Jedro

Čeprav se je tožnik poškodoval pri prisilnem delu v nemškem taborišču, ne gre za vojni dogodek, to je za dogajanje, ki je značilno za delovanje vojskujočih se strani v vojni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 824/2000-6 z dne 11.7.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19.4.2000. Z njo je tožena stranka v postopku revizije odpravila odločbo z dne 7.3.2000, s katero je Upravna enota R. kot prvostopni organ tožniku priznala status in pravice civilnega invalida vojne X. skupine zaradi 20 % invalidnosti. Po presoji tožene stranke je organ prve stopnje tožniku priznal status in pravice civilnega invalida vojne v nasprotju z določili Zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95, 19/97 in 75/97, v nadaljevanju ZVojI). Po določbi 1. točke 1. odstavka in po določbi 2. odstavka 4. člena ZVojI je status civilnega invalida vojne mogoče priznati osebi, ki je okvaro zdravja utrpela v času vojne zaradi vojnega dogodka, to je krajevno in časovno opredeljenega dogajanja, ki je značilno za delovanje vojskujočih se strani v vojni. Vojnega dogodka ni mogoče razumeti v najširšem smislu kot vojnega stanja. V tožnikovem primeru ne obstajajo okoliščine, ki so po 1. točki 1. člena in po 2. odstavku 4. člena ZVojI relevantne za priznanje statusa civilnega invalida vojne, to je obstoj sovražnikovega direktnega nasilja ali konkretnega vojnega dogodka. Utrpel je nesrečo pri delu, ki je nastala na prisilnem delu septembra 1944 sicer v vojnem stanju, vendar ne zaradi vojnega dogodka. Utrpel je poškodbo desne roke - zmečkanino v desnem zapestju pri delu s stružnico v tovarni, pri tem pa ni mogoče šteti, da je poškodba nastala kot direktna posledica sovražnega dejanja ali kot posledica konkretnega vojnega dogodka.

V razlogih izpodbijane sodbe upravno sodišče navaja, da je bilo na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno. Zapor, izgnanstvo in prisilno delo so za takrat mladoletnega tožnika nedvomno predstavljali hudo obliko nasilja. Toda telesna poškodba, ki jo je leta 1944 v tovarni pri delu na stružnici utrpel, ni nastala kot neposredna posledica sovražnega dejanja okupatorja oziroma kot posledica konkretnega vojnega dogodka. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnikove poškodbe ni mogoče šteti kot posledico konkretnega vojnega dogodka. Prisilno opravljanje del v tovarni, čeprav v izgnanstvu, namreč ni v neposredni povezavi z delovanjem vojskujočih se strani v vojni. Tožnikova okvara roke kot posledica poškodbe, nastale pri takih delih, zato ni podlaga za priznanje statusa in pravic civilnega invalida vojne, kot pravilno ugotavlja tožena stranka. Za vojni dogodek se šteje le konkretno, krajevno in časovno opredeljeno dogajanje, ki je značilno za delovanje vojskujočih se strani v vojni. Zato tožniku glede na določbo 1. točke 1. odstavka in glede na 2. odstavek 4. člena Zakona o vojnih invalidih tudi po presoji sodišča ni mogoče priznati statusa in pravic civilnega invalida vojne.

Tožnik v pritožbi navaja, da je okupator dne 11.10.1941 odpeljal sedemčlansko družino v B. zapore. Dne 4.12.1941 je bil ustreljen njegov brat, drugi brat je bil aktiven borec NOV od julija 1941, padel je 27.3.1942. Ostala družina je bila 24.1.1942 odpeljana v zbirna taborišča S.V. pri L., G. od tam pa 15.4.1942 s transportom v nemška taborišča. Tožnik je bil poslan na prisilno delo v tovarno poljedelskih strojev. Ena tretjina podjetja je delala za vojno industrijo. Dnevna in nočna bombardiranja so se odvijala le dobrih 100 m od podjetja. Med alarmom so morali oditi v zaklonišča za delavce. Doživljali so strahote. Leta 1944 je tožniku v taborišču umrl oče. Prisilno je moral delati po 12 ur dnevno. Dne 29.9.1944 je utrpel hujšo poškodbo desne roke v zapestju na nočni izmeni. To mu vsa leta dela težave. Pozna nekaj primerov, ko jim je bil status priznan. Opozarja na 2. odstavek 1. člena zakona (pravilno 2. odstavek 4. člena zakona). Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na dejansko stanje, kot to izhaja iz izpodbijane sodbe in med strankama tega upravnega spora, niti ni sporno, sta po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka in sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločila in za svojo odločitev navedla pravilne razloge. Pritožbeno sodišče se z razlogi tožene stranke in z razlogi izpodbijane sodbe strinja.

Vojni dogodek po določbah ZVojI ni vsak dogodek med vojno, ampak le tak dogodek, ki ima takšne značilnosti kot jih navajata pri utemeljitvi svojih odločitev tožena stranka in sodišče prve stopnje. Zato samo prisilno delo (in ostale okoliščine, ki jih tožnik navaja v pritožbi), ne morejo biti podlaga za presojo, da je šlo za vojni dogodek, zato tudi po presoji pritožbenega sodišča v tožnikovem primeru ne gre za vojni dogodek, kot ga opredeljujejo določbe 1. in 4. člena ZVojI. To pa pomeni, da tožniku ni mogoče priznati statusa in pravic civilnega invalida vojne. Na drugačno odločitev le pavšalno sklicevanje na druge primere ne more vplivati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.