Jedro

Tretji, ki trdi, da določeno premoženje ne spada v zapuščino, zaradi takšne trditve ne postane stranka zapuščinskega postopka. Sklep o dedovanju, ki je deklaratorne narave, na njegov položaj v ničemer ne vpliva in ga tudi v ničemer ne veže.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog sestre pokojnega zapustnika, M. B., naj se zapuščinska obravnava preloži. Proti sklepu je laično pritožbo vložila M. B., sestra zapustnika. V pritožbi navaja, da so nepremičnine, ki so predmet tega postopka, v resnici dediščina njenega pokojnega očeta J. B. V pretežno nerazumljivi vlogi pritožnica navaja, da je pred sodiščem na H. v teku obnova zapuščinskega postopka po njeni stari mami. Prav tako naj bi bil v teku zapuščinski postopek po njenem očetu. Meni, da bi moralo sodišče v tej zadevi počakati z izdajo sklepa o dedovanju do konca postopka pred hrvaškim sodiščem. V nasprotnem primeru bo oškodovana.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da so pritožničine vloge v tem zapuščinskem postopku slabo razumljive. Iz njih je mogoče razbrati le to, da se ne strinja s tem, da so nepremičnine del zapuščine po P. B. Podan je torej procesni položaj, ko tretja oseba trdi, da določeno premoženje ne sodi v zapuščino.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tretji, ki trdi, da določeno premoženje ne spada v zapuščino, zaradi takšne trditve ne postane stranka zapuščinskega postopka. Sklep o dedovanju, ki je deklaratorne narave, na njegov položaj v ničemer ne vpliva in ga tudi ne veže. Če je imel tretji kakšen zahtevek do zapustnika, ta zahtevek z izdajo sklepa o dedovanju ne ugasne, marveč ga lahko naslovi na zapustnikove univerzalne naslednike. Vendar pa to ni predmet zapuščinskega postopka (primerjaj 214. člen ZD) (1). Tega, da tretji v zapuščinskem postopku ne more sodno uveljavljati vprašanja, ali neko premoženje spada v zapuščino ali ne, pa navsezadnje izhaja tudi iz besedila 212. člena ZD. Ta določa, da sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, kadar je med dediči spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino ali ne. Tega pa ne stori tedaj, ko je tak spor med dediči in tretjimi osebami (2).

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da torej pritožnica ni stranka tega postopka in zato tudi ne more predlagati prekinitve zapuščinske obravnave, je tako pravilna. Čim je tako, pa je pravilna tudi odločitev o zavrženju njenega predloga za prekinitev zapuščinske obravnave.

Ker pritožba, ki se s pravnorelevantnimi procesnimi vprašanji sploh ne ukvarja, marveč govori zgolj o vsebinski plati zadeve, ki pa za odločitev v tem pritožbenem postopku ni pomembna, ni utemeljena ter ob tem niso podani niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo. Pooblastilo za odločitev je podano v 2. točki 365. člena ZPP (3) v povezavi s 163. členom ZD.

(1) Zakon o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in naslednji).

(2) 210. člen ZD, ki prav tako govori o prekinitvi zapuščinske obravnave, vendar ob drugih spornih dejstvih, v nasprotju z 212. členom ZD govori o sporu med strankami in ne o sporu med dediči. (3) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 in naslednji).