Jedro

Pri odločanju o odgovornosti za škodo sta sodišči pravilno ugotovili, da je bil avtomobil poškodovan najprej zaradi prevračanja, kar je povzročil tožnik, ki verjetno zaradi prehitre vožnje ni mogel zvoziti ovinka. Ta dogodek ni v neposredni vzročni zvezi z vožnjo zavarovanca tožene stranke, zato tožena stranka zanjo ne odgovarja. Ko je tožnikov avtomobil na strehi obstal na levi polovici cestišča in se je nasproti vozeče vozilo zavarovanca tožene stranke zaletelo vanj, pa je prišlo do kumulacije več vzrokov. Dejansko je škodo povzročil zavarovanec tožene stranke, ki se je zaletel v tožnika in njegovo vozilo, toda nauk o pravno relevantni vzročnosti trdi, da je treba upoštevati tiste vzroke, ki jih pravne norme glede na svoj namen štejejo za vzroke. Ker ratio legis varnostne norme določa, da je povzročitelj tisti, ki je kršil varnostno normo, označuje teorija za povzročitelja tudi tistega, ki je napačno zavil na levo.

Tožnik se sklicuje na dejstvo, da je v trenutku nesreče njegovo vozilo stalo (da torej ni obratovalo), sam pa je bil ob njem kot pešec, vendar to dejstvo ne povzroči pravnih posledic, ki jih tožnik želi. Dolgoletna in ustaljena sodna praksa široko presoja pojem obratovanja avtomobila kot nevarne stvari, saj ne zahteva, da se premika z lastnim pogonom, marveč šteje, da je "v rabi" tudi tedaj, ko ga vleče drugo vozilo, ko je parkiran in ne nazadnje, ko obstane na levi polovici cestišča, ker ga voznik ni mogel obvladati. Prav tako ni mogoče trditi, da je bil tožnik poškodovan kot pešec, saj je sam izpovedal, da je po prevračanju avtomobila izstopil iz vozila ter šel do prtljažnika, od koder je hotel vzeti varnostni trikotnik, da bi zavaroval avto oz. oviro na cesti. Bil je torej voznik in kot tak tudi odgovarja; če bi bil na cesti brez povezave z avtomobilom, pa bi prav tako odgovarjal zaradi tega, ker pešci ne smejo hoditi po sredini voznega pasu.

Izrek

Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako delno spremeni, da se izrek sodbe sodišča prve stopnje v celoti glasi: "1. Tožena stranka - zavarovalnica mora plačati tožniku J. Z. odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 2.875.000,00 SIT (z besedo: dva milijona osemsto petinsedemdeset tisoč tolarjev) z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od izdaje prve sodbe, to je od 10.12.1998 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo potrebna prisilna izvršitev.

2. Tožena stranka - zavarovalnica mora plačati tožniku J. Z. odškodnino za premoženjsko škodo v skupnem znesku 375.461 SIT (z besedo: tristo petinsedemdeset tisoč štiristo enainšestdeset tolarjev) z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo: - od zneska 5.000,00 SIT od 26.8.1991 do plačila, - od zneska 577,50 SIT od 31.8.1991 do plačila, - od zneska 200.606,00 SIT od 8.1.1992 do plačila, - od zneska 1.277,50 SIT od 15.1.1992 do plačila, - od zneska 15.000,00 SIT od 28.2.1992 do plačila, - od zneska 16.500,00 SIT od 31.3.1992 do plačila, - od zneska 18.000,00 SIT od 30.4.1992 do plačila, - od zneska 20.000,00 SIT od 31.5.1992 do plačila, - od zneska 22.000,00 SIT od 30.6.1992 do plačila, - od zneska 22.000,00 SIT od 31.7.1992 do plačila, - od zneska 25.000,00 SIT od 31.8.1992 do plačila, - od zneska 27.500,00 SIT od 30.9.1992 do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo potrebna prisilna izvršitev.

3. Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne.

4. Tožena stranka - zavarovalnica mora povrniti tožniku J. Z. 491.933 SIT pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje, v roku 15 dni, da ne bo potrebna prisilna izvršitev." V preostalem delu se revizija tožeče stranke zavrne.

Revizija tožene stranke se zavrne.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 4.375.000 tolarjev odškodnine za nepremoženjsko škodo, z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 10.12.1998 do plačila; in 522.845 tolarjev za premoženjsko škodo, z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od dneva zapadlosti posameznih zneskov, kot so določeni v izreku sodbe. Kar je tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo. Izhajalo je iz 173., 174. in 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) in ugotavljalo krivdo v prometni nesreči ter iz 192. člena ZOR, po katerem mora tisti, ki je tudi sam kriv, da je nastala škoda ali da je ta večja, kriti sorazmeren del nastale škode. Obenem je upoštevalo, da je bil tožnik v času nesreče na vozišču pešec in da tožena stranka odgovarja po 173. členu ZOR. Ker je ocenilo, da zavarovanec tožene stranke ni odgovoren za škodo, ki je nastala zaradi prevračanja tožnikovega vozila, je škodo na avtomobilu ločilo in upoštevalo samo tisto, ki je nastala zaradi naleta. V zvezi s škodo zaradi naleta je ugotovilo, da je zanjo odgovoren tožnik do 30% in zavarovanec tožene stranke do 70%. Zato je tožniku prisodilo 70% škode na avtomobilu, ki je nastala zaradi trka oškodovanca tožene stranke, in 70% škode za uničeno obleko, za vleko vozila in za izgubo dohodka med tožnikovim zdravljenjem, ker ta škoda ni nastala zaradi prevračanja tožnikovega vozila. Tudi za nepremoženjsko škodo je tožniku priznalo 70% od odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti zaradi zdravljenja v znesku 2.000.000 tolarjev, za strah v znesku 500.000 tolarjev, za duševne bolečine zaradi skaženosti 250.000 tolarjev in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 3.500.000 tolarjev.

Po pritožbah tožeče in tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo tožnikovo pritožbo proti sodbi. Pritožbi tožene stranke pa je delno ugodilo, tako da je toženo stranko obsodilo na plačilo nepremoženjske škode 2.300.000 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 10.12.1998 do plačila; in premoženjske škode 298.767 tolarjev, z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od dneva zapadlosti posameznih zneskov, kot so določeni v izreku sodbe; presežni del tožbenega zahtevka pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je v utemeljitvi sodbe zapisalo, da "če že ni te prometne nesreče šteti kot nesrečo premikajočih se vozil, pa jo je treba šteti kot prometno nesrečo, pri kateri sta bili udeleženi dve nevarni stvari". Zato je pritrdilo sodišču prve stopnje, da je pravilno ugotavljalo krivdo udeležencev v nesreči. Pri presoji krivde pa je štelo, da je tožnik povzročil nevarno situacijo in je bistveno več prispeval k naletu vozila zavarovanca tožene stranke, zaradi česar je odgovornost porazdelilo v razmerju 60% (tožnik) proti 40% (zavarovanec tožene stranke). Z ugotovljeno škodo se je strinjalo, le odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti je znižalo na 3.000.000 tolarjev.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta tožeča stranka in tožena stranka pravočasno vložili revizijo.

Tožeča stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj sodišče spremeni sodbo, tako da tožniku prisodi odškodnino v skupnem znesku 6.996.922 tolarjev z zahtevanimi zamudnimi obrestmi. Po njenem je podana objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke, ki je z veliko hitrostjo trčil v tožnika in njegovo vozilo. Poudarja, da se je tožnikovo vozilo prevrnilo in je že nekaj časa mirovalo na vozišču, zaradi česar ni mogoče uporabiti pravil, ki veljajo pri nesreči premikajočih se motornih vozil. Ne strinja se niti z mnenjem instančnega sodišča, da sta bili v nesreči udeleženi dve nevarni stvari, ker tožnikovo vozilo ni več predstavljalo nevarne stvari, saj je mirovalo in iz njega ni več izvirala povečana nevarnost, nasprotno pa se je vozilo zavarovanca tožene stranke gibalo z veliko hitrostjo. Zato trdi, da tožena stranka odgovarja objektivno, ne glede na krivdo, in da je na njej dokazno breme za zatrjevano sokrivdo tožeče stranke. Po njenem tožeča stranka ni bila dolžna dokazovati, da se je njen avtomobil prevrnil, ker se je umikala tovornjaku, ker tožena stranka te trditve ni zanikala, nespornih trditev pa se ne dokazuje. Poleg tega opozarja, da je izvedenec navedel, da se je tožnik prevrnil iz neznanega vzroka. Med predhodno prevrnitvijo tožnika in kasnejšim trčenjem zavarovanca tožene stranke tudi ni vzročne zveze. Ker je voznik M. ustavil svoje vozilo 100 m od prevrnjenega avtomobila, je označil nevarnost na cestišču, zavarovanec tožene stranke pa tega opozorila kljub nočnemu času ni upošteval in ni zmanjšal svoje hitrosti 107 km/h ter je začel zavirati šele 46 m pred oviro, zaradi česar je treščil vanjo s hitrostjo 92 km/h. Dodaja, da prometne nesreče in ovire na cesti niso nepričakovana okoliščina in je zato zavarovanec tožene stranke izključno odgovoren za nastalo škodo.

Verjetno je k temu prispevala njegova vinjenost. Na koncu izraža nestrinjanje z odločitvijo pritožbenega sodišča, da je za tožnikovo zmanjšanje življenjske aktivnosti pravična odškodnina 3.000.000 tolarjev. Poudarja, da je bil v času nesreče star 20 let in da je 9 let čakal na odškodnino. Zato meni, da je pravična presoja prvega sodišča, da gre tožniku odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 6.250.000 tolarjev; medtem ko hoče za premoženjsko škodo 746.922 tolarjev, kar znese skupaj 6.996.922 tolarjev.

Tudi tožena stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj sodišče spremeni sodbo ter zavrne tožbeni zahtevek. Ne strinja se z ugotovitvijo, da je tožnik kriv do 60% in njen zavarovanec do 40%. Navaja, da sta sodišči ugotovili naslednje dejansko stanje: da se je tožnik zaradi nepravilne vožnje prevrnil in je njegovo vozilo obstalo neosvetljeno na nasprotnem voznem pasu; da se je nesreča zgodila ponoči in mesto nesreče ni bilo ustrezno označeno oz. zavarovano; da se zavarovanec tožene stranke ne bi mogel izogniti trku v tožnikov avto tudi če bi vozil z dovoljeno hitrostjo. Zato trdi, da njen zavarovanec sploh ni kriv za nastalo škodo. Poudarja, da na navedene okoliščine ni mogel vplivati in zanje ne more odgovarjati. Ker je izvedenec potrdil, da bi do nezgode prišlo tudi v primeru, če bi vozil z dovoljeno hitrostjo 80 km/h, večja hitrost zavarovanca tožene stranke ni v vzročni zvezi z nastalo nesrečo. Če ni vzročne zveze, pa niso podani elementi, ki so potrebni za nastanek odškodninske obveznosti v zvezi z nesrečo dne 26.8.1991. Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) sta bili reviziji vročeni nasprotnima pravdnima strankama, ki nanju nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njima ni izjavilo.

Čeprav je julija 1999 začel veljati nov procesni zakon, je revizijsko sodišče odločalo po pravilih ZPP iz leta 1977, ker je v prvem odstavku 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99) določeno, da je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo novega ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija tožeče stranke je delno utemeljena, revizija tožene stranke pa ni utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ki sta ga ugotovili in ocenili sodišči prve in druge stopnje. Zato izhaja iz naslednjih dejstev: - da sta bila tožnik in zavarovanec tožene stranke udeležena v prometni nesreči dne 26.8.1991 okoli 20.30 ure na nepreglednem delu ceste, na katerem ni mogoče takoj videti morebitnih ovir; - da je tožnik vozil po magistralni cesti Zagorje - Trbovlje, da mu ni uspelo dokazati, da bi bil srečal tovornjak in da bi se mu umikal, marveč se je zaradi prevelike hitrosti njegovo vozilo VW Golf YXD prevrnilo in na strehi obstalo na nasprotnem voznem pasu; - da je tožnikovo vozilo obstalo na levi polovici cestišča, da ni bilo osvetljeno in kraj nesreče ni bil zavarovan; - da je bil tožnik ob avtomobilu, ker je hotel iz prtljažnika vzeti varnostni trikotnik in zavarovati kraj nesreče; - da je za tožnikom pripeljal voznik M., ki je svoje vozilo ustavil na desnem voznem pasu približno 100 m od tožnikovega in je prižgal parkirne luči in utripalke; - da je zavarovanec tožene stranke vozil iz nasprotne strani z vozilom Yugo Koral 55 s hitrostjo 107 km/h, kar za približno 34% presega dovoljeno hitrost 80 km/h, da je videl vozilo M., tožnikovo vozilo pa je zagledal največ z razdalje 45 ali 46 m in je trčil vanj; - da nesreče ne bi preprečil, tudi če bi vozil 80 km/h, da pa bi bila hitrost ob trčenju manjša (38 km/h) in bi bile manjše tudi posledice; če bi vozil s hitrostjo 72 km/h pa bi nesrečo lahko preprečil; - da je v nesreči tožnik utrpel premoženjsko in nepremoženjsko škodo; - da je bil zavarovanec tožene stranke v kazenskem postopku oproščen obtožbe, da bi z malomarnostjo povzročil prometno nesrečo. Ob takem dejanskem stanju sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo: določbe o odškodninskih obveznostih, ki so opredeljene v ZOR. Pri odločanju o škodi na tožnikovem avtomobilu sta pravilno ugotovili, da je bil poškodovan zaradi več vzrokov, ki so ločeno povzročili vsak svoje posledice. Pravilno sta ugotovili, da je bil avtomobil poškodovan najprej zaradi prevračanja, kar je povzročil tožnik, ki verjetno zaradi prehitre vožnje ni mogel zvoziti ovinka. Ta dogodek ni v neposredni vzročni zvezi z vožnjo zavarovanca tožene stranke, zato tožena stranka zanjo ne odgovarja. Ker pa je tožnikova krivda pomembna zaradi pravnih vprašanj, ki bodo pojasnjena kasneje, bi moral tožnik (in ne tožena stranka, kot je navedeno v tožnikovi reviziji) dokazati, da ni kriv za dogodek, če bi se hotel ekskulpirati. Ker tožnik ni dokazal prisotnosti tovornjaka, sta sodišči na podlagi izvedenčevega mnenja ugotovili, da je prevračanje avtomobila povzročil tožnik sam s svojo nepravilno vožnjo. Če bi vozil tako, kot je predpisano, ne bi smel izgubiti oblasti nad vozilom, da je bil verjeten razlog prevelika hitrost, pa ni bistveno.

Ko je tožnikov avtomobil na strehi obstal na levi polovici cestišča in se je nasproti vozeče vozilo zavarovanca tožene stranke zaletelo vanj, je prišlo do kumulacije več vzrokov. Dejansko je škodo povzročil zavarovanec tožene stranke, ki se je zaletel v tožnika in njegovo vozilo, toda nauk o pravno relevantni vzročnosti trdi, da je treba upoštevati tiste vzroke, ki jih pravne norme glede na svoj namen štejejo za vzroke. Ker ratio legis varnostne norme določa, da je povzročitelj tisti, ki je kršil varnostno normo, označuje teorija za povzročitelja tudi tistega, ki je napačno zavil na levo.

Ob tem se tožnik sklicuje na dejstvo, da je v trenutku nesreče njegovo vozilo stalo (da torej ni obratovalo), sam pa je bil ob njem kot pešec, vendar to dejstvo ne povzroči pravnih posledic, ki jih tožnik želi. Dolgoletna in ustaljena sodna praksa široko presoja pojem obratovanja avtomobila kot nevarne stvari, saj ne zahteva, da se premika z lastnim pogonom, marveč šteje, da je "v rabi" tudi tedaj, ko ga vleče drugo vozilo, ko je parkiran in ne nazadnje, ko obstane na levi polovici cestišča, ker ga voznik ni mogel obvladati. Prav tako ni mogoče trditi, da je bil tožnik poškodovan kot pešec, saj je sam izpovedal, da je po prevračanju avtomobila izstopil iz vozila ter šel do prtljažnika, od koder je hotel vzeti varnostni trikotnik, da bi zavaroval avto oz. oviro na cesti. Bil je torej voznik in kot tak tudi odgovarja; če bi bil na cesti brez povezave z avtomobilom, pa bi prav tako odgovarjal zaradi tega, ker pešci ne smejo hoditi po sredini voznega pasu.

Zato sta sodišči prve in druge stopnje pravilno pojasnili, da je šlo v konkretnem primeru za prometno nesrečo, v kateri sta bili udeleženi dve nevarni stvari. Pri tem je vseeno, če je sodišče uporabilo tretji odstavek 177. člena ZOR o oprostitvi odgovornosti za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti, ki napotuje na ugotavljanje oškodovančeve krivde, ali 178. člen ZOR, ki izhaja iz tega, da je motorno vozilo nevarna stvar in za primer nesreče, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila, ureja konkurenco odgovornosti več objektivno odgovornih oseb, tako da v drugem odstavku 178. člena ZOR določa: če je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki sta je pretrpela, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde.

Bistveno je, da veljajo med udeleženci splošna pravila o krivdni odgovornosti.

Pri presojanju krivde obeh udeležencev je sodišče druge stopnje pravilno odločilo, da tožnik za to, da je prišlo do naleta vozila zavarovanca tožene stranke, ni odgovoren samo do 30%, toda njegovo odgovornost je preveč zvišalo. Upoštevati je namreč treba, da je na tožnikovi strani res veliko okoliščin, ki so pripeljale do nastanka škode (noč, nepravilna vožnja, neosvetljen avtomobil na nasprotnem voznem pasu), toda če bi zavarovanec tožene vozil previdno in v skladu s predpisi o varni vožnji, bi bile posledice trka bistveno manjše ali pa bi jih celo preprečil. Ni prezreti dejstva, da v primeru, če bi vozil z najvišjo dovoljeno hitrostjo 80 km/h ne bi mogel preprečiti nesreče, bi pa nedvomno lahko omilil posledice. Toda če bi hitrost prilagodil nočni vožnji in svojim sposobnostim ter bi previdno vozil s hitrostjo 72 km/h, bi trk in njegove posledice lahko celo preprečil. Zato revizijsko sodišče ne more mimo dejstva, da je tudi zavarovanec tožene stranke vozil veliko prehitro in da ni reagiral na opozorilo, ki ga je sporočalo vozilo M.. Glede na to je prepričano, da je med ravnanjem zavarovanca tožene stranke in med nastalo škodo podana vzročna zveza in da sta oba s tožnikom odgovorna za nastale posledice v enakem razmerju, torej v razmerju 1:1. Zaradi navedenega je revizijsko sodišče delno ugodilo tožnikovi reviziji in zaradi spremenjenega razmerja odgovornosti za nastalo škodo, spremenilo tudi odškodninske zneske, ki jih mora plačati tožena stranka, tako da je jih je razdelilo v razmerju 1:1 in jih je v primerjavi z izrekom v sodbi instančnega sodišča zvišalo (prvi odstavek 395. člena ZPP 1977). Sicer pa je ocenilo, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo pravni standard pravične odškodnine iz 200. in 203. člena ZOR, zato je revizijo tožeče stranke, češ da je prisojena odškodnina prenizka, zavrnilo. Tožnik je res mlad in posledice poškodb vplivajo na njegovo vsakdanje življenje in na delo avtokleparja, toda znesek 3.000.000 tolarjev je primerljiv s podobnimi primeri v sodni praksi. Zato je sodišče revizijo tožeče stranke delno zavrnilo, revizijo tožene stranke pa je zavrnilo v celoti (393. člen ZPP 1977).

Sprememba odgovornosti za nastalo škodo, ki je vplivala na prisojene odškodninske zneske, je vplivala tudi na uspeh v pravdi. Ker je tožnik uspel dokazati odgovornost tožene stranke le do ene polovice in ker je bila tudi njegova ocena škode samo delno utemeljena, je šteti, da je njegov uspeh pred sodiščem prve stopnje polovičen. Glede na to je upravičen do povrnitve polovice pravdnih stroškov v skupnem znesku 983.905,20 tolarjev (za storitve odvetnika v skupnem znesku 887.372,20 tolarjev in za izvedenca 96.533 tolarjev), kar znese 491.933 tolarjev. Ob tem tožena stranka ni zahtevala povrnitve svojih stroškov pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 154. člena ZPP 1977). Pred sodiščem druge stopnje bi morala uspeti tožena stranka toda ker ni priglasila stroškov, je prav, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške.

Da morata pravdni stranki kriti vsaka svoje stroške je sodišče odločilo tudi v zvezi z revizijskimi stroški. Odločitev je skladna z drugim in tretjim odstavkom 154. člena ZPP 1977, saj je tožeča stranka uspela samo s sorazmerno majhnim delom (deloma glede odgovornosti in nič glede škode).