Jedro

Tožnica pri toženi stranki ni uveljavljala priznanje pravice do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela oziroma da se ji prizna nadomestilo v višjem znesku, temveč je uveljavljala ugotovitev osnove za odmero tega nadomestila. Ugotovitev osnove za odmero nadomestila pa pomeni ugotavljanje dejstva, bistvenega pri odločanju o sami pravici do nadomestila za čas začasne nezmožnosti za delo. Osnova se torej ugotavlja v okviru ugotovitvenega postopka. ZUP v prvem odstavku 138. člena določa, da je pred izdajo odločbe treba ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. To se lahko opravi v skrajšanem postopku ali pa v posebnem ugotovitvenem postopku (drugi odstavek 138. člena). Osnova za odmero nadomestila se torej ugotavlja v okviru ugotavljanja dejanskega stanja v zvezi z izdajo odločbe o sami pravici. Ker tožnica ni zahtevala priznanja pravice, je tožena stranka njeno zahtevo na podlagi 129. člena ZUP utemeljeno zavrgla.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 3. 5. 2021 in št. ... z dne 23. 9. 2021 ter da se ugotovi, da znaša osnova za odmero nadomestila plače v letu 2016, 45.509,43 EUR, kar je tožena stranka dolžna ugotoviti z odločbo. Nadalje je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da nadomestilo plače temelji na osnovi za odmero nadomestila plače med začasno zadržanostjo z dela. Osnova za odmero nadomestila plače je primarna pravica vsakega zavarovanca, saj je od te osnove odvisna višina nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela in je odvisna od prispevkov posameznika. Posamezniki, ki so vključeni v obvezno zavarovanje, imajo po splošnih načelih pravico do dostopa do podatkov o tem, koliko so prispevali za uresničevanje pravice do zdravstvenega varstva. Prav to pravico pa tožnici odreka tožena stranka in z napadeno sodbo tudi sodišče prve stopnje. Sodišče je tudi zavrnilo sklicevanje tožnice na sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Psp 259/2019 z dne 5. 12. 2019 ter na odločbo tožene stranke z dne 6. 2. 2020. Nadalje po mnenju sodišča prve stopnje na predmetno zadevo tudi ne more vplivati sklicevanje na sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Psp 515/2016 in na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 46/2011. Tožnica poudarja, da gre za isto pravno vprašanje. Sodišče tožnici odreka sodno varstvo in jo sili v nove postopke zoper toženo stranko, ker slednja za vsako obdobje izda novo odločbo, ki temelji na parametrih, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno, in sicer, da so nezakoniti. Prav iz tega razloga je bila tožnica prisiljena v tem postopku uveljavljati ugotovitev, koliko znaša osnova za odmero nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela. Trditev, da določitev osnove za odmero nadomestila plače ne predstavlja pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja pomeni le ozko gledanje na problem, ki se lahko pojavi ob dalj časa trajajoči bolniški odsotnosti. Že samo dejstvo, da delodajalec tožnici neprestano obračunava in izplačuje nadomestilo plače v nižjem znesku kot bi moral iz razloga, ker za izračun nadomestila uporablja nižjo osnovo za odmero nadomestila plače od tiste, ki bi jo moral upoštevati in se sklicuje tudi na toženo stranko, pomeni, da bi z ugotovitveno sodbo bil tudi delodajalcu naložen pravičen obračun nadomestila plače za čas zadržanosti od dela, saj se delodajalec ne bi mogel sklicevati na dejstvo, da ni bil udeležen v sodnem postopku, ki se je zaključil s pravnomočno sodbo opr. št. Psp 259/2019. Osnova za odmero nadomestila bi tako morala temeljiti na plači iz leta pred nastopom začasne zadržanosti od dela, torej iz leta 2016 in v tem obdobju plačanih prispevkov, in sicer v višini 45.506,43 EUR. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi postavljenemu tožbenemu zahtevku. Obenem priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da so pritožbene navedbe neutemeljene. Sodba Psp 259/2019 z dne 5. 12. 2019, na katero se sklicuje tožnica, ne more vplivati na razsojo v tem postopku, ker ne gre za identično dejansko in pravno vprašanje. V konkretnem primeru namreč tožnica zahteva, da tožena stranka izda odločbo o višini osnove za odmero nadomestila plače za čas nezmožnosti za delo, kar pa ni pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. V sodbi Psp 259/2019 pa gre za odločitev o višini mesečnih nadomestil plače, do katerih je bila tožnica upravičena v času od 19. 6. 2017 do 31. 12. 2017. Tudi v ostalih dveh zadevah, na katere se sklicuje tožnica, gre za drugačno dejansko in pravno stanje. Tožena stranka tudi meni, da delodajalec tožnice pravilno in v skladu z 31. členom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ)1 izplačanega poračuna plače v letu 2017 ni upošteval v osnovi za obračun nadomestila plače za čas nezmožnosti za delo v letu 2017, ker je bilo izplačilo dejansko izvedeno v letu 2017 in ne v koledarskem letu 2016, ki predstavlja leto pred začetkom začasne nezmožnosti za delo tožnice. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)2 pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 23. 9. 2021. Z navedeno odločbo je bila pritožba tožnice, vložena zoper sklep in odločbo št. ... z dne 3. 5. 2021, zavrnjena. Drugostopenjski organ je v nadaljevanju navedeno odločbo in sklep odpravil ter zahtevo tožnice, o kateri je bilo odločeno s sklepom in odločbo z dne 3. 5. 2021, zavrgel. Odločil je še, da posebni stroški postopka niso nastali.

7. V dokumentaciji upravnega spisa sicer ni tožničine vloge v zvezi s katero je bil izdan prvostopenjski sklep in odločba št. ... z dne 3. 5. 2021. Vendar pa, kot to izhaja iz njene pritožbe vložene zoper prvostopenjski sklep in odločbo, tožnica ni zahtevala priznanje pravice do izplačila nadomestila v določeni višini, ampak da naj tožena stranka odloči o višini osnove za izračun nadomestila. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje je torej med strankama sporno, ali osnova, od katere se odmeri nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti od dela, predstavlja pravico iz obveznega zdravstvenega zavarovanja.

8. Kot je to določeno v 13. členu ZZVZZ se z obveznim zavarovanjem zavarovanim osebam zagotavlja v obsegu, ki ga določa ta zakon, med drugim nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela. Po prvem odstavku 31. člena ZZVZZ je osnova za nadomestilo povprečna mesečna plača in nadomestila oziroma povprečna osnova za plačilo prispevkov v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela. Kot to poudarja tudi Ustavno sodišče RS3 nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela urejajo tako predpisi iz področja socialne varnosti kot predpisi iz področja delovnega prava. Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR-1)4 v tretjem odstavku 137. člena določa, da delodajalec izplačuje nadomestilo plače iz lastnih sredstev v primerih nezmožnosti delavca za delo zaradi njegove bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, in sicer do 20 delovnih dni za posamezno odsotnost z dela, vendar največ za 80 delovnih dni v koledarskem letu. V primerih nezmožnosti za delo delavca zaradi poklicne bolezni ali poškodbe pri delu, izplačuje delodajalec nadomestilo plače delavcu iz lastnih sredstev do 30 delovnih dni za vsako posamezno odsotnost z dela. V času daljše odsotnosti z dela izplača delodajalec nadomestilo plače v breme zdravstvenega zavarovanja. Če gre za dve ali več zaporednih odsotnosti z dela zaradi iste bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, do 20 delovnih dni, pa traja v posameznem primeru prekinitev med eno in drugo odsotnostjo manj kot 10 delovnih dni, izplača delodajalec za čas nadaljnje odsotnosti od prekinitve dalje, nadomestilo plače v breme zdravstvenega zavarovanja (četrti odstavek 137. člena ZDR-1).

9. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, pred njim pa tudi že tožena stranka, tožnica pri toženi stranki ni uveljavljala priznanje pravice do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela oziroma da se ji prizna nadomestilo v višjem znesku, temveč je uveljavljala ugotovitev osnove za odmero tega nadomestila. Ugotovitev osnove za odmero nadomestila pa pomeni ugotavljanje dejstva, bistvenega pri odločanju o sami pravici do nadomestila za čas začasne nezmožnosti za delo. Osnova se torej ugotavlja v okviru ugotovitvenega postopka. Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP)5 v prvem odstavku 138. člena določa, da je pred izdajo odločbe treba ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. To se lahko opravi v skrajšanem postopku ali pa v posebnem ugotovitvenem postopku (drugi odstavek 138. člena). Osnova za odmero nadomestila se torej ugotavlja v okviru ugotavljanja dejanskega stanja v zvezi z izdajo odločbe o sami pravici. Ker tožnica ni zahtevala priznanja pravice, je torej tožena stranka njeno zahtevo na podlagi 129. člena ZUP utemeljeno zavrgla.

10. Glede sklicevanja tožnice na sodbo Psp 259/2019 z dne 5. 12. 2019, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je pritožbeno sodišče presojalo odločitev sodišča prve stopnje, ki se je nanašala na pravico do nadomestila plače zaradi začasne nezmožnosti za delo od 19. 6. 2017 dalje. V navedeni zadevi je bila odprta višina tega nadomestila, torej odmera, in s tem katero osnovo bi morala tožena stranka uporabiti pri svoji odločitvi. Pritožbeno sodišče je zavzelo stališče, da je potrebno nadomestilo med začasno zadržanostjo z dela zaradi bolezni v sporni zadevi odmeriti tako, da bo v osnovo za nadomestilo upoštevan tudi poračun plače iz naslova izplačila razlike med pripadajočo plačo zaradi napredovanja in dejansko izplačano plačo za leto 2016, izplačano 3. 2. 2017. Zadevo je vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje, ki je z odločbo z dne 6. 2. 2020 sledila materialnopravnemu stališču pritožbenega sodišča. To pomeni, da je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče, katero osnovo je potrebno upoštevati pri odločanju o pravici do nadomestila v času začasne nezmožnosti za delo.

11. Za odločitev v zadevi nista odločilni sodni odločbi Psp 515/2016 in VIII Ips 46/2011, saj se nanašata na drugačen primer od predmetnega.

12. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče tožnici dejansko odreka sodno varstvo, saj jo sili v vedno nove postopke zoper toženo stranko. S tem v zvezi pritožbeno sodišče opozarja na sodno prakso pritožbenega sodišča,6 in sicer da je predmet obravnavanja in odločanja v socialnem sporu že določen z izpodbijanim posamičnim upravnim aktom in da izven predmeta, o katerem je bilo odločeno, ni dopustno soditi. V isti zadevi je pritožbeno sodišče tudi že zavzelo stališče, da je delodajalec tisti, ki je dolžan izvršiti bodisi upravne ali sodne odločbe o odmeri nadomestila za čas začasne nezmožnosti za delo in mu ga v breme tožene stranke tudi izplačati.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 3 Glej odločba Up-794/11 z dne 21. 2. 2013. 4 Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami. 6 Glej Psp 65/2021 z dne 1. 9. 2021.