasebnega tožilca. V obeh zahtevah za varstvo zakonitosti pa se tudi utemeljeno zatrjuje, da je sodišče druge stopnje napačno ugotovilo obsojenčev namen zaničevanja na podlagi objavljene karikature, katere avtor ni bil obsojeni (ampak karikaturist).

Po določbi 3. odstavka 169. člena KZ je nekaznivost novinarja za storjeno razžalitev pri opravljanju časnikarskega poklica določena kot pravilo. Že iz tega razloga je treba "namen zaničevanja", kot izjemo od omenjenega pravila o nekaznivosti novinarjev za žaljivo izražanje, razlagati restriktivno. V primerih, ko novinarji pri opravljanju svojega poklica ocenjujejo ravnanja in javne izjave posameznih političnih funkcionarjev, pa je zaradi javnega interesa oziroma ustavno zagotovljene človekove pravice do svobode izražanja (39. člen Ustave) potrebno, da sodišča določbo 3. odstavka 169. člena KZ o obstoju "namena zaničevanja" presojajo po najstrožjih kriterijih. K taki uporabi zakona so sodišča zavezana tudi po določbi 10. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 7/94), na katero se sklicuje obsojeni v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti. Po 2. odstavku 10. člena te konvencije se namreč lahko izvrševanje pravice do svobodnega izražanja, s katero se posega "v ugled in pravice drugih ljudi", omeji in kaznuje le, če je to "nujno v demokratični družbi". Navedeno izjemo razlaga Evropsko sodišče za človekove pravice zelo restriktivno, še posebej kadar gre za pisanje novinarjev, ki se žaljivo izražajo o posameznih politikih, ki so s svojimi ravnanji sami dali novinarjem povod za takšno pisanje.

V konkretni zadevi sodišče obsojenčevega "namena zaničevanja" ni ugotavljalo na takšen način. Obsojeni dr. B.N. se je namreč zagovarjal, da je prej, v isti rubriki v B., pisal zelo pozitivno o zasebnem tožilcu in da je slednji s svojimi ravnanji in izjavami povzročil, da je napisal inkriminirani članek, v katerem je uporabil "enakovredne ali za odtenek močnejše izraze", kot jih je v svojih člankih ali izjavah uporabil zasebni tožilec. Ti članki so priloženi spisu. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem najprej ugotovilo, da zasebni tožilec ni uporabljal takšnih slabšalnih izrazov (kar po mnenju vrhovnega sodišča ni povsem točno), hkrati pa je zmotno menilo, da to sploh ni pomembno, ker da povprečenemu bralcu ozadje inkriminiranega članka ni poznano (zadnji stavek na 6. strani obrazložitve sodbe).

Pravilna uporaba določbe 2. odstavka 169. člena KZ torej zahteva, da sodišče v novem postopku popolneje ugotovi, kakšni nameni so vodili obsojenega novinarja pri pisanju inkriminiranega članka, ali zgolj osebni, da razžali zasebnega tožilca ali pa izključno oziroma pretežno interes javnosti, da jo informira. Pri ugotavljanju "namena zaničevanja" je potrebno tudi bolj kritično presoditi rubriko (žanr), v katerem je bila objavljena razžalitev zasebnega tožilca, ter nato inkriminirano besedilo oceniti v kontekstu celotnega objavljenega članka.

Iz navedenih razlogov je vrhovno sodišče po pooblastilu iz 427. člena ZKP izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti razveljavilo. Upoštevaje razlog razveljavitve kot tudi medijsko odmevnost izpodbijane sodbe, je vrhovno sodišče odločilo, da se nova glavna obravnava opravi pred popolnoma spremenjenim senatom (4. odstavek 392. člena ZKP).