Jedro

Odločitev o odvzemu pravice do stikov je ne samo izjemna, temveč tudi kompleksna, saj zahteva tehtanje med pravicami več oseb, pri čemer je temeljno vodilo zasledovanje otrokove koristi (in ne pravice). Pri samem odločanju so sodišča (kot tudi drugi pristojni državni organi) dolžna ukreniti (praviloma že po uradni dolžnosti) vse, da v dani situaciji maksimirajo korist otroka. Odločanje mora biti hitro in učinkovito, pri tem pa hkrati celovito, z upoštevanjem vseh konkretnih okoliščin primera in vseh možnosti, ki jih pravo ponuja.

Pojem otrokove koristi ne zajema le koristi osebe do dopolnjenega osemnajstega leta starosti (kratkoročna korist), temveč tudi korist osebe, ki se bo pokazala v njeni odrasli dobi (dolgoročna korist). Namen stikov je namreč v zagotovitvi zdravega in celostnega razvoja otroka, to je razvoja v samostojno odraslo osebo.

Odločitev o otrokovih stikih ne sme temeljiti le na ugotovitvi, da otrok stike zavrača, še zlasti ne, če je to (vsaj delno) posledica ravnanja drugega izmed staršev in če to zavračanje stikov glede na ugotovitve v dosedanjem postopku nima neke realne osnove. Dejstvo, da je toženec ob upoštevanju tožničinega ravnanja kot skrajno sredstvo za zagotovitev stikov z otrokom uporabil neposredno izvršbo, prav tako ne more in ne sme pripeljati do sklepa, da stiki niso v otrokovo korist. Še vedno velja, da mora drugi roditelj (tudi odtujujoči) otroka z aktivnim ravnanjem pripraviti na stike.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v odločitvi o odvzemu pravice do osebnih stikov razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je otroka (mld. A. A.) predodelilo v varstvo in vzgojo materi (tožnici), očetu (tožencu) naložilo plačevanje mesečne preživnine v višini 280,00 EUR, višji tožbeni zahtevek za plačilo preživnine zavrnilo in očetu odvzelo pravico do osebnih stikov z otrokom. Glede stikov je ocenilo, da niso v korist otroku, ker zanj pomenijo psihično obremenitev.

2. Pritožbeno sodišče je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. 3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je toženec vložil pravočasen predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom II Dor 2/2009 z dne 17. 6. 2009 delno ugodilo in revizijo dopustilo glede odločitve o odvzemu pravice do stikov z otrokom, in sicer glede vprašanja o predpostavkah za njen odvzem.

**Navedbe revidenta**

4. Toženec je po njeni dopustitvi vložil pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožencu dopusti stike z otrokom, podredno, naj sodbi nižjih sodišč v tem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da izvedenka klinične psihologije dejansko dopušča stike otroka z očetom. Izvedenka je navedla napačne zglede s strani obeh staršev in opozorila, da bosta tožnica in otrok ob izogibanju tožničinim problemom „energetsko bankrotirali“. Zaradi PAS sindroma - indoktrinacije s strani matere je mogoče zaključiti, da je otrok zrcalna podoba matere, ne pa očeta, ki ga praktično ni videl že sedem let. O očetu je mld. A. slišala le tisto, kar so ji povedali člani materine razširjene družine, zato se je od njega odtujila. Sodišče zato ne more govoriti o svobodni volji otroka in njemu lastni odločitvi v zvezi z izvrševanjem stikov. Sodišče ni pravilno ocenilo pravnega standarda iz 102. in 103. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), po katerem ima družina oziroma imajo roditelji tudi v primeru ločenega življenja pravico in dolžnost, da z neposredno skrbjo in svojim delom zagotavljajo uspešen razvoj otrok v skladu z določbami 5., 6. in 7. alineje Konvencije o otrokovih pravicah.(1) Očetova vzgoja pri otroku ni zapustila negativnih posledic. Izvedenka je očetov nesprejemljiv odnos do otroka ugotovila v nasprotju s temeljnimi postulati pravne države, in sicer z vodenjem izvršbe za realizacijo pravnomočne sodne odločbe, s katero je bil otrok dodeljen očetu v varstvo in vzgojo. Oče ima namen in interes, ki je izključno v korist njegove hčere, in sicer, da se ta razvije v popolno osebnost. Tako je stike pripravljen izvrševati tudi ob pomoči strokovno usposobljenih oseb. Pritožbeno sodišče je v zvezi s pravnim standardom koristi otroka zmotno uporabilo materialno pravo. Z napačnim navajanjem izvedenskega mnenja in napačnim upoštevanjem svobodne odločitve otroka je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Samo dejstvo, da otrok odklanja stike z očetom zaradi indoktriniranosti s strani matere, ne more utemeljevati zaključka, da je treba stike z očetom prekiniti, ker je prisotna psihična obremenitev v zvezi z njihovo vzpostavitvijo.

5. Toženec je k reviziji priložil tudi laično dopolnitev, ki je revizijsko sodišče ni upoštevalo, saj glede te vloge ni podana temeljna procesna predpostavka - postulacijska sposobnost - za njeno vložitev. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko namreč stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik (tretji odstavek 86. člena ZPP). Omejitev postulacijske sposobnosti stranke v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi je omejena le z izjemo iz četrtega odstavka 86. člena ZPP, ki pa v obravnavani zadevi ni prišla v poštev, saj toženec niti ne zatrjuje, da bi imel opravljen pravniški državni izpit. 6. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki je nanjo odgovorila.

**Odgovor nasprotne stranke**

7. Tožnica v odgovoru na revizijo navaja, da je mnenje izvedenke izdelano strokovno, in poudarja, da otrok, ki je sposoben izraziti in razumeti svojo voljo, stike z očetom odklanja. Meni, da je toženčeva revizija neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev oziroma v delu, ki se nanaša na laično dopolnitev revizije, njeno zavrženje.

8. Revizija je utemeljena.

9. Revizijsko sodišče na obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), ampak preizkusi le obstoj tistih kršitev procesnih pravil, ki jih revizija konkretizirano in obrazloženo opredeli. Pavšalne revizijske navedbe, da je pritožbeno sodišče z napačnim navajanjem izvedenskega mnenja in napačnim upoštevanjem svobodne odločitve otroka storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer revizija ne pojasni, v čem naj bi te napake bile, ne pomenijo argumentiranih in konkretiziranih trditev o procesni kršitvi, zato jih revizijsko sodišče ni smelo upoštevati.

10. Temeljne značilnosti pravice do stikov je mogoče razbrati že iz Ustave Republike Slovenije,(2) pa tudi iz ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb.(3) Pravica do stikov je tako pravica otroka in obeh staršev, z njo pa se zagotavljajo predvsem koristi otroka. Navedeno je povzeto v prvem odstavku 106. člena ZZZDR, konkretneje pa so narava, obseg in značilnosti same pravice opredeljeni v naslednjih odstavkih istega člena. Za presojo v konkretni zadevi so tako bistvene predvsem določbe drugega, četrtega, petega, šestega in sedmega odstavka 106. člena ZZZDR. Drugi odstavek med drugim izrecno zavezuje osebo, pri kateri otrok živi, da opusti vse, kar otežuje ali onemogoča otrokove stike, in da si mora prizadevati za ustrezen odnos otroka do stikov. Sankcija za nespoštovanje te zaveze je opredeljena v šestem odstavku. Četrti odstavek določa obveznost sodišča, da pri odločanju o stikih ravna predvsem v korist otroka. Tako se pravica do stikov lahko po petem odstavku celo odvzame ali omeji, vendar le tedaj, če je to treba zaradi varovanja otrokove koristi. Stiki niso v otrokovo korist, če pomenijo za otroka psihično obremenitev ali če se sicer z njimi ogroža njegov telesni ali duševni razvoj. Sodišče pa lahko odloči, da se stiki izvršujejo pod nadzorom tretje osebe ali da se ne izvajajo z osebnim srečanjem in druženjem, ampak na drug način, če sicer ne bi bila zagotovljena otrokova korist. Pred odločitvijo o stikih mora sodišče po sedmem odstavku glede otrokove koristi pridobiti mnenje centra za socialno delo, upošteva pa tudi otrokovo mnenje, če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice.

11. Odločitev o odvzemu pravice do stikov je ne samo izjemna, temveč tudi kompleksna, saj zahteva tehtanje med pravicami večih oseb, pri čemer je temeljno vodilo zasledovanje otrokove koristi (in ne pravice). Pri samem odločanju so sodišča (kot tudi drugi pristojni državni organi) dolžna ukreniti (praviloma že po uradni dolžnosti) vse, da v dani situaciji maksimirajo korist otroka. Odločanje mora biti hitro in učinkovito, pri tem pa hkrati celovito, z upoštevanjem vseh konkretnih okoliščin primera in vseh možnosti, ki jih pravo ponuja. Nižji sodišči nista spoštovali vseh navedenih zahtev, zato je po presoji revizijskega sodišča njuna odločitev o odvzemu stikov materialnopravno napačna. Iz razlogov nižjih sodišč namreč ne izhaja, da je bila odločitev sprejeta ob (ustreznem) upoštevanju vseh konkretnih okoliščin primera, vseh možnosti, ki jih ponuja pravo, in zlasti, da je bila sprejeta v otrokovo korist. Sam pojem otrokove koristi tudi ne zajema le koristi osebe do dopolnjenega osemnajstega leta starosti (kratkoročna korist), temveč tudi korist osebe, ki se bo pokazala v njeni odrasli dobi (dolgoročna korist). Namen stikov je namreč v zagotovitvi zdravega in celostnega razvoja otroka, to je razvoja v samostojno odraslo osebo.

12. Bistvene okoliščine primera je v konkretni zadevi mogoče povzeti v naslednjem: pravdni stranki sta se v letu 2001 razvezali; v štirikratnem sojenju je bila njuna hči, mld. A. A., ki je v času izdaje revizijske odločbe stara petnajst let, nazadnje zaupana v varstvo in vzgojo očetu, tožencu; ker tožnica hčere ni izročila v varstvo in vzgojo tožencu, je predlagal izvršbo z neposredno izročitvijo; po neuspešni izvršbi 14. 2. 2008 (prisotni izvedenec – psiholog je ocenil, da bi njeno nadaljevanje povzročilo novo in še večjo škodo otroku) je bilo dekle zaradi ogoženosti za tri tedne hospitalizirano na pedopsihiatričnem oddelku Pediatrične klinike ..., 7. 3. 2008 je bilo odpuščeno, 14. 3. 2008 pa se je izvršba nadaljevala; neposredno zatem je bilo dekle hospitalizirano na Pediatrični kliniki ..., kjer je ostalo do 12. 6. 2008, nato pa je bilo premeščeno v Center za zdravljenje bolezni otrok ...; njena mati - tožnica je 21. 2. 2008 vložila tožbo za predodelitev otroka in plačilo preživnine; njen oče - toženec kljub določenim prizadevanjem pristojnega centra za socialno delo stikov z otrokom, razen dvakrat (na šoli v letu 2002 in v letu 2008 na Pediatrični kliniki ...), ni imel; tedensko je pošiljal pošto na njen naslov, vendar se je ta vračala; hčeri je pošiljal tudi telefonska sporočila, vendar nanje ni dobil odgovora; prizadevanja strokovnih služb, med drugim tudi Centra za zdravljenje bolezni otrok ..., za vzpostavitev stikov so bila neuspešno, saj hči stike z očetom odklanja; v tej smeri je bilo neuspešno tudi prizadevanje hčerinega zagovornika; da toženec ni imel stikov s hčerko, je odgovorna tožnica, za kar je tudi kazensko odgovarjala; hči stike z očetom odklanja, kar je odločno povedala v neformalnem razgovoru; stike (verjetno) odklanja zaradi materine napačne vzgoje (PAS sindroma - indoktrinacije s strani matere); prvostopenjsko sodišče je v postopku pridobilo mnenje pristojnega centra za socialno delo in angažiralo izvedenko klinične psihologije; na podlagi obeh mnenj je med drugim ugotovilo, da je hči sposobna izraziti svoje mnenje, razumeti njegov pomen in posledice in da je življenje z materjo v njeno korist. 13. Navedene dejanske in ostale okoliščine primera v konkretni zadevi, kljub znanemu stališču Evropskega sodišča za človekove pravice v primeru Hokkanen(4) z dne 23. 9. 1994,(5) po presoji revizijskega sodišča ne zadostujejo za odvzem pravice do stikov.

14. Pristojni center za socialno delo in angažirana izvedenka klinične psihologije se o (ne)koristnosti stikov z očetom nista opredelila. Iz obeh mnenj sicer izhaja ocena otrokove zrelosti, vendar sta bili pribavljeni le v smeri ugotavljanja relevantnih okoliščin za odločitev o varstvu in vzgoji. Nižji sodišči sta razloge, ki utemeljujejo odločitev o varstvu in vzgoji, nekritično projicirali na odločanje o stikih, pri tem pa spregledali, da gre za dve povsem drugačni odločitvi. Pri odločitvi o varstvu in vzgoji je že po naravi stvari mogoče odločati med manjšim številom možnosti, ki so dolgotrajnejše narave, medtem ko je odločitev o stikih drugačna. Stiki praviloma zahtevajo manjše angažiranje (trud, obremenitev, čas), zato je pri odločitvi o stikih treba upoštevati večjo fleksibilnost vseh prizadetih udeležencev (tudi otroka). Hkrati so morebitne koristi, ki jih ima od stikov otrok, velike in daljnosežne. Stike je nenazadnje mogoče izvrševati na več načinov, če z osebnimi stiki ne bi bila zagotovljena otrokova korist. 15. Nosilni argument nižjih sodišč za odvzem stikov je v tem, da mld. A. stike z očetom odklanja ter da je sposobna izraziti svoje mnenje in razumeti njegove posledice. Takšen argument pa glede na ostale okoliščine primera po presoji revizijskega sodišča ni zadosten. Ne gre spregledati, da je otrokovo mnenje le ena izmed okoliščin, ki jo morajo sodišča sicer upoštevati, ne pa edina. Še posebej to velja v primeru, če je otrokovo mnenje morebiti v nasprotju z njegovo koristjo. Otrok sam ne more presoditi, ali je zavračanje stikov zanj (ne)koristno. V konkretni zadevi je prav tako pomembna tudi okoliščina, da hčerin odpor do stikov nima realne osnove. Očeta namreč zavrača brez resnih, utemeljenih razlogov.

16. Po ugotovitvah nižjih sodišč mld. A. stike odklanja zaradi PAS sindroma, indoktrinacije s strani matere. Gre torej za odpor, ki je bil v njej umetno vzbujen s strani matere, čeprav ima ta dolžnost opustiti vse, kar onemogoča stike, in si celo prizadevati za ustrezen odnos hčere do stikov. Tožnica navedene dolžnosti ni spoštovala, temveč je ravnala samovoljno, tako da je hčer odtujila od očeta. K subjektivnemu dojemanju očeta s strani hčere je torej vsaj delno, če ne v odločilni meri, prispevala tožnica.

17. Za odločitev o otrokovih stikih je bistvena ocena, ali so otroku v korist, vendar pa takšna ocena ne sme temeljiti le na ugotovitvi, da otrok stike zavrača, še zlasti ne, če je to (vsaj delno) posledica ravnanja drugega izmed staršev in če to zavračanje stikov glede na ugotovitve v dosedanjem postopku nima neke realne osnove. Dejstvo, da je toženec ob upoštevanju tožničinega ravnanja kot skrajno sredstvo za zagotovitev stikov z otrokom uporabil neposredno izvršbo, prav tako ne more in ne sme pripeljati do sklepa, da stiki niso v otrokovo korist. Še vedno velja, da mora drugi roditelj (tudi odtujujoči) otroka z aktivnim ravnanjem pripraviti na stike.

18. V ponovljenem sojenju bo glede na povedano treba ugotoviti (ne)korist mld. A., razloge za njeno zavračanje stikov in vlogo, ki jo ima pri tem njena mati. Nato pa bo treba oceniti realne možnosti (ob upoštevanju še vedno obstoječe zaveze odtujujoče matere, da otroka pripravi na stike) za izvajanje osebnih stikov mld. A. z očetom ali stikov, ki se izvršujejo na drug način. Trenutno zavračanje stikov s strani hčere, ki nima neke realne osnove oziroma ki je pogojeno z materinim ravnanjem, je glede na navedena stališča morebiti še lahko, ob dolžnem sodelovanju matere in minimalni hčerini psihični obremenitvi (žrtvovanju kratkotrajne otrokove koristi), spremeniti v sprejemanje stikov (in s tem doseči dolgoročno otrokovo korist).

19. Ker je revizijsko sodišče ugotovilo zmotno uporabo materialnega prava, zaradi česar je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je sodbi nižjih sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP), da bo to v ponovljenem postopku odpravilo ugotovljene pomanjkljivosti in o stikih ponovno odločilo.

20. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbah tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Konvencija združenih narodov o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 15/90 - Mednarodne pogodbe).

Op. št. (2): Glej tretji odstavek 53., prvi odstavek 54. in prvi odstavek 56. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91 in nasl.).

Op. št. (3): Glej zlasti 9. člen že omenjene Konvencije o otrokovih pravicah, 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (Uradni list RS, št. 7/94 - Mednarodne pogodbe) in Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic (Uradni list RS, št. 26/99 - Mednarodne pogodbe).

Op. št. (4): V dogovoru z očetom so skrb za skoraj dveletno hčerko prevzeli materini starši, ki so nato vse do otrokovega desetega leta onemogočali vsakršne stike očeta z otrokom in delovali v nasprotju z odločbami pristojnih organov. Nazadnje devetletna oziroma desetletna deklica je stikom nasprotovala, zato so nacionalna sodišča očetu odvzela pravico do stikov in starim staršem odpravila že izrečene kazni. Evropsko sodišče za človekove pravice je ocenilo, da je otrok postal zadosti zrel in da je zato treba upoštevati njegovo stališče in ne dovoliti očetu stikov proti otrokovi volji, zato je potrdilo odločitev nacionalnih sodišč.

Op. št. (5): Primer Evropskega sodišča je v slovenski pravni teoriji povzročil burno razpravo med njegovimi zagovorniki (glej članek dr. Karla Zupančiča: Še o osebnih stikih med otrokom in starši, Pravna praksa, št. 8, leto 1995) in nasprotniki (glej članek dr. Andreja Berdena: Še o osebnih stikih med otrokom in starši, Pravna praksa, št. 22/23, leto 1995).