Jedro

Med strankama ni sporno, da je bil tožnik izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Prav tako ni sporno, da ni pridobil dovoljenja za stalno prebivanje niti ni bil sprejet v državljanstvo Republike Slovenije, torej v prvo kategorijo upravičencev ne more spadati. Tožnik pa tudi ne zanika, da dejansko ni vložil vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali vloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, s čimer bi sicer izpolnjeval enega od pogojev iz drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo tožnika za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. V obrazložitvi odločbe med drugim navaja, da je pri vpogledu v uradne evidence ugotovil, da tožnik nikoli ni podal vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji niti vloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Iz uradnih evidenc pa izhaja, da je bila zanj narejena odjava dne 26. 2. 1992. Pri tožniku se preverja upravičenost po tako imenovani drugi kategoriji upravičencev do odškodnine zaradi izbrisa, kar pomeni, da bi morala biti vložena vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali sprejem v državljanstvo RS pred uveljavitvijo novele Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZUSDDD-B), to je pred 24. 7. 2010, ter dokaz dejanskega življenja v Republiki Slovenije od izbrisa do pravnomočne odločbe oziroma sklepa, s katerim je bila vloga zavrnjena, zavržena ali postopek ustavljen. Prvostopenjski organ je odločil v skrajšanem ugotovitvenem postopku, skladno s 1. in 2. točko prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj je dejansko stanje v celoti ugotovil na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana in na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ.

2. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. V svoji odločbi med drugim navaja, da je tožnik 10. 11. 2015 vložil zahtevo za določitev denarne odškodnine v upravnem postopku za škodo, ki mu je bila povzročena z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije. Tožnik ne spada v kategorijo upravičencev do povračila škode, povzročene zaradi izbrisa registra stalnega prebivalstva, kot je določena v prvem odstavku 2. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP), saj ni pridobil dovoljenja za stalno prebivanje niti ni bil sprejet v državljanstvo Republike Slovenije. Prav tako je bilo tudi pravilno ugotovljeno, da ni vložil vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje niti vloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, zaradi česar ne sodi v drugo kategorijo upravičencev, ki jo določa drugi odstavek 2. člena ZPŠOIRSP.

3. Tožnik v tožbi navaja, da bi ga moral prvostopenjski organ povabiti na razgovor in zaslišati o okoliščinah, ki se mu očitajo. Po izbrisu mu je Republika Slovenija uničila osebne dokumente, ko pa je hotel dobiti nove v svoji matični državi Bosni in Hercegovini, so ga zavrnili, saj je takrat tam divjala vojna. Odšel je v Nemčijo in zaprosil za azil ter na slovenskem konzulatu poskušal pridobiti dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji, a so ga zavrnili, ker ni imel veljavnih osebnih dokumentov, na star jugoslovanski potni list pa mu niso hoteli sprejeti vloge. Torej ni mogel uspešno podati vloge za dovoljenje za stalno prebivanje in za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Predlaga, naj se obe odločbi odpravita, prvostopenjski organ in drugostopenjski organ pa naj mu povrneta stroške postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bil tožnik sicer izbrisan iz registra stalnega prebivalstva dne 26. 2. 1992, da pa si po izbrisu ni uredil statusa niti si ga ni poskušal urediti. Glede na to do povračila škode ni upravičen. Tožena stranka nasprotuje navedbam v tožbi in vztraja pri navedbah v svoji odločbi, v tožbi pa so navedeni enaki razlogi kot so bili že v pritožbenem postopku, zaradi česar se do njih tožena stranka ponovno ne opredeljuje. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče najprej uvodoma ugotavlja, da je tožnik v tožbi kot toženo stranko navedel: 1. Upravna enota Ljubljana, 2. Ministrstvo za notranje zadeve, kar ni povsem v skladu z pravili Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), vendar pa to ni tako velika napaka, da bi zaradi tega sodišče tožnika pozivalo k popravi tožbe, saj je tožba še vedno dovolj razumljiva. Skladno s petim odstavkom 17. člena ZUS-1 je namreč toženec lahko le država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Toženca v upravnem sporu zastopa organ, ki je izdal akt iz prejšnjega stavka, razen če v primeru tožbe zoper državo oziroma lokalno skupnost Vlada Republike Slovenije oziroma župan po vložitvi tožbe za zastopnika določi drug organ države oziroma lokalne skupnosti. Torej je v konkretnem primeru lahko tožena stranka le Republika Slovenija (država), ki jo zastopa Ministrstvo za notranje zadeve, ker je bilo v tem primeru to organ, ki je izdal akt, s katerim je bil postopek končan (to je drugostopenjski akt). Ker pa sta oba subjekta, ki ju je tožnik navedel kot toženi stranki, to je Upravna enota Ljubljana in Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije državna organa Republike Slovenije je sodišče smiselno štelo, da tožnik toži Republiko Slovenijo, zato ni štelo tožbe za tako pomanjkljive, da bi tožnika pozivalo k njeni popravi. Tako Upravna enota Ljubljana kot Ministrstvo za notranje zadeve sta državna organa Republike Slovenije, ki je edina lahko tožena stranka v upravnem sporu v tem primeru. Čeprav je tožnik navedel, kot da gre za dve različni toženi stranki, sta to le navidezno različni stranki, dejansko pa gre za isto toženo stranko, to pa je Republika Slovenija.

7. ZPŠOIRSP v prvem odstavku 2. člena določa, da je upravičenec ali upravičenka do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva oseba, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in je po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva pridobila dovoljenja za stalno prebivanje ali je bila po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije. V drugo kategorijo upravičencev pa skladno z drugim odstavkom 2. člena ZPŠOIRSP spadajo tisti, ki so bili izbrisani iz registra stalnega prebivalstva in so po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva in še pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji vložili vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanja ali vlogo za sprejem v državljanstvo in je bila vloga zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen, razen v primeru, če je bila vloga zavrnjena zaradi nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo Republike Slovenije, mednarodne odnose ali izvrševanja kaznivih dejanj ali je bil postopek ustavljen zaradi nesodelovanja stranke pri ugotavljanju teh razlogov in če je oseba v obdobju od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi, zavrženju ali ustavitvi postopka v Republiki Sloveniji tudi dejansko živela. Gre torej za dve kategoriji upravičencev: eni so tisti, ki so bodisi pridobili dovoljenje za stalno prebivanje ali pa so bili sprejeti v državljanstvo Republike Slovenije, druga kategorija pa so tisti, ki so bili prav tako izbrisani in so bile njihove vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo zavrnjene, zavržene ali je bil postopek ustavljen ob hkratnem izpolnjevanju še nekaterih drugih z zakonom določenih pogojev. V obeh primerih pa je osnovni pogoj, da je lahko nekdo upravičenec do povračila škode, ta, da je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva.

8. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je bil tožnik izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Prav tako ni sporno, da ni pridobil dovoljenja za stalno prebivanja niti ni bil sprejet v državljanstvo Republike Slovenije, torej v prvo kategorijo upravičencev ne more spadati.

9. Sodišče prav tako ugotavlja, da tožnik ne zanika, da dejansko ni vložil vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali vloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, s čimer bi sicer izpolnjeval enega od pogojev iz drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP, vendar pa v tožbi navaja, da ni imel možnosti take vloge vložiti, ker so ga po njegovih navedbah na konzulatu zavrnili. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da zakon ne določa, da bi lahko bili upravičenci do odškodnine tisti, ki iz kakršnihkoli razlogov vloge niso mogli vložiti. Sodišče želi s tem v zvezi pojasniti, da je vlogo možno vložiti na več načinov in tudi če kdo tožnikove vloge ni hotel sprejeti na samem konzulatu, ima vsakdo možnost vlogo poslati k pristojnemu organu tudi po pošti. S tem v zvezi pa sodišče še pojasnjuje, da 65. člen ZUP določa, da je organ, ki je pristojen za sprejem vloge, dolžan sprejeti vlogo v fizični obliki, ki se mu izroči. Iz vseh navedenih razlogov sodišče ne more slediti tožbenim navedbam, da tožnik ni mogel uspešno podati vloge za dovoljenje za stalno prebivanje ali za pridobitev državljanstva.

10. Glede tožbenih navedb, da naj bi bilo v postopku na prvi stopnji kršeno načelo zaslišanja stranke, pa se sodišče pridružuje stališču obeh organov, da v skrajšanem ugotovitvenem postopku ni potrebno upoštevati tega načela, pogoji za skrajšani ugotovitveni postopek pa so v konkretnem primeru bili podani. Skladno z 2. točko prvega odstavka 144. člena ZUP namreč lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in samo zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. V obravnavani zadevi pa je prvostopenjski organ razpolagal z uradnimi podatki, to je z uradnimi evidencami (Register stalnega prebivalstva, Register državljanstev, Matični register ter Register tujcev). Torej ni šlo za kršitev načela zaslišanja stranke, saj ZUP v tem primeru dovoljuje upravnemu organu izjemo od upoštevanja tega načela.

11. Ker je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu za opravo glavne obravnave, ki jo je tožnik smiselno predlagal s predlogom za lastno zaslišanje, saj je ocenilo, da njegovo zaslišanje na obravnavi ne bi moglo vplivati na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev glede na to, da iz uradnih evidenc izhaja, da tožnik ni podal vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje niti za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

K točki II izreka:

12. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi glede zahtevka za povrnitev stroškov postopka, saj četrti odstavek 25. člena ZUS-1 določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.