Jedro

Četudi bi tožnika (po pravnomočni sodbi, s katero je ob ugotovitvi, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, pridobil pravico do reintegracije) njegov delodajalec sprejel nazaj na delo in mu za obdobje od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi do vrnitve nazaj na delo vpisal delovno dobo ter obračunal in izplačal zneske mesečnih nadomestil plače, ni mogoče zaključiti, da se njegov pravni položaj z ugotavljanjem začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju ne bi v ničemer spremenil, bodisi poslabšal ali izboljšal. Iz tega razloga je treba šteti, da je podan njegov pravni interes za tožbo, s katero izpodbija odločbe toženca in zahteva ugotovitev začasne nezmožnosti za delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 5. 2. 2008 in odločbo št. ... z dne 7. 1. 2008 in ugotovilo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi bolezni v obdobju od 9. 11. 2005 do 14. 4. 2008. Obenem je odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožniku stroške postopka v višini 905,41 EUR, v roku 8 dni.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Toženec meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in sicer 28. in 81. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju ZZVZZ), ko je zaključilo, da bi toženec kljub temu, da tožnik ni izpolnjeval zavarovalne podlage za uveljavljanje pravice do nadomestila plače, moral ugotavljati začasno nezmožnost tožnika za delo in da je tožnik zato tudi izkazoval pravni interes. Pri tem se je sodišče prve stopnje sklicevalo na obrazložitev pritožbenega sodišča v sklepu opr. št. Psp 620/2009 z dne 15. 4. 2010, v katerem je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da je tožnikov pravni interes podan. Z razlogi sodišča prve stopnje ter v zvezi s tem tudi s stališčem pritožbenega sodišča, se toženec ne strinja in vztraja, da gre v konkretni zadevi za ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo in ne za uveljavljanje pravice do nadomestila plače, vendar pa gre pri ugotavljanju začasne nezmožnosti za delo za ugotavljanje zdravstvenega stanja tožnika, kot enega izmed pravno odločilnih dejstev, pomembnih za uveljavljanje pravice do nadomestila plače za čas začasne zadržanosti z dela. Navedeno pomeni, da gre pri ugotavljanju začasne nezmožnosti za delo za neke vrste predhodno vprašanje v zvezi s pravico do nadomestila plače. V kolikor tako zavarovana oseba ne izpolnjuje zavarovalne podlage za pravico do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela, ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo ni utemeljeno. V nasprotnem primeru bi lahko prav vsaka zavarovana oseba zahtevala ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo, ne glede na zavarovalno podlago. Medsebojna povezanost in pogojenost začasne nezmožnosti za delo in pravice do nadomestila plače pa izhaja tudi iz 81. člena ZZVZZ. Začasne nezmožnosti za delo tako ne gre enačiti z delazmožnostjo zgolj z vidika zdravstvenega stanja, saj se začasna nezmožnost za delo ugotavlja glede na zdravstveno stanje zavarovane osebe in delo, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Izjemo predstavljata zgolj 34. člen ZZVZZ in 17. b člen Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Sklicuje se na stališče, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu, opr. št. I Upr 30/2004 z dne 13. 3. 2006, da je ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo ugotavljanje dejanske podlage za priznanje pravice do nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo in je že s tem, ko je odločeno o začasni nezmožnosti za delo, posredno odločeno tudi o pravici do nadomestila plače. Po mnenju toženca tožnik v času odločanja imenovanega zdravnika in zdravstvene komisije ni izkazoval pravnega interesa za ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo, zaradi katerega bi morala imenovani zdravnik in zdravstvena komisija ugotavljati delazmožnost tožnika. Glede na zavarovalno podlago – od 23. 10. 2005 dalje je bil tožnik v zavarovanje prijavljen preko Mestne občine ..., kot oseba brez prejemkov in do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela ne bi bil upravičen, odločbe imenovanega zdravnika oziroma zdravstvene komisije pa tudi ni potreboval kot dokaz za uveljavljanje pravice do upravičene odsotnosti od dela po določilih ZDR, saj ni bil v delovnem razmerju. Dejstvo, da je bil pred delovnim sodiščem sprožen spor glede obstoja delovnega razmerja, pa po mnenju toženca tudi ni izkazovalo pravnega interesa. Sodba, s katero je delovno sodišče ugodilo tožnikovemu zahtevku ter ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v času odločanja imenovanega zdravnika in zdravstvene komisije, tudi še ni bila pravnomočna in izvršljiva. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da sta izpodbijani odločbi imenovanega zdravnika in zdravstvene komisije nepravilni. Po mnenju toženca pa tožnik prav tako ni izkazoval pravnega interesa za tožbo oziroma za ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju, saj se njegov pravni položaj, kljub ugoditvi njegovemu zahtevku, ne bo v ničemer spremenil. Tožnik pa v postopku tudi ni izkazal, kakšno pravno korist mu bo prinesla ugoditev njegovega zahtevka, da je bil v spornem obdobju nezmožen za delo, ki je drugače ne bi mogel doseči. Tožnik namreč v spornem obdobju zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni bil v delovnem razmerju, zato v navedenem obdobju oziroma za navedeno obdobje tudi ni oziroma ne bi mogel koristiti bolniškega staleža in pravic, ki bi iz njega izvirale. Na podlagi sodbe delovnega sodišča, opr. št. Pd 107/2005 z dne 16. 1. 2007, potrjene s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 481/2007 z dne 6.3. 2008, pa ga je njegov delodajalec sprejel nazaj na delo, mu za obdobje od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi do vrnitve nazaj na delo vpisal delovno dobo in mu za navedeno obdobje tudi obračunal in izplačal znesek mesečnih nadomestil plače oziroma mu jih je dolžan obračunati in izplačati. Da je v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja delodajalec tisti, ki mora nositi posledice svojega nezakonitega ravnanja, saj delavcu v takem primeru ni mogoče priznati bolniškega staleža za nazaj in pravic, ki bi iz njega izvirale, pa je zavzelo stališče tudi že Vrhovno sodišče v sodbi opr. št. VIII Ips 289/99 z dne 6. 6. 2000. Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje tožbo tožnika zaradi pomanjkanja pravnega interesa oziroma pravne koristi zavreči. Sodišče prve stopnje pa je pri utemeljitvi pravnega interesa tožnika za ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo tudi zmotno uporabilo 17. b člen ZZZPB. Tožnik v času vložitve predloga imenovanemu zdravniku in vse do vpisa delovne dobe za nazaj po pravnomočni sodbi delovnega in socialnega sodišča, namreč ni bil prijavljen na Zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba s pravico do denarnega nadomestila. Toženec nadalje meni, da je sodišče prve stopnje tudi pri samem odločanju o začasni nezmožnosti tožnika za delo v spornem obdobju zmotno uporabilo materialno pravo, saj pri odločanju ni uporabilo določila 232. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, zaradi česar je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne oziroma, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in tožbo zavrže oziroma jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi sta predmet presoje dokončna odločba toženca št. ... z dne 5. 2. 2008 ter prvostopna odločba št. ... z dne 7. 1. 2008, sporno pa je, ali je bil tožnik začasno nezmožen za delo v obdobju od 9. 11. 2005 do 14. 4. 2008. O takšnem tožbenem zahtevku je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo s sodbo opr. št. Ps 561/2008 z dne 2. 9. 2009, s katero je razsodilo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi bolezni od 9. 11. 2005 do 14. 4. 2008. Takšno odločitev je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Psp 620/2009 z dne 15. 4. 2010 razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z določenimi napotki. Kot pravilno poudarja pritožba, se je pritožbeno sodišče v citiranem sklepu postavilo na stališče, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožnik s tem, ko je vložil tožbo pred delovnim sodiščem v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja oziroma v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, izkazal pravni interes. Obenem je navedlo, da je sodišče prve stopnje pravilnost stališča potrdilo še z izidom delovnega spora, v katerem je bila ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 9. 2005 ter delodajalcu naloženo, da tožnika vrne nazaj na delo in mu za obdobje od 22. 9. 2005 do vrnitve na delo vpiše delovno dobo v delovno knjižico in mu za isto obdobje obračuna bruto nadomestilo plače, ki bi jo prejel, če bi delal, ter odvede vse predpisane dajatve (sodba delovnega sodišča, opr. št. Pd 107/2005 z dne 16. 1. 2007, potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 481/2007 z dne 6. 3. 2008). Po tedaj zavzetem stališču pritožbenega sodišča pa se je sodišče prve stopnje glede obstoja pravnega interesa, pravilno sklicevalo tudi na odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, št. ... z dne 18. 2. 2009, s katero je bila tožniku priznana lastnost zavarovanca Pokojninskega in invalidskega zavarovanja po 13. členu ZPIZ-1 iz naslova delovnega razmerja od 23. 9. 2005 do 14. 4. 2008. V citiranem sklepu se je pritožbeno sodišče postavilo na stališče, da je bil ugotovljen in izkazan pravni interes in zato tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bi toženec moral ugotavljati dejansko stanje in odločati o predlogu osebnega zdravnika oziroma je ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo pritožbeno sodišče in sicer na podlagi 232. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja ter glede izpolnjevanja pogojev iz citiranega člena, naložilo sodišču prve stopnje.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje glede obstoja pravnega interesa v celoti sledilo stališču pritožbenega sodišča in v zvezi z odločitvijo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi I Upr 30/2004 z dne 13. 3. 2006 in opr. št. VIII Ips 289/99 z dne 6. 6. 2000 poudarilo, da gre v navedenih odločitvah Vrhovnega sodišča za dejansko stanje, ki ni primerljivo z dejanskim stanjem v tem konkretnem socialnem sporu, primerljivo pa tudi ni pravno stanje. Posebej pa je sodišče prve stopnje obrazložilo tudi uporabo 17. b člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91 s spremembami, v nadaljevanju ZZZPB). Poudarilo je, da je tudi pri brezposelni osebi vsekakor podan pravni interes za ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo, pri tem pa se je sklicevalo na stališče, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišč Republike Slovenije v zadevi opr. št. VIII Ips 329/2007 z dne 25. 5. 2009. Pritožbeno sodišče ponovno vztraja, da je v konkretnem primeru podan pravni interes. S sodbo delovnega sodišča, opr. št. Pd 107/2005 z dne 16. 1. 2007, potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 481/2007 z dne 6. 3. 2008, je bila res ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 9. 2005 ter delodajalcu naloženo, da tožnika vrne nazaj na delo in mu za obdobje od 22. 9. 2005 do vrnitve na delo vpiše delovno dobo v delovno knjižico in mu za isto obdobje obračuna bruto nadomestilo plače, ki bi jo prejel, če bi delal, ter odvede vse predpisane dajatve. Vendar pa na podlagi takšne odločitve kljub vsemu ni mogoče zaključiti, da se njegov pravni položaj z ugotavljanjem začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju, ne bi v ničemer spremenil, bodisi poslabšal ali izboljšal. Pritožba sicer navaja, da je tožnika njegov delodajalec sprejel nazaj na delo in mu za obdobje od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi do vrnitve nazaj na delo, vpisal delovno dobo in mu za navedeno obdobje tudi obračunal in izplačal zneske mesečnih nadomestil plače, vendar za to ni predložil nobenih dokazov, hkrati pa je tudi sam navedel, da bi zneske mesečnih nadomestil plače po citiranih sodbah tožnikov delodajalec bil dolžan obračunati in izplačati, ne pa, da je to tudi dejansko storil. Le v primeru, da bi bilo vse navedeno dokazano in da bi bilo jasno, da se z ugotovljeno začasno nezmožnostjo za delo, tožniku sam pravni položaj v ničemer ne bi spremenil oziroma izboljšal ali poslabšal, bi lahko sodišče prve stopnje zaključilo, da ni podan pravni interes. Ker to ni dokazano, je zaključek sodišča, da je podan pravni interes, pravilen, pritožba v tem delu pa neutemeljena.

Neutemeljena pa je pritožba tudi glede ugotovljene začasne nezmožnosti za delo. Sodišče prve stopnje sicer res ni ugotavljalo pogojev po 232. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja tako, kot je to naložilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu. Za takšno ugotavljanje pogojev in začasne nezmožnosti za delo tudi ni bilo več potrebe, saj toženec z vlogo z dne 2. 10. 20010 ni več oporekal temu, da bi bil tožnik v spornem obdobju, v kolikor bi bil v delovnem razmerju, za svoje delo zaradi bolezni začasno nezmožen za delo. Sodišče je pravilno glede na takšno vlogo štelo, da vprašanje tožnikove začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju ni več sporno ter pravilno poudarilo, da se v sodnem postopku razčiščujejo le dejstva, ki so med strankama sporna. Glede na izjavo toženca je tudi odločilo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi bolezni v spornem obdobju od 9. 11. 2005 do 14. 4. 2008, ne da bi se ukvarjalo o vprašanju nadomestila za čas zadržanosti z dela, oziroma da bi to vprašanje štelo za ključno.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.