Jedro

S tem, ko tožnik ni navedel vrednosti spornega predmeta glede tožbenega zahtevka, si ni zagotovil pravice do revizije.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku, in sicer tako, da je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati za čas od 1. 9. 2000 do 31. 11. 2000 odškodnino v višini zapadlih mesečnih revaloriziranih zneskov pokojnine, ki je bila tožniku priznana in odmerjena po odločbi tožene stranke, št. I-515239 z dne 15. 3. 1976 z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem delu (za plačilo odškodnine v višini zapadlih mesečnih zneskov pokojnine za čas od 1. 4. 1992 do 31. 8. 2000 z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je bila tožniku z odločbo tožene stranke z dne 15. 3. 1976 priznana invalidska pokojnina, ki pa mu v obdobju od 1. 4. 1992 do 30. 11. 2000 ni bila izplačevana, zaradi česar mu je v tem obdobju nastala škoda v višini neizplačanih zneskov invalidske pokojnine. Vendar pa ni dokazano, da bi tožena stranka ravnala nedopustno, saj pokojnine tožniku v obravnavanem obdobju ni mogla nakazovati, ker ni imela podatka oziroma naslova, kje se tožnik nahaja. Obvestilo o njegovem dejanskem naslovu je dobila 3. 9. 2002, ko je tožnik vložil zahtevo za izplačilo zapadlih zneskov pokojnine. Ker niso kumulativno izpolnjene vse predpostavke odškodninske obveznosti, ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke, z izjemo neizplačila pokojnine v času od 1. 9. 2000 do 30. 11. 2000. V tem delu je tožena stranka ravnala malomarno in v nasprotju z zakonom. Dopolnjeno vlogo tožnika je namreč prejela že v avgustu leta 2003 in bi mu zato morala glede na določbo 172. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) izplačati pokojnino tudi za čas od 1. 9. 2000 do 1. 12. 2000. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji je tožnik vložil revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja pri navedbah, da so kumulativno izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti, ter sodiščema druge in prve stopnje očita zmotno uporabo 172. člena ZPIZ-1. Pojasnjuje, da ni on povzročil okoliščin, zaradi katerih mu tožena stranka v obravnavanem obdobju ni izplačevala pokojnine, temveč huda psihična bolezen, zaradi katere je bil v obravnavanem obdobju popolnoma nesposoben, da bi skrbel za varstvo svojih pravic. V zvezi z vprašanjem zastaranja se sklicuje tudi na določbo drugega odstavka 362. člena Obligacijskega zakonika.

4. Revizija ni dovoljena.

5. V skladu z določbami prvega odstavka 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. V socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva je na podlagi 4. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1) revizija razen v sporih, ki jih ta zakonska določba izrecno izvzema, vedno dovoljena. Drugače pa je v premoženjskih socialnih sporih, v katerih je na podlagi 1. točke 31. člena ZDSS-1 revizija dovoljena po določbah ZPP.

6. V predmetni zadevi je obseg z revizijo izpodbijanega dela pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje omejen na odločitev o odškodnini. Ne gre torej za spor o pravici iz socialnega zavarovanja, pač pa glede na to, da je predmet spora odškodnina, za premoženjski socialni spor. Glede na določbo 1. točke 31. člena ZDSS-1 bi bila v predmetni zadevi revizija dovoljena, če bi bila dovoljena po določbah ZPP.

7. ZPP v drugem odstavku 367. člena določa, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1,000.000,00 SIT). V primerih, kot je obravnavani, ko se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, mora tožeča stranka, zaradi zagotovitve pravice do revizije, že v tožbi navesti vrednost spornega predmeta (prvi odstavek 39. člena ZPP in drugi odstavek 44. člena ZPP). Tožnik v svoji tožbi vrednosti spornega predmeta za predmetni tožbeni zahtevek ni navedel. Tudi tožena stranka ni v smislu tretjega odstavka 44. člena ZPP zahtevala, da tožeča stranka opredeli vrednost spornega predmeta. S tem, ko tožnik ni navedel vrednosti spornega predmeta glede predmetnega zahtevka, si v tem obsegu ni zagotovil pravice do revizije. Ker v takem primeru revizija niti po ZDSS-1 niti po ZPP ni dovoljena, sodišče druge stopnje pa ob izdaji izpodbijane pravnomočne sodbe tudi ni izrecno odločilo o dopustitvi revizije (5. točka 31. člena ZDSS-1), je revizijsko sodišče na podlagi določbe 377. člena ZPP revizijo zavrglo.