Jedro

Protest menice, ki je dokazilo o tem, da jo je imetnik predložil trasatu v pravem času in na pravem kraju zaradi sprejema ali plačila, je formalni pogoj za uveljavljanje regresnih pravic; za uveljavljanje rednih meničnih zahtevkov proti glavnim meničnim dolžnikom pa protest ni potreben. Izdajatelj lastne menice namreč odgovarja kot akceptant trasirane menice. Posledica opustitve protesta ali zamude roka za opravo tega dejanja je po določilu 1. odstavka 52. člena ZM izguba pravic imetnika pravice do indosantov, trasantov in ostalih zavezancev, ne pa do akceptanta (glavnega dolžnika).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 106390/2011 z dne 22. 7. 2011 v prvem in tretjem odstavku sklepa za glavnico v višini 144.084,01 EUR, zakonske zamudne obresti od zneska 139.938,78 EUR od 23. 6. 2011 dalje do plačila, zakonske zamudne obresti od zneska 4.146,13 EUR od 8. 7. 2011 dalje do plačila in stroške izvršilnega postopka v višini 46,00 EUR (I. točka izreka sodbe), ter toženi stranki naložilo v plačilo nadaljnje stroške pravdnega postopka tožeče stranke v višini 2.346,00 EUR (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka, predlaga razveljavitev sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka. Nasprotuje navedbi sodišča, da v primeru, ko gre za lastno trasirano menico in je toženec kot njen izdajatelj ista oseba z glavnim dolžnikom, protest menice ne more imeti nikakršnega pomena. Zakon o menici (ZM) ne določa nikakršne izjeme. Splošno znano dejstvo je, da brez protesta ni regresa. Toženec tožeče stranke ni pooblastil, da menico vloži v vnovčenje brez obvestila in brez protesta. Tožnik je menico, na kateri ni zapisana odredba brez protesta, in ki je ni protestiral, uporabil kot verodostojno listino v izvršilnem postopku, s čimer je prišlo do kršitve določb postopka. Neprotestirano menico bi lahko tožeča stranka uveljavljala le na podlagi menične tožbe v rednem postopku, ne pa v izvršilnem postopku. Toženec ugovarja tudi višini terjatve. Obrestni izračuni, ki jih je priložila tožeča stranka, so nepregledni, nejasni in neobrazloženi do te mere, da jih tožena stranka ni mogla preizkusiti. Tudi sodišče zgolj slepo sledi izračunom tožeče stranke. Obdobje od 28. 2. do 14. 3. 2011 predstavlja 14 dni, in ne 15. Na enak način je tožeča stranka napačno obračunala še 3 druga obračunska obdobja. Tožeča stranka je tožniku samovoljno izvedla prisilni pobot terjatve in tožencu na računu ni pustila niti minimalnih sredstev za življenje, kar ni v skladu z Obligacijskim zakonikom (OZ) in Zakonom o varstvu potrošnikov. Tožeča stranka je nadalje samovoljno spremenila obrestno mero, kljub temu, da je ta v pogodbi določena kot nespremenljiva. Toženec se ne strinja s tem, da lahko banka kadar koli po podpisu kreditne pogodbe z enostranskim sklepom določi višino pribitka. Sodišče se ni ustrezno izjasnilo o navedbah tožene stranke glede dokaza, da je glavni tožnik res prejel kredit na svoj račun in z njim tudi razpolagal. Toženec priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženčeva obveznost plačila tožeči stranki v zadevi izhaja iz menične izjave, dane na podlagi poroštvene zaveze toženca, ki se je tožeči stranki kot porok in plačnik zavezal k plačilu obveznosti po kreditni pogodbi, sklenjeni med tožečo stranko in družbo R. d.o.o. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno uprlo na določbe ZM o lastni trasirani menici, saj je toženec hkrati predstavljal izdajatelja in glavnega dolžnika menice (drugi odstavek 3. člena ZM).

6. Toženec izpodbijani sodbi očita napačno uporabo materialnega prava, ki naj bi bila v tem, da ZM ne predpisuje nobene izjeme glede protesta pri lastni trasirani menici. Takšni argumentaciji ni mogoče slediti. Protest menice, ki je dokazilo o tem, da jo je imetnik predložil trasatu v pravem času in na pravem kraju zaradi sprejema ali plačila, je (kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje) formalni pogoj za uveljavljanje regresnih pravic; za uveljavljanje rednih meničnih zahtevkov proti glavnim meničnim dolžnikom pa protest ni potreben (1). Izdajatelj lastne menice namreč odgovarja kot akceptant trasirane menice. Posledica opustitve protesta ali zamude roka za opravo tega dejanja je po določilu prvega odstavka 52. člena ZM izguba pravic imetnika pravice do indosantov, trasantov in ostalih zavezancev, ne pa do akceptanta (glavnega dolžnika). Že sama pritožba navaja pravilo: „brez protesta ni regresa“, ki ne nasprotuje ampak dejansko podpira argumentacijo izpodbijane sodbe glede tega, da na obveznost glavnega dolžnika protest ne vpliva. Iz relevantne menice ne izhaja, da bi v zadevi obstajali kakšni regresni dolžniki. Tožeča stranka tako napram tožencu kot glavnemu dolžniku ni bila dolžna menice protestirati ali o njeni vnovčitvi toženca obvestiti. Sodba VSL I Cpg 1083/94, na katero se sklicuje pritožba, v konkretnem primeru ni uporabljiva, saj se je v njej sodišče ukvarjalo z vprašanjem (ne)potrebnosti protesta za uveljavljanje regresa zoper ostale zavezance v primeru uvedbe stečajnega postopka nad premoženjem trasata, kar pa ni primerljivo dejansko stanje z obravnavanim primerom.

7. Neutemeljen je nadaljnji pritožbeni očitek, da menica brez protesta ne predstavlja verodostojne listine v smislu 23. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Pritožbeno sodišče v zavezi s tem ugotavlja, da ima listina, ki sicer predstavlja verodostojno listino po 23. členu ZIZ, specifičen pomen le v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine. V primeru, ko tak postopek izvršbe preide v pravdni postopek, pa sodišče takšno listino ocenjuje kot vsako drugo listino oz. drug dokaz. V predmetnem pravdnem postopku tako sploh ni pomembno, ali predstavlja sporna menica verodostojno listino ali ne.

8. Pritožba pa izpodbija tudi ugotovitve prvostopenjske sodbe glede utemeljenosti višine vtoževane terjatve. Do ugovora toženca, da je izračun tožeče stranke pavšalen, nepregleden in nepreverljiv, se je podrobno opredelilo že sodišče prve stopnje v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in tam predstavljenim argumentom se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. V nasprotju s pritožbenimi trditvami je izračun tožeče stranke konkretiziran in podprt z listinskimi dokazi (priloge A12, A18-A21, B1). Na drugi strani jim je toženec zgolj pavšalno ugovarjal. Edini konkretizirani ugovor o napačnih obračunskih obdobjih pa je po presoji pritožbenega sodišča neutemeljen. Obdobje od 28. 2. do 14. 3. obsega 15 dni (z upoštevanjem obeh datumov) in ne 14, od 15. 3. do 30. 3. 16 dni, od 21. 3. do 30. 3. pa 10 dni (v nasprotnem primeru bi iz izračuna dejansko izpadli datumi 28. 2., 15. 3. in 21. 3.), kar kaže na to, da je izračun tožeče stranke povsem pravilen.

9. Toženec v pritožbi ponavlja svoj ugovor, da je tožeča stranka samovoljno spremenila obrestno mero. Do ugovora se je celovito opredelilo že sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Četudi se toženec v pritožbi ne strinja s tem, da lahko banka kadar koli po podpisu kreditne pogodbe enostransko določi višino pribitka, je s podpisom kreditne pogodbe (priloga A1) kot zakoniti zastopnik kreditojemalke pristal ravno na to - da se v primeru neplačila zapadlih rednih obresti kreditojemalcu zaračunajo obresti od nezapadlega dela dolga po višji obrestni meri, tako da se obrestni meri iz osnovnega posla doda pribitek, ki je določen v sklepu o obrestnih merah banke. Kot to ugotavlja že sodišče prve stopnje, se je toženec s podpisom poroštvene izjave zavezal za poplačilo vseh obveznosti po kreditni pogodbi, torej tudi za obveznost plačila pribitka na obrestno mero.

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o tem, da je tožeča stranka tožniku samovoljno odtegnila znesek 1.937,00 EUR z računa. O takšnem pooblastilu tožeči stranki sta pravdni stranki sporazumno dogovorili s podpisom pogodbe o ustanovitvi in vodenju zlatega in klasičnega računa NLB (priloga A28). Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da predstavlja pritožbena navedba o domnevno nedopustnem pogoju, ki ga je gospodarsko močnejša tožeča stranka vsilila tožencu, nedopustno pritožbeno novoto. Tožena stranka je takšne trditve prvič podala šele v pritožbi, čeprav bi jih glede na njihovo naravo lahko podala že tekom postopka na prvi stopnji. V pritožbi ne zatrjuje nobenih okoliščin iz prvega odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v katerih bi bilo uveljavljanje pritožbenih novot dopustno oz. ne pojasni, zakaj te trditve ni postavila že pred sodiščem prve stopnje. Zato pritožbeno sodišče trditev ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP).

11. Pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni ustrezno izjasnilo o dokazu, da je glavni dolžnik res prejel kredit, ne zdrži presoje pritožbenega sodišča. Prvostopenjsko sodišče se je o tem ugovoru toženca obširno izreklo v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je ugotovilo, da dejansko črpanje kredita izhaja iz priloženih prilog A2 in A31, da bi v primeru, ko do črpanja ne bi prišlo, kreditojemalka tožečo stranko zagotovo pozivala na sprostitev kredita, ter da izplačilo kredita izhaja tudi iz dejstva, da je bila terjatev tožeče stranke priznana v postopku prisilne poravnave kreditojemalke. Tem razlogom pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.

12. Ker niti uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, niti niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo še o stroških pritožbenega postopka. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker tožena stranka svojih pritožbenih stroškov ni priglasila, je odločitev o njih izostala.

(1) Prim. VSL sodba I Cpg 610/2013.