Jedro

Z lastno oceno dokazov, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi, vlagatelj uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega F.A. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan povrniti potrebne izdatke in nagrado pooblaščenca zasebne tožilke ter plačati povprečnino v znesku 100.000 SIT, kot stroške nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kočevju je s sodbo z dne 4.2.2002 obsojenega F.A. pod točko I. spoznalo za krivega kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ in mu na podlagi 50. in 51. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 169. člena KZ določilo kazen 15 dni zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po 1. odstavku 95. člena ZKP je obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v skupnem znesku 267.650 SIT. Pod točko II. pa je po 4. točki 357. člena ZKP zoper obsojenca zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka, določene kot povprečnino v znesku 80.000 SIT.

Zoper obsodilni del te pravnomočne sodbe je obsojenčev zagovornik iz razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi.

Pooblaščenec zasebne tožilke C.K., odvetnik L.O. iz R., v odgovoru na zahtevo obsojenčevega zagovornika navaja, da zahteva sicer uveljavlja navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, vendar pa je iz njene vsebine razvidno, da vložnik utemeljuje le razloge, ki kažejo na očitek zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Na tej podlagi pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti kot nedovoljeno zavrže in naloži obsojencu v plačilo stroške odgovora na zahtevo z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe pa do plačila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z navedbami v zahtevi, da sodbi prve in druge stopnje ne upoštevata v celoti izpovedbe priče A.P., ki naj bi v celoti potrdila izpovedbi zasebne tožilke in njenega moža glede datuma samega kaznivega dejanja, ampak da jo povzemata le deloma, da sta si izpovedbi zasebne tožilke C.K. in navedene priče v nasprotju, da je v celoti verjelo izpovedbi zasebne tožilke, da je kritičnega dne obsojenčeva žena odšla od doma brez obsojenca, obsojenčev zagovornik ne uveljavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, marveč izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Na ta način ponuja lastno oceno dokazov, ki pa se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Enako velja tudi za nadaljnje trditve, da sodišče ni verjelo pričama M.V. in obsojenčevi ženi D.A., ki sta potrdili obsojenčev alibi, da ga v zatrjevanem času ni bilo doma, pri tem pa da je prezrlo, da je priča A.P., ko je bila prvič zaslišana, navedla, da je v gruči ljudi videla tako obsojenca kot njegovo ženo, kar kaže, da je opisovala povsem drugi dogodek. Zahteva ne pove, v čem naj bi bilo nasprotje med izpovedbo A.P. in navedbami v razlogih sodbe o vsebini njene izpovedbe. Zgolj drugačna ocena izpovedbe navedene priče ne utemeljuje v zahtevi zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa po 2. odstavku 420. člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitev zakona, na katero se sklicuje zagovornik obsojenega F.A., ni podana, zahtevo pa je vložil zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Glede na tak izid postopka je obsojeni F.A. na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s 6. in 7. točko 2. odstavka 92. člena ZKP kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, dolžan povrniti potrebne izdatke in nagrado pooblaščenca zasebne tožilke C.K. ter plačati povprečnino v znesku 100.000 SIT,